Nezadovoljstvo kot gonilo razvoja
By Jin on Jun 6, 2007 in Uncategorized
Če bi izpostavil kateri koli faktor za hiter razvoj človeštva v preteklih, recimo dvesto letih, bi bilo to potrošništvo. Potrošništvo ni nastalo kar tako, iznenada, ampak je posledica globokih sprememb v družbah, predvsem Evrope, ki so, kakor je znano, nekako v tem času dokončno prevladale na planetu, tudi proti tako močnim državam, kot je bila Kitajska.
Zanimivo je, da je vsaj kar se tehnološkega napredka, Kitajska dolgo časa bila pred evropskimi državami, a ni znala svojega znanja izkoristiti. Znanje samo po sebi torej ne prispeva k bogastvu in gospodarskemu razvoju. Če je človek zadovoljen s tem, da je nekaj odkril in ne dela naprej, ostane na enaki ravni, kot je bil prej.
Privatna lastnina in razmišljanje v smislu dobičkov in izgub ter tveganja pri investiranju, vse to, menim, je podlaga potrošništvu. Nimamo več opravka z ljudmi – kmeti, ki so živeli od zemlje, ki so živeli dokaj samozadostno življenje; nimamo niti več prostora za ljudi na obrobju, ki so pobirali plodove zemlje – pomembno je, čigavo je kaj, pomembne so meje in lastništvo. Ker ljudje razmišljajo o ustvarjanju dobičkov, investirajo v to, kar menijo, da jim bo prineslo več denarja. To nekje kasneje povzroča delitev dela in konec samozadostnosti. Prehajamo v denarno ekonomijo, v čas trga. Ker z razvojem posamezni igralci proizvajajo vedno več dobrin, jih nekdo mora tudi potrošiti – in tukaj se ujamemo v zanko, v kateri smo še zdaj. Z razvojem je več proizvodov za nižjo ceno – potrebna je večja potrošnja. Ljudje niso več samozadostni, še manj pa zadovoljni s tem kar imajo. Ker, če bi bili vsi zadovoljni s tem kar imamo, zakaj bi potem kupovali več? In če ne bi nihče več kupoval več, kot je to počel prejšnje leto, na kak način bi gospodarstvo raslo? Ni kupca v trgovini, ni delavca v tovarni. Verjetno tukaj tudi slepi že vidijo, zakaj je vedno več ogromnih trgovin, ki čudežno ne propadejo, tudi če se mnogi sprašujejo kdo vse to kupi. Odgovor je v tem, da mora sistem proizvajati dodatne želje, ki jih lahko ‘začasno’ poteši nakup. Začasno zato, ker je potrebna vedno večja potrošnja. Mogoče so zato mnogi vedno bolj nezadovoljni s svojim stanjem, tudi če imajo več, kot so imeli še pred nekaj leti.
Razvoj gre v to smer, da kmetijstvo in industrija zaposlujeta vedno manj ljudi. Vedno manj ljudi proizvede vedno več in da bi lahko sistem to potrošil so potrebna nova delovna mesta, ki zagotovijo dohodek, ki bo poplačal te izdelke.
Vprašanje, ki se postavlja je, ali no to neka vrsta norosti. Ljudje imajo vedno več, pritiski na okolje so vedno hujši, a gospodarstvo potrebuje še večjo potrošnjo večinoma nepotrebnih izdelkov. Še več, iz te podganje dirke je nemogoče izstopiti, ker je človekov pohlep tako močan, da bo slej ko prej zrušil vsako oblast, ki se bo zavezala le k ohranjanju trenutnega gospodarskega stanja. Kar niti ne bi smelo biti zelo težko, a v razmerju z razvijajočimi se državami bi razlike naraščale in ljudje bi to imeli za dober razlog za spremembe.
Potrošništvo je povezano z nezadovoljstvom s trenutnim stanjem, tako da je potrebno željo zadovoljiti z nakupom (nimamo več samozadostnih posameznikov ali družin, ker so zaposleni v zelo razvejanem gospodarstvu, v katerem je delitev dela zelo razvita). Ustvarjanje novih želj je torej ena izmed ključnih nalog gospodarstva – pomislite na to, naslednjič ko gledate oglase.
“Potrošništvo je povezano z nezadovoljstvom s trenutnim stanjem, tako da
je potrebno željo zadovoljiti z nakupom ”
Živeti boljše je bila od nekdaj človekova želja. Če se ti zdi potrošništvo
iracionalno pomisli na ljudi, ki so živeli v votlinah. Kako iracionalne so se
jim morale zdeti hiše? Kako iracionalni so bili na začetku avtomobili. Da ne
omenjam pralnega aparata, sesalca, aparata za pomivanje posode, likalnika na paro,
CD playerja in nenazadnje interneta.
Skozi čas obvelja: današnja potrošniška iracionalnost je jutrišnja blaginja.
Potrošništvo je ključno za razvoj zato, ker je sistem v ekvilibriju. In če ne bi
bilo novih potreb, kako bi naredil prostor v njemu za presežke, ki nastajajo zaradi
višanja produktivnosti dela?
Tomaž | Jun 6, 2007 | Reply
No, nikjer ne trdim, da je razvoj sam po sebi kaj neracionalnega. Nisem eden tistih, ki bi nas obsodili na ‘vzdržni razvoj’, kar bi pomenilo neko zelo primitivno življenje. So ljudje, ki bi nas prisilili živeti brez umetnih gnojil in škropiv, kar bi za posledico prineslo vsesplošno lakoto. Zato tudi nisem pretirano nasproten gensko modificiranm rastlinam. Če je to pot, da povečamo proizvodnjo, zakaj potem ne, če nasprotniki niso zmožni dokazati, da obstajajo kakšni stranski učinki? In to velja tudi za področja, kot so plinski terminali in investicije v igralništvo.
Vprašanje, ki se mi postavlja je, ali investiramo v prave stvari? Nas vodijo dolgoročne koristi, ali pa vedno bolj zadovoljujejmo samo kratkoročne potrebe. Verjetno boš trdil, da trg na dolgi rok tako ali tako regulira, ampak jaz mislim, da mora država paziti na ključna področja, najprej na vojaško industrijo itd… Kje se konča ta omejitev, recimo ji državnega interesa, je seveda tudi vprašanje.
Končno tudi sistem ljudi vklepa v svoje spone. To je navsezadnje vzrok uspeha. Če človek ni več samozadosten, če ne more živeti sam zase na neki kmetiji, potem mora sodelovati z drugimi, da pride do dobrin, ki si jih
želi in tu jaz vidim temelj za iznajdljivost. Brez privatne lastnine in razdelitve le te je to nemogoče. Brez delitve dela tudi.
Vendar to pomeni tudi, da ni več polja svobode, ni več pregovornega gozda, kamor bi se lahko umaknili in ‘izstopili iz sveta’. Vse je že lepo razdeljeno. V tem sicer vidim glavno poanto vseh teh uporov proti kapitalizmu in zasedanjem sicer privatne lastnine, kakor se to gredo razni antiglobalisti.
Jin | Jun 6, 2007 | Reply
“Vendar to pomeni tudi, da ni več polja svobode, ni več pregovornega gozda,
kamor bi se lahko umaknili in ‘izstopili iz sveta’. Vse je že lepo razdeljeno.”
To dejansko je problem, ki se mu je treba posvetiti. S tem da jaz ne vidim nekega problema
pri produkciji, vidim pa problem pri nadzoru naravnih virov (zemlja, nafta, itn.). Nadzor le
teh dejansko je dogovor in ne naravna pravica. To, da nekdo tebi prizna lastništvo zemlje ni
enako kot, da ti prizna lastništvo do krompirja, ki si ga pridelal.
Zato bi morali najti način, da del njih na nek način rezerviramo za vse oziroma obdavčiti
njihov nadzor (in potem denar deliti med tiste, ki nimajo nadzora). Ker, lastništvo naravnih
virov je dogovor in če nekdo kupi 20 ha zemlje pred sto leti sedanji otroci dejansko niso imeli
pri tem dogovoru nič in če naj se spoštuje, morajo imeti nekaj od tega.
Praktična izvedba tega pa je zelo težavna; še najlažje bi bilo reči - preko 68% ozemlja
Slovenije takoalitako pokrivajo gozdovi - hočete gozd? - “no problemo”, evo za vsakega
državljana košček gozda, enjoy.
Tomaž | Jun 6, 2007 | Reply