Ves proces ameriški volitev za predsednika je sila zapleten. V glavnem se poroča le o debatah in volitvah po državah, od katerih se nekaterim posveča veliko pozornosti, večini pač ne. Potem je tukaj še ‘Super torek’, preštevanje koliko je kateri kandidat pridobil denarja in koliko ga je porabil, nekaj malega o njihovih programih, pa nič preveč zahtevnega, in to je vse. Poroča se nezapleteno, kajti vsa stvar razložena podrobno je precej težka.

V ZDA prevladujeta dve stranki, demokrati in republikanci. Bilo je nekaj poizkusov tretjih strank, a le Whigom je v devetnajstem stoletju uspelo imeti predsednika, Ross Perot pa se je pred leti vsaj delno vmešal v tekmo. Dobil je 8%. Glede na trenutno moč obeh strank in odsotnost prave alternative, je jasno, da bo naslednji predsednik prišel iz njunih vrst. Da bi bilo drugače, bi se moral zgoditi pravi čudež.

Ti dve stranki še pred pravimi volitvami za predsednika ZDA, ki so vsaka štiri leta na prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, izbirata svojega kandidata. Ker je kandidatov veliko, se tekma vleče iz države v državo, dokler na končni konvenciji delegati in super delegati ne določijo kandidata svoje stranke. Pustimo končne predsedniške volitve za kakšen drugi čas in se posvetimo spopadu za kandidata za predsednika obeh strank.

Delegati, to so ljudje, ki jih izberejo po zveznih državah, da zastopajo določenega kandidata. Zdaj, možno je, da se delijo po proporcionalnem ključu, kar bi pomenilo, da če kandidat A dobi 40%, dobi tudi 40% delegatov, B pa za svojih 20% glasov 20% delegatov. Iowa, ki je bila prva na sporedu, je na demokratski strani imela 45 delegatov, ki so jih izbirali skozi odbore, zapleten sistem debatiranja po skupinah, ki potem odločijo, komu bodo dale svoj glas. Drugi način so volitve vseh, kar potem določi kdo bo dobil koliko. Barack Obama je v Iowi zmagal in je dobil 16 delegatov, a Edwards jih je dobil 14, Clintonova pa z manjšim skupnim številom glasov 15. V Nevadi, kjer je Clintonova zmagala s pet procenti prednosti, pa je več delegatov dobil Obama. To je potem proporcionalni sistem, ko se delegate določa po distriktih.

Če pogledamo primer Floride, kjer je McCain dobil 57 delegatov, imamo večinski sistem, saj je pobral vse delegate, čeprav ni imel niti polovice vseh glasov. Bil pa je zmagovalec in to je tisto, kar šteje.

Pri demokratih je teh delegatov 3235, pri republikancih 1917.

Največ delegatov ima na demokratski strani Kalifornija, kar 370. Pomembne države so še New York z 232 delegati, Teksas s 193 delegati in Illinois s 153. Na republikanski strani je podobno, le da je število delegatov manjše, kar pa na koncu ne spremeni ničesar. Kalifornija jih ima 170, New York 87, Teksas 137, Ohio 85.

Omenimo, da se glasovi iz nekaterih držav ne štejejo ali pa je število delegatov, ki jih drugače imajo, zmanjšano zato, ker so svoje volitve premaknili na datum pred petim februarjem. Pri demokratih npr. niso šteli ne Michigana, ne Floride. Pri republikancih so bili kaznovani v Wyomingu, New Hampshiru in na Floridi, koder so jim število delegatov prepolovili iz istega razloga. Držav, ki jih je doletela kazen je na obeh straneh več. Nekatere države (Iowa, Južna Karolina) imajo datum določen pred petim februarjem, druge pa si glede na medijsko pozornost želijo dneva pred ‘Super torkom’. Kaznovani so bili zato, ker se niso uklonili strankarskemu vrhu, kateri razen za nekaj izjem zahteva, da so tekme ali petega februarja ali pozneje.

K ‘Super torku’. Peti februar je tako pomemben, ker se tedaj na demokratski strani odloča v dvaindvajsetih državah, na republikanski pa v enaindvajsetih. Pri prvih je na mizi 2075 delegatov, pri drugih 1081, mnogo več kot na kateri drugi dan. Kdor prevlada, si lahko pridobi ogromno prednost, ki mu lahko prinese tudi končno zmago, če si pridobi zadostno število delegatov. Iowa in New Hampshire, državi ki sta mnogo bolj kot po številu delegatov pomembni zaradi medijske izpostavljenosti, imata pri demokratih 45 in 22 delegatov, pri republikancih pa 37 in 12 delegatov. Glede na to, da je tekma na demokratski strani tako izenačena, pa ne gre pričakovati, da bi že izvedeli za ime demokratskega kandidata za predsednika ZDA. Če si Obama in Hillary razdelita približno polovico glasov, si morata še vedno pridobiti veliko delegatov za končno zmago. Pri republikancih je kar osem spopadov takšne vrste, da zmagovalec pobere vse delegate, kar pomeni zelo velik delež in odločen korak proti nominaciji.

Super delegati so strankarski veljaki, ki niso vezani na nobenega kandidata in lahko glasujejo po svoji vesti. Niso vezani niti na rezultate predhodnih volitev po državah. Pri demokratih so to vsi člani Kongresa, guvernerji in pomembnejši člani stranke, skupaj pa jih je 796. Pri republikancih je nevezanih delegatov 463, od tega 123 članov republikanskega nacionalnega komiteja (RNC)

Skupaj delegati in super delegati odločajo o kandidatu svoje stranke za predsednika ZDA, pri čemer zmaga tisti, ki dobi navadno večino. Pri demokratih je magična številka 2025, pri republikancih 1191. Odločitev pade na konvenciji, na kateri izberejo kandidata za predsednika in za podpredsednika. Pri demokratih bo ta v Denverju med petindvajsetim in osemindvajsetim avgustom, pri republikancih pa v Saint Paulu v Minnesoti od prvega do četrtega septembra. Večinoma je novi kandidat za predsednika znan že prej, a če do tistega časa še nima večine glasov, odločajo glasovi super delegatov na konvenciji, ki niso zavezani nobenemu kandidatu glede na njegove ali njene uspehe po zveznih državah.

Ko sta kandidata izbrana, pa se začne naslednji krog za Belo hišo, ki se konča šele v novembru.