Ko sem se v dobi svojega študija v Ljubljani bežno učil španščine, sva se po končani uri z enimi udeležencem tečaja vračala domov. Pogovor je nanesel na to, kako prekleto ‘bela’ je Ljubljana, torej da ni nikjer, ali pa le malo, videti koga vsaj malo drugačnega. Da, včasih vidiš kakšnega Kitajca. Odprli so svoje restavracije in trgovine. Albanci so tudi pogosti. Ampak Dunaj ali kakšno drugo malo bolj odprto mesto to ni.

To me je vedno malo motilo. Zdelo se mi je, da smo Slovenci preveč zaprti, da ne živimo na prepihu, da je premalo različnosti, da nismo soočeni z drugačnimi kulturami in jeziki in verami. Gotovo, da z mnogimi tujci pridejo tudi težave. Razlik ni mogoče odmisliti.  Če pride do gospodarskih pretresov, je lahko obtoževati druge, da nam kradejo službe. Tudi drugače nas lahko motijo pogledi na svet in navade, ki niso v skladu z našimi predstavami, ampak prednost leži v tem, da nismo obsojeni na svojo majhnost in zaplankanost.

Glede tega sem imel kar nekaj debat z gospo, pri kateri sem stanoval. Imela je mnenje, da naj vsak ostane na svojem mestu, nekako tako, kakor so tudi jabolka najbolj primerna za naše kraje, banane pa rastejo pač drugje. Tega nisem sprejemal. Navsezadnje so se tudi Slovenci skozi zgodovino selili po svetu. Zakaj se ne bi tudi muslimani?

Pa vendar, skozi čas sem postal zelo skeptičen. Lani pomladi, ko sem bil v Franciji, sem s svojimi lastnimi očmi videl, kako temnopolti delajo po cestah, belci pa sedijo po kafičih. Ko sem pred leti nekaj dni preživel v Munchnu, sem eno noč prespal tudi v hostlu sredi turške četrti s turškimi trgovinami, kjer skoraj ni bilo Nemcev.

Vsem nam je znano, da diskriminacija do priseljencev obstaja. Jasno nam je, da se malo večje skupine priseljencev marsikje trpa v gete ali pa se celo same odločijo za izoliranost. Od tod moj dvom, da je na dolgi rok mogoče ohranjati mir, če imamo pomešano veliko različnih ljudi z različnimi navadami. Sploh velja to za tiste, ki v sebi nosijo trdno vero v svoj prav in ki bi tudi druge radi prisilili, da bi spremenili svoj način življenja. Za muslimane na primer.

Bilo bi lepo, če bi lahko vsi skupaj živeli v svetu polnem raznolikosti. Toda za kaj takšnega je potrebno zelo veliko strpnosti. Svet nas uči, da je v svetu nikakor ni dovolj. Zato je potrebno biti zelo previden.