Buy nothing day?
By Jin on Nov 24, 2007 in Razmišljanja
Danes je buy nothing day. Lepo, kontra potrošniški družbi. Čeprav, takšen občutek imam, da če bi res vsi za nekaj časa postali malo bolj skromni, da bi se skladišča zapolnila, tovarne ne bi dobivale več naročil, prišlo bi do odpuščanj delavcev, v državne blagajne bi se priteklo manj denarja, plače bi se povsod znižale, manj bi bilo denarja za šolstvo in zdravstvo.
Tako, na prvo, se takšne zamisli zdijo dobre. Ja, zakaj ne bi vsi trošili manj, zakaj ne bi poskrbeli za okolje, zakaj se ne bi odrešili svoje sebičnosti, ki hoče vedno več, več… Bila bi to dobra zamisel, če ljudje ne bi bili drugačni, če se njihova skromnost ne bi končala takoj, ko si njihovi otroci zaželijo nove igračke ali ko se je potrebno samorealizirati na kakšnih eksotičnih počitnicah. Potem je konec skromnosti.
Pa tudi, ni tako enostavno začeti varčevati, to ima posledice. Nekdo proizvaja vse tiste nepotrebne produkte, ki so jih polne naše trgovine. Ni važno, če je Kitajec. Svetovno gospodarstvo je povezano.
Za rešitev te zagate bo potrebna malo bolj zapletena in premišljena rešitev. Jaz je še ne vidim.
Aj agri. Vse skupaj je veliko kompleksnejše kot si nekateri predstavljajo, ampak, ok, če se jim zdi proti njihovi vesti, da hodijo na današnji dan v trgovino, naj pač ne grejo.
S tem ne bodo rešili ničesar, nikomur pa tudi ne bodo škodili, ker jih je še vedno premalo, da bi vplivali na gospodarstvo, plus seveda, so vse tisto, česar niso kupili danes, kupili že v petek, ali bodo še kupili v nedeljo. Potrošništvo ni zato nič manjše.
Sama sem upala, da bodo danes zato vsaj malo manjše vrste in se bo zato splačalo po nakupih, a niti malo ni tako.
widra wanda | Nov 24, 2007 | Reply
Po mojem mnenju je najbolj važno skrbeti zato, da se tudi na Kitajskem in drugod držijo določenih standardov. Če nek Kitajec ves dan dela v tovarni, mora tudi zaslužiti temu primerno, ne da npr. jaz kot Evropejec za nekaj ur dela lahko kupim več kot on za nekaj dni dela. Glede na to, da je v delo vložil enak trud kot jaz. Meni se to zdi nepošteno. Glede tega bo pomembno povezovanje delavcev po vsem svetu.
Druga stvar je uvajanje tehnologij, ki bodo zmanjšale onesnaževanje okolja. Upam, da bo možno potrošniško družbo peljati naprej, a z manjšim pritiskom na naš planet.
Sicer pa, vsa ta potrošnja ljudi ne dela nič bolj srečnejših, vsaj meni se tako ne zdi.
Jin | Nov 24, 2007 | Reply
Kot že rečeno, fajn je poznat odzadje ekonomskega sistema in kako je sploh prišlo do tega.
Zdej gre vse v to smer, da je potrošnja sama sebi namen.
Problem je itaq zelo kompleksen in se odvija na večih ravneh, vendar nekje treba začet. Nekateri se niti ne zavedajo, kaj s potrošništvom povzročajo.
Lemurian | Nov 24, 2007 | Reply
Lemurian,
moje mnenje o tem, kar ti pišeš na svojem blogu (če smem komentirati tukaj) je sledeče. Propad komunističnega projekta, ki je uspel zagotoviti vse osnovne potrebščine, zgraditi uspešen šolski sistem in zadovoljiv zdravstveni sistem, ni pa uspel ustvariti presežkov, kakor je to uspelo zahodnemu kapitalističnem imperiju pod vodstvom ZDA, nam kaže temeljni problem vsega boja proti potrošništvu. To je, da niso bankirji ali državne oblasti tiste, ki bi bile same krive za potrošništvo. Ne, ljudje so tisti, ki si to v veliki večini želijo in želijo vedno več. Kapitalisti le igrajo na te človeške želje in jih še vzpodbujajo.
Če bi kar naenkrat dobili razsvetljeno elito, ki bi se odločila, da svet spremeni, da zmanjša porabo, da se tudi sama odreče luksuzu, bi prišlo do revolucije in to elito bi množice preprosto pobile. In tukaj se ne hecam.
Če so ljudje kljub vsemu napredku vedno bolj nezadovoljni, kaj bi se zgodilo, če bi se jim standard v imenu varovanja okolja ali pravične trgovine zmanjšal za polovico? Seveda, imeli bi še vedno več kot dovolj za preživetje, a zdelo bi se jim strašno krivično, če ne bi mogli več na vsakoletne počitnice na morje, če ne bi mogli več imeti svojega lastnega avtomobila, če si vsaki dve leti ne bi mogli več privoščiti novega računalnika in televizije, če bi bilo kar naenkrat prepovedano poleti zalivati rože.
Jaz ne vidim načina, kako spremeniti množice, brez da bi uvedli diktaturo in z nasiljem vse prisilili v drugačen način življenja. Pod takšno ravnanje pa se niti približno nisem pripravljen podpisati.
Še celo to, da bi vse ohranili na neki določeni stopnji, bi povzročilo bes med množicami. Nekaj okoljevarstvenikov in bolj skromnih ljudi pripravljenimi živeti varčno bi se bolj težko branilo pred podivjanimi in vreščečimi ženskami, ki bi kričale nekaj v smislu: Kaj pa vi veste, otroci potrebujejo to pa to pa to… Če bi se jim drznili nasprotovati, bi jih preprosto raztrgale
Ljudje hočejo vedno več! Kako jih prepričati, da bodo zadovoljni s tem, kar imajo, to je tisto veliko vprašanje. Dvomim, da večino lahko jaz ali ti prepričava, da bi bilo mogoče bolje več vložiti v nekaj več prostega časa in manj v materialne dobrine. Preprosto jih ne briga, rekli bi, da imava ti in jaz polne riti. Če pa bi jim dokazala, da znava živeti z veliko manj, bi rekli, da sva čudaka in da je bolje, da naju zaprejo v psihiatrično bolnišnico. Tako to funkcionira.
Jaz osebno sem prišel do zaključka, da tukaj ni veliko kar bi se dalo storiti. Osveščanje čim več ljudi, gotovo. Prizadevanje za to, da se več poudarka da kvaliteti življenja, ne pa temu kar imamo, tudi. Po drugi strani pa upanje, da bo možno sistem ohranjati še kar nekaj časa in to z vedno manjšim pritiskom na okolje. Alternativa, če nam to ne uspe (in zdi se mi popolnoma iluzorno pričakovati, da se bodo ljudje kaj prida spemenili, čeprav s tem seveda nikogar ne pozivam, naj neha poizkušati spreminjati svet, daleč od tega!) bo posledica svet, v katerem bo preveč ljudi, prevelike želje in premalo sredstev. Bogate države se bodo znesle nad revnimi, videli bomo na desetine milijonov mrtvih revežev po Afriki, Bangladešu ali kje v kakšni revni državi, ter strašne delitve znotraj naših družb. Ker vsega tega ne bo mogoče nadzorovati na miren način, bomo videli tudi prihod diktatur, mnogokrat s podporo množic. Tedaj se bo svet za ceno ogromnih žrtev samoreguliral.
Žal, meni se zdi, da je to zelo resna možnost.
Jin | Nov 24, 2007 | Reply
Hvala za komentar.
Absolutno se strinjam, da sama sprememba sistema sama po sebi ne bo prinesla nič dobrega. Tudi o tem pišem. “Problem” je seveda v vsakem posamezniku posebej, v meni, v tebi, in ostalih.
Zlo dobro je pa vedet, da nas dosti oglaševalci posiljujejo s marketingom, da bomo ja kupili njihov izdelek. Nekaj prebudijo v nas, da potem mislimo da to sami rabimo, zato je odgovornost na posamezniku.
Vendar če ne bi toliko posiljevali, bi bilo posledično tudi potrošnje manj. Čemu toliko stanejo reklame, toliko časa in denarja podjetja namenijo marketingu? Konec koncev je eden od razlogov za televizijo ravno prodor oglaševalcev do občinstva.
Velik tukej ima tudi sam sistem, saj narekuje 2% gospodarsko rast, podjetja morajo odplačat kredite in še OBRESTI. Kam gredo davki ki jih plačujemo, zakaj so višji davki, javna sociala pa propada? Že jedro sistema je tako.
Poudarek velja na obojem. Na zunanjem, torej na sistemu, kako je zasnovan, in na notranjem, na posamezniku, kako deluje. Kako to, da nikoli ni zadovoljen s tem kar ima? Eden primarnih mehanizmov.
**S silo, prepovedmi, vsiljevanjem se ne doseže nič, učinek je lahko celo nasproten. Mora vsak posameznik prepoznat v sebi, in največ je tu obveščanje. Smešno je to, ker sploh ni komplicirano, je izjemno enostavno, izjemno naravno - otroci živijo na ta način, izjemno življenjsko. Vendar eni znajo te stvari toliko zakomplicirat, da misliš kakšna huda znanost je zdaj to. V resnici je pa to nekaj najbolj domačega.
Je pa tudi nekaj, nekdo more naredit prvi korak. In potem drugega in tretjega… In čedalje več takih ljudi bo, čedalje hitreje bo šlo. Ker če nekdo vse kar pozna dobi le preko televizije, si lahko čisto drugačno sliko ustvari.
Ko pa enkrat vidi, da stvari niso take, kot so tam predstavljene, da je v ozadju čisto nek drug namen, se bo pa precej hitro zbrihtal. DIGG je zlo fajn zadeva.
*** Lahko imamo napredek, zakaj da ne, vendar naj bo ta etičen, naj bo narejen z ljubeznijo. “Moč(tehnologija) brez ljubezni vodi le v KATASTROFO.”
Tehnologije obstajajo, že dolgo časa. Notranje izgorevanje in te stvari, ki so za okolje čisto neškodljive.
Vendar tisti, ki so na oblasti - nafta tega ne bodo spustil na tržišče, ker bi pomenil njihov propad, ker bi bili potem ljudje preveč svobodni. Tudi to treba razumet.
*** Spremembe se dogajajo zelo hitro, seme je tik pred tem, da postane cvetlica.
Gosenica je tik pred tem, da postane metulj. Zato je v tem trenutku gosenica nesposobna živet kot gosenica.
Norost v svetu se povečuje, prav tako se dviga zavedanje. Eno z drugim, z roko v roki.
Lemurian | Nov 25, 2007 | Reply
Za moje pojme je “boj proti potrošništvu”, tudi boj proti “korporativni” psihologiji in “korporativni” znanosti. Pod “boj” si predstavljam problematiziranje, polemiko o tem kar se sploh dogaja. Ker zadeva niti približno ni statična.
Naslednja velika stvar v tem polju pa je t.i. nevromarketing. Korporacije, še posebej ameriške, se že povezujejo z univerzami kot je naprimer Baylor College v Houstonu, kjer prostovoljcem slikajo možgane z magnetno resonanco in merijo kako se odzivajo na podobe znamk in njihovih izdelkov.
Tako so odkrili (za nevromarketing) pomembno delovanje možganov v predelu “medianega prefrontalnega korteksa”. Ta predel je pomemben, ker je baje povezan zlasti s človekovo samopodobo in z intimnimi spoznanji, ki jih ima človek o sebi. Ljudje, ki imajo poškodovan predel medianega prefrontalnega korteksa, naprimer zaradi kake nesreče, bojda mnogokrat trpijo za osebnostnimi težavami. Korporacije že dolgo vedo, da je za prodajo izdelkov najpomembnejše to, kako se posameznik z njimi identificira.
Do zdaj je to najbrž ena izmed najbolj premetenih tehnik manipuliranja z ljudmi. Zadeva seveda napreduje in ne stoji na mestu.
Če pa niti to ne “spametuje” frajerjev ki na vsakem koraku gonijo o “svobodnem trgu”, kjer se srečujeta “ponudba in povpraševanje” in je vse v najlepšem redu, potem pa ne vem kaj jih.
Jaz se ne strinjam, da zadevo poganjamo zgolj ljudje in naše “potrebe”. Zadeva je veliko bolj nenavadna. Ljudje na nek način sploh NE SMEMO nehati trošiti. Nekaterim teoretikom je bilo že zdavnaj jasno, da v potrošniški družbi potrošnja ni zgolj nedolžna zabava in užitek, ampak je DELO. Potrošnja = delo. Dihotomija med “delom” in “prostim časom” že kar en lep čas postaja vse bolj nedoločljiva, nejasna. Seveda bo tako tudi vnaprej.
V 21. stoletju bodo pojmi kot so “svobodni trg”, “ponudba in povpraševanje”, itd, zastareli.
Boris_j | Nov 25, 2007 | Reply
O tem nevromarketingu do zdaj še nisem slišal nič, ampak je zelo zanimivo, glede na to, kar sem prebral na Wikipedii pač.
Hrabri novi svet?
Jin | Nov 26, 2007 | Reply