New York Times ima članek z naslovom ‘Oh, Yugoslavia! How They Long for Your Firm Embrace‘ z dne 3o. januarja, ki se začne z opisom pohoda nekega gospoda Trohe in skupine njegovih prijateljev, da bi se na 116. rojstni dan poklonili nekdanjemu voditelju Jugoslavije, Josipu Brozu Titu.

Jugonostalgija, ali hrepenenje po dobrih starih časih, bi naj bilo v porastu. Po časih pred vojnami, ki so razrušile nekdanjo skupno državo, potisnile veliko ljudi v bedo, a tudi v uspešni Sloveniji mnogim vbile občutek nezadovoljstva nad vedno daljšim delovnim časom, grožnjo izgube zaposlitve, rastjo razlik v družbi, porastom kriminala.

Ti dobri časi, se sprašujem, ali so sploh kdaj bili? Nekako se ne morem prepričati ne v eno ne v drugo, torej, ne v to, da je bilo vse slabo, ali da je bilo vse dobro. Gotovo, ljudje so bili tedaj revnejši in si niso mogli privoščiti toliko kot danes, pa so bili v resnici zaradi tega nesrečnejši? Materialne dobrine ne prinašajo sreče, kvečjemu trenutno zadovoljitev ran v srcu, ki nam jih iz dneva v dan zadaja neprijazen svet.

Potem je tukaj stvar svobode. Gotovo, Jugoslavija je bila diktatura in ne bi hotel živeti v diktaturi. Na koncu koncev prav diktatura onemogoča razvoj družbe, izražanje alternativnih mnenj, kar naposled vodi v propad, ko se družba pred krizo, ki jo povzroči nenehno sledenje samo eni sveti dogmi, ne zna ali ne more reformirati.

S povezovanjem južnih Slovanov ni prav nič narobe, še celo vzpodbudno je, da po vseh teh konfliktih Hrvati lahko glasujejo za predstavnico Srbije na Evroviziji, da se pripadniki narodov, ki so nekoč sestavljali multietnično državo, lahko srečujejo kot prijatelji. Preveč je umetno napihnjenih problemov, kakršni na primer otežujejo odnose med Slovenci in Hrvati in ki jih nekateri politiki  za nekaj svojih kratkoročnih koristi še celo vzpodbujajo, mnogokrat z nekritično podporo medijev.

Nikakor ne bi izključil, da nečesa podobnega Jugoslaviji v prihodnosti več ne bo. Zgodovina se zna kruto poigrati z napovedmi strokovnjakov, ki preveč radi prihodnost napovedujejo na podlagi trenutnega stanja ali nekaj desetletij preteklosti. Za zdaj, ko kaže, da bo Evropa  še zrasla skupaj v okvirih Evropske Unije, za kaj takšnega niti ni potrebe, saj nam naš skupni dom, v katerega bodo prej ko slej svojo pot našli tudi drugi narodi Jugoslavije, zagotavlja možnost sodelovanja na mnogih področjih.

Ah, da, k Lovšinovi cvetki v članku:

Danes je Slovenija bolj nevarna od Iraka, ker je Slovenija tako depresivna.

To si pa lahko privošči samo umetnik!