Mahmud Ahmadinedžad je prvi predsednik Irana, ki je obiskal Irak po islamski revoluciji. Po letu 2003, ko so Američani zasedli to državo, so se razmere v Iraku tako spremenile, da so oblast po demokratični poti prevzeli zavezniki Irana in to potem, ko sta v prejšnjem stoletju obe državi osem let bili krvavo vojno.

Obisk prihaja po koncu turških operacij v severnem Iraku, s katerimi so hoteli čim bolj oslabiti borce kurdske delavske stranke, ki jih obtožujejo terorizma. Ta napad je povzročil veliko napetosti s kurdskimi zavezniki ZDA v Iraku, katerih področje je edino ostalo stabilno po ameriški invaziji in posledičnem uporu različnih sunitskih in nekaterih šiitskih skupin južneje.

Napad ZDA na Irak pred leti je radikalno spremenil razmere v regiji, pa tako tudi v Iraku. Ob nestabilnosti, ki jo je povzročil, je ena izmed neželenih posledic bila okrepitev pozicije Irana, države s katero imajo ZDA izredno slabe odnose. Kakor je izjavil iranski predsednik, je vpliv njegove države zdaj skoraj enako močan kot ameriški. Ob tem, ko je stal ob iraškem premierju Al Malikiju, in to celo znotraj močno utrjene zelene cone, je zavrnil obtožbe Georga Busha, češ da Iran povzroča nestabilnost v sosednji državi:

Gospodu Bushu pravimo, da bo obtoževanje drugih samo povečalo težave ZDA v regiji in jih ne bo rešilo. Američani morajo razumeti dejstva v regiji. Iračani ne marajo Amerike.

Predsednik Amhmadinedžad v Irak ni prišel samo s praznimi besedami, pač pa je prinesel tudi posojilo v vrednosti ene milijarde ameriških dolarjev. To kaže, da so v Iranu zelo resni glede svojih investicij, saj tudi vidijo, da imajo enkratno priložnost na zahodni meji pridobiti pomembnega zaveznika, s tem pa oslabiti položaj Američanov, ki bi jih utegnili celo vojaško ogrožati.
Toda vsi niso bili navdušeni nad njegovim prihodom. Irak je zelo razdeljena država in suniti na vpliv Irana gledajo kot na nevarnost za svoje interese. To velja ne samo za ekstremiste znotraj Al Kaide, pač pa tudi za druge sunitske skupine, ki se bojijo, da bodo šiiti še naprej obvladovali državo. Nekateri so ob obisku protestirali. V Faludži je 400 ljudi vzklikalo proti iranske slogane. Faludža je bila nekaj časa središče odpora proti ameriški okupaciji.

Razmere so se spremenile, zmernejše sunitske skupine so se odločile, da obračunajo z Al Kaido in njihovimi zavezniki in za ta boj so se bili pripravljeni povezati z Američani. To je tudi eden izmed razlogov, da so se razmere v državi, sploh za tuje sile, izboljšale. V celotni regiji se je začela oblikovati fronta sunitskih sil proti ‘šiitski grožnji’, kar lahko vidimo ne samo v Iraku, temveč tudi v Libanonu, kjer iranski zaveznik Hezbolah ogroža prozahodne sile. Zato si šiitska vlada v Bagdadu išče iranske podpore. S tem pa še povečuje strahove svojih nasprotnikov, kar razume tudi Ahmadinedžad:

Naši sovražniki se bojijo zbliževanja in širitve kooperacije in povezav med Irakom in Iranom. Nočejo, da bi naši državi izkoristili svoj bogat potencial.

Vendar ti sovražniki niso samo tujci, torej Američani, pač pa tudi sile znotraj Iraka.

Bržkone se bo vpliv Irana v Iraku s časom še poglabljal, sploh če bo šiitska vlada ogrožena. Obrnila se bo namreč na edino državo, ki ji bo vedno nudila podporo, saj ne bo imela izbire.