#Sem poslal na Blogorolo#

Temelji za nemirno leto 2008 so že pripravljeni. Tako doma kot v tujini, bližajo se nam neprijetni dogodki, ki utegnejo naša življenja spremeniti bolj kot katerikoli dogodek v preteklih letih.

Slovenija bo v prvi polovici naslednjega leta predsedovala EU, kar seveda lahko označimo za enega od uspehov naše mlade države. To dejstvo bo gotovo vplivalo na notranjo politiko, ko bodo naše politične stranke zavoljo ugleda v tujini in strahu pred nezadovoljstvom nad nerganjem v tako pomembnem času, raje malo omilile svoje medsebojne spopade. A zavedati se moramo, da nas čakajo parlamentarne volitve in s tem oster spopad. Navsezadnje pa ne smemo pozabiti na obračun s tako imenovanimi tajkuni.

V prispevku z dne 16. novembra pod naslovom Protidržavni dejavniki v Mladini je Grega Repovž zapisal da ‘Janez Janša politične poraze namreč vedno znova rešuje z ustvarjanjem izrednih razmer, občutka, da je v državi vse narobe.’ Je potem, ko smo lahko videli pripadnike posebnih enot policije na meji s Hrvaško, težko pričakovati, da se bo državna roka spustila tudi na kakšnega notranjega nepridiprava, sploh takšnega, ki bi ga lahko ogrozil na politični desnici? Spopad za medije je iz dneva v dan bolj krut in glave letijo; ni za pričakovati, da bi se to pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 utegnilo spremeniti.

Vlado pa morebiti čaka tudi hud zunanjepolitični zaplet. O neodvisnosti Kosova se že dolgo šušlja, s propadom pogajanj, pa se to zdi vedno bolj verjetno. Govori se o začetku naslednjega leta, o datumu po volitvah v Srbiji, kar vse še spada v čas slovenskega predsedovanja EU. Čeprav bo v primeru izbruha nasilja kdo drug tisti, ki bo odločal kako ravnati, pa bo od Slovenije pričakovano odločno stališče.

Mnogo hujše posledice za ves svet pa lahko prinese ameriški napad na Iran. Kljub temu, da je poročilo ameriških obveščevalnih služb pokazalo, da bi naj Iran že leta 2003 nehal z razvojem jedrske oborožitve in so radikalni orli v ameriški administraciji pod hudim pritiskom, pa ostri toni med obema državama še vedno vztrajajo. Politični analitiki se v veliki meri strinjajo, da je napad na Iran v časih visokih cen nafte in še vedno nemirnih sosed Iraka in Afganistana, ter hudih težav predsednika Mušarafa v zaveznici v boju proti terorizmu Pakistanu, skoraj nesmiseln. Vendar je po drugi strani res, da ZDA premorejo dovolj sil za natančne napade na iranske jedrske objekte in na cilje revolucionarne garde, ki so jo prikladno označile za teroristično organizacijo.

Kakšna bi bila cena nafte po napadu, lahko samo ugibamo, jasno pa je, da bi se to poznalo tudi nam v Sloveniji in bi prevoz v trenutku postal pravo razkošje, izredno pa bi se nam vse skupaj poznalo tudi v denarnicah.

Obeti za leto 2008 niso nič kaj rožnati, a po drugi strani lahko vseeno upamo, da bo politike doma, kot tudi v tujini srečala pamet in nam bodo naklonili nekaj več miru in razumnih odločitev, kot do zdaj. Ne bi pa stavil na to.