Ruska tovorna ladja Progres M 61 se je v soboto ločila od mednarodne vesoljske postaje. Do sredine januarja 2008 bo potovala po svoji poti, potem pa bo uporabljena za eksperimente, na koncu pa bo zgorela v atmosferi, saj ji je že potekla življenjska doba.

Novica, ob kateri se marsikdo popraska po glavi in se vpraša, zakaj za vraga denarja namenjenega nečemu tako oddaljenemu kot so raziskave v vesolju, raje ne razdelijo vsem revežem po svetu, ki jim je bolj kot za najnovejše vesoljske pustolovščine mar za to, da bodo naslednji dan dobili vsaj malo kruha in nekaj vode.

Podobno je moral v prazgodovini razmišljati tudi marsikateri človek. Za pametno početje je štel lov na divjad ali obdelovanje polja. Kar ga je zanimalo je bilo morebiti le, iz kakšnega lesa je najbolje delati puščice in kako oblikovati kosti, da bodo bolje prebile jelenovo kožo. Če je videl kakšnega manj normalnega člana svojega tropa, ki je z nekim čudnim veseljem pregledoval kamne in jih primerjal med seboj, si je gotovo mislil, da je ta malo čez les in ga je po možnosti še pozval, naj se spravi h kakšnemu bolj pametnemu opravilu.

Znanje samo po sebi ni nič vredno, če ga ni mogoče uporabiti. Tako bi šlo razmišljanje mnogih. Znanje je dobro samo, če lahko s tem povečamo pridelek ali izpopolnimo orožje ali kaj podobnega. Če samo znamo izračunati kdaj bo neka zvezda na točno določenem mestu na nebu, to niti ni preveč pomembno, bolj zanimivost. Sploh v lovskih družbah.

Toda takšen pogled na svet je napačen. Raziskovati, tudi če si od odkritij ne moremo ničesar obetati, je pomembno. Kdo pa ve, kam nas bodo ta odkritja pripeljala? Če ne bi bilo radovednih ljudi skozi zgodovino človeštva, bi še vedno živeli v votlinah.

V tem trenutku se vesolje razen pri uporabi satelitov, ki nam pomagajo tukaj na zemlji, zdi popolna neumnost. Kje je Mars, kje so druge zvezde? Pa vendar, časi se spreminjajo, prelahko pozabljamo, da je letenje še pred nekaj stoletji bila navadna fantazija, bolj povezana s čarovništvom za katerega so vas lahko sežgali, kot z zdravo pametjo. Pozabljamo, da so letala še pred pol stoletja bila primitivni stroji proti temu, kar imamo zdaj. Da so računalniki, kakršne imamo na mizah, tako napredovali, da se nam zdaj ob pogledu na kakšno starejšo znanstveno fantastično serijo njihovi pripomočki zdijo prav smešni in primitivni.

Človeštvo napreduje. Napreduje zato, ker je veliko ljudi, ki se trudijo, da bi odkrili čim več novega. Nekoč bomo lahko vsak dan potovali v vesolje, kakor zdaj potujemo po našem planetu. Nekoč Luna ne bo več le krogla na nebu, temveč dom mnogim. Gotovo, da se bo v širnem vesolju našlo mnogo stvari, ki se bodo dale izkoristiti za naš razvoj. Tako bo nekega dne tisto, kar se zdaj zdi še zapravljanje denarja, izkazalo kot podlaga novega razvoja.