Vse je pripravljeno na razglasitev neodvisnosti Kosova. Predvidoma jutri si bo svet pridobil še eno državo,  eno v množici tistih, ki so nastale v zadnjih desetletjih, predvsem po razpadu vzhodnega bloka. Med takšnimi državami je tudi Slovenija.

Še nekaj narodov čaka, da si pridobi to čast in glede na to, da bo kmalu uspelo tudi Kosovu, lahko spreminjanja mej pričakujemo tudi v prihodnosti. Vsi, ki že nestrpno čakajo, da bodo ob spremljavi svoje himne  ponosno izobesili svojo zastavo, vedoč, da so neodvisni, lahko imajo več upanja. Evropa je polna takšnih problemov.

Kajti spreminjanje meja, ustvarjanje novih držav, vsekakor je problem in ne  nekaj preprostega, kar bi šlo brez prelivanja krvi. Celo v Sloveniji, ki se je osamosvojila razmeroma mirno, je umrlo nekaj deset ljudi. Drugod, koder je bilo najti etnično in versko mešana področja, je šlo mnogo težje. Ponekod do rešitve niti niso prišli in so ostali na stopnji zamrznjenih konfliktov.

Medtem ko se kosovski Albanci veselo pripravljajo na njihov dan veselja, s katerim mislijo, da se bo začela nova doba v njihovih življenjih, se njihovo veselje nikakor ne more razširiti v Srbijo. In se tudi ne bo. Vidite, problem ustvarjanja novih držav leži predvsem v tem, da si dve različni skupnosti lastita isto področje, bodisi ker tam oboji živijo, bodisi ker jim predstavlja nekaj brez česar si težko predstavljajo svojo domovino. In za Srbe Kosovo je domovina, je nekaj takšnega kot za Jude Jeruzalem. To je svetinja in svetinj se ne meče v blato in se jih ne zamenjuje za darila, niti za vstop v EU ne. Bilo bi dobro, da bi tisti, ki Srbom priporočajo takšno trgovino, to razumeli.

Z razglasitvijo neodvisnosti se problem imenovan Kosovo ne bo končal. Pustimo ob strani vse podobne konflikte po Evropi, zaradi katerih bo še mnoge politike bolela glava. Jasno je, da Srbija neodvisnosti ne bo priznala in da bo čakala na prvo priložnost, da se pokrajine znova polasti. Če bo to trajalo pet ali petdeset let, je popolnoma vseeno. Narodi znajo imeti dober spomin. Saj ga tudi Slovenci imamo. Če bo kdaj prišlo do nove velike vojne in bo Slovenija na pravi strani, Avstrija pa na napačni, bodo Slovenci zahtevali in si poizkušali vzeti Koroško. Ne glede na to, če tam živi večina Avstrijcev in ne Slovencev. Tako bo tudi s Srbi.

Pozornemu opazovalcu ne bo ušlo, kako se je svet spremenil od tedaj, ko je NATO bombardiral ZRJ. ZDA, ki so na prelomu tisočletja veljale za edino preostalo supersilo na planetu,  so zakopane v Iraku in niso sposobne poraziti nekaj deset tisoč upornikov. Afganistan je iz leta v leto v slabšem stanju in potrebno je več in več vojakov. Mirovnih misij in posredovanj v katerih sodelujejo vojaki zahodnih držav je vedno več, cena vsega pa je tudi vedno višja. Na svetovnem prizorišču se vedno bolj kaže moč držav kot so Rusija, Kitajska in Indija, medtem ko se v Evropski Uniji niso sposobni pripraviti do tega, da bi za obrambo namenili vsaj nekaj procentov več. Zahod je še vedno odvisen od energentov, ki jih pridobiva z nestabilnih ali pa območij pod nadzorom konkurentov. Nič ni smešnega v tem, če Hugo Chavez grozi ZDA z ekonomsko vojno. In tudi Iran ima veliko nafte.

Kakšno bo stanje čez deset let, ne vemo, če pa se bo nadaljeval sedanji trend, potem bo vpliv zahodnih držav še splahnel, moč Srbije in njene zaveznice Rusije pa bo mnogo večja. S čim bo potem ta šibkejši zahod Srbiji preprečil, da si vzame Kosovo, je res veliko vprašanje. Saj je že vprašanje, kaj bi zahod lahko storil, če bi do vojne prišlo pojutrišnjem.

Meje se spreminjajo. Ne samo jutri, pojutrišnjem tudi. Države razpadajo, a tudi povečujejo se. Ob vsem tem dogajanju je prelite veliko krvi. Žalostno na problemu Kosova je, da je lahko napovedati, da bo tam do spopadov še prišlo. Mogoče ne jutri, enkrat pa gotovo. Žalostno je, da si vsak narod zasluži živeti v državi, v kateri želi živeti, pa ne more. Žalostno je, ker ni uspelo Kosova razdeliti in tako Srbom dati nekaj, s čimer bi lahko ublažili svojo rano. Tako pa bo ta rana skelela, zajedla se bo v srbsko zavest in vsak malo bolj domoljuben mladec bo sanjal o dnevu, ko se bo sam lahko zmagoslavno vrnil na Kosovo in osvojil izgubljeno pokrajino.