Vsi tisti, ki ostro nasprotujejo vstopu Turčije v EU, si lahko v zadnjih dneh zadovoljno manejo roke. Podpirati vstop te države je ob zadnjih dogodkih na turško iraški meji postalo izrazito težko.

Najprej, kljub temu, da je EU PKK označila za teroristično organizacijo, evropski mediji zelo neradi uporabljajo to oznako. Tako so prej uporniki in ekstremisti. Podobno, in mogoče posledično, je tudi veliko naklonjenosti kurdskemu boju za neodvisnost med javnostjo. Jasno je torej, da morebiten turški poseg na sever Iraka ne bo požel odobravanja. Kljub temu, da so pripadniki PKK v zadnjih tednih ubili več kot trideset turških vojakov in nekaj civilistov, povprečen Evropejec težko Kurdom pripisuje terorizem, ko vendar mnogo prej sočustvuje z usodo tega med več držav razdeljenega naroda.

Tudi vprašanje genocida nad Armenci v času rojevanja nove ureditve na mestu starega imperija, razdvaja obe strani. Evropejcem je jasno, da je šlo za genocid, Turki trdijo, da je šlo za državljansko vojno. Ni videti, da bi obe strani kmalu prišli do enakega pogleda na tiste tragične dogodke in zunanji pritiski očitno nimajo moči, da bi karkoli spremenili.

Ti veliki vprašanji zadnjih tednov moramo prišteti še k drugim argumentom proti vstopu Turčije v EU: da je Turčija muslimanska država z 70 milijoni prebivalcev, da ima vojska odločno preveliko vlogo, da je država revna in bi požrla ogromno denarja bolj razvitih držav članic, da meji na eno najbolj nestabilnih območij na tem planetu, da ima težave s spoštovanjem človekovih pravic…

Vse te argumente bodo uporabili nasprotniki turškega vstopa v EU. Že do zdaj so jih uspešno uporabljali, celo tako uspešno, da po desetletjih truda Turčija še vedno čaka pred vrati in se ne zdi nič bližje svojemu cilju. Po drugi strani vzhodnoevropske države, demokratične šele nekaj več kot desetletje, takšnih težav niso imele.

Posledica takšnega odnosa pa je, da ja Turčija vedno manj podvržena vplivu evropskih držav in ZDA in da vedno bolj gleda le še na lastne interese.

Odnosi med ZDA in Turčijo so že kar nekaj časa hladni, še slabše je pri odnosu povprečnega Turka do vloge ZDA v svetu, sploh posredovanja v Iraku in tako imenovane vojne proti terorizmu, ki se zanimivo konča pri Kurdih, ki so v Iraku dobri, in lahko bi rekli, edini pravi ameriški zavezniki. Zato ni pričakovati, da bi oblasti v Ankari poslušale ameriške nasvete, še manj morebitne grožnje.

Odnosi med EU in Turčijo po drugi strani niso tako slabi, sploh ker med turškimi političnimi elitami še obstaja določeno upanje, da bodo svojo državo pripeljale v objem EU, čeprav bo za kaj takšnega potrebno še kar nekaj časa. Tudi je ta pot dober izgovor za nekaj potrebnih reform. Napredne sile si vsekakor želijo, da bi se stvari na področju človekovih pravic izboljševale in vidijo vsaj nekaj pritiska iz evropskih prestolnic kot dobro sredstvo za dosego tega cilja.

Vendar ne moremo pričakovati, da je to igro zavlačevanja in zavračanja mogoče igrati v nedogled. Slej ko prej bo tudi še najbolj upanja polnim prebivalcem Turčije postalo jasno, da z evropskimi sanjami ne bo nič. Tedaj bo prišlo do razmisleka kam državo usmeriti v prihodnosti. Možnosti je kar nekaj.

Najbolj ugodna za EU je turško vztrajanje pri povezavah z zahodnim svetom in članstvu v NATO, ter sodelovanje na mnogih za obe strani pomembnih področjih. Tukaj leži upanje mnogih, ki nasprotujejo turškemu vstopu v EU, a bi si želeli posebnih odnosov, partnerstva s to zelo pomembno državo.

Druga možnost je agresivna nevtralnost, Turčija kot sila sama zase, ki se trudi povečati svoj vpliv na soseščino. Takšna Turčija bi prinesla zaostrene odnose in mnogokrat podporo silam, katerih cilji bi bili v popolnem nasprotju z interesi zahodnih držav. Tudi bi se postavilo vprašanje turških interesov od Kavkaza, Balkana, do Bližnjega Vzhoda.

Tretja možnost je iskanje novega strateškega zavezništva. Pri tem je še največ možnosti za sodelovanje z Rusijo, ki je prikladno blizu. V arabskem svetu je ni prave sile, ki bi Turčiji lahko nudila kaj prida podpore, Iran se zdi preveč izoliran, Pakistan predaleč, Kitajska pa je glede bodoče vloge v svetu še velika uganka. Vključitev Turčije v alternativno zavezništvo bi takoj pomenila oslabitev vpliva ZDA in EU na vsem območju.

Ob vsem kar se godi v zadnjem času, se moramo vprašati, ali ne izgubljamo te zelo pomembne države. To bi namreč bilo nadvse tragično v časih, ko se odnosi z mnogimi drugimi slabšajo in se moč ZDA krha, moč EU pa je še kar naprej razdrobljena. Število zaveznikov, na katere bi lahko računali, se krči, kar utegne imeti hude posledice pri kakšni večji globalni krizi. Mnogim, ki zdaj ostro nasprotujejo turškemu vstopu v EU, bi utegnilo biti še zelo žal.