George Bush je nedavno  proti Sudanu  uvedel nekaj ubogih sankcij, takšnih, ki nimajo veliko vpliva na delovanje države, sploh pa ne na izvoz nafte. Verjetno so podporniki bolj agresivne politike proti Sudanu to pozdravili, četudi je res, da je zavzemanje za Darfur ob odsotnosti medijskega poročanja malce utihnilo.

Na poti ostrejšega nastopa proti Sudanu stojita predvsem dve stvari. Prva je, da ima Sudan podporo Kitajske, pa tudi Rusije. Kitajska v tej državi pridobiva veliko svoje nafte in ne postavlja vprašanj o notranji ureditvi, ne o kršenju človekovih pravic. Nastopa celo s stališča, da bo prav gospodarski razvoj države na dolgi rok razrešil notranje težave.

Druga stvar je pač dejstvo, da bi posredovanje v Sudanu odprlo še eno fronto v ‘boju proti terorizmu’. Če je zdaj težko trditi, da je v Sudanu prisotna močna islamska radikalna stranka, ki bi bila pripravljena izvajati napade celo v tujini, bi se to po napadu prav gotovo zgodilo. Gotovo ne moremo trditi, da takšni elementi v Sudanu ne obstajajo, kakor obstajajo celo v Turčiji, toda samo zunanja agresija in morebitna zasedba bi lahko iz Sudana naredila novi  Afganistan ali Irak. In to je cena, ki si je zahod v tem času, ko se razmere v obeh prej omenjenih državah slabšajo in ko postaja Iran vedno močnejša regionalna sila, v Pakistanu pa se krha Mušarafova oblast, ne more privoščiti.

Etiopske intervencija v Somaliji po pričakovanju ni zahtevala kakšne posebne cene od ZDA. Potencialni zavezniki Al Kaide so bili ali uničeni ali prisiljeni v skrivanje in v odpor, ki škoduje pač samo sami Somaliji in Etiopiji, ZDA in zahodu pač ne. To se morebiti zdi grdo, celo nemoralno, toda je povsem v skladu z realističnim pogledom na svet in na nacionalne interese tako ZDA kot drugih zahodnih držav. Odpor se zdaj prenaša najprej na lokalne somalijske sile in na Etiopijce, v prihodnosti pa tudi morebiti na druge afriške sile, medtem ko dlje ne pride kaj veliko. Zato je tudi sila nesmiselno vsako delovanje v tem konfliktu, ker je mnogo bolje z orožjem in denarjem zalagati Etiopijo in lokalne zaveznike, ki lahko za malo denarja storijo tisto, za kar bi zahodne sile potrebovale ogromna sredstva. Tako lahko vidimo, da se preprosto ne splača posredovati s svojimi silami, ker so posledice lahko strašne, in kar je še bolj pomembno, cena za posredovalce je previsoka.

V Sudanu ali v okolici ni države, ki bi prevzela vlogo Etiopije v Somaliji in zahod nima veliko možnosti. Podpora upornikom bi bila skorajda nesmiselna, ker ti ne bi bili zmožni premagati sudanske vojske. Ekonomske sankcije ne bi veliko vplivale na državo, ker bi Kitajska in Rusija preprosto blokirali vsakršne bolj ostre sankcije in bi skupaj z drugimi državami nemoteno trgovale naprej. Posredovanje pa bi se, tudi če bi se zgodilo z visoko podporo zahodnega javnega mnenja, v nekaj letih sprevrglo v nikoli končano okupacijo nad ogromno državo. In tukaj govorimo o več deset tisočih vojakih, če ne celo v rangu kakšnih sto tisočih, vsekakor primerljivo s prisotnostjo v Iraku. Finančno ceno tiste vojne poznamo. Človeške žrtve na strani okupacijskih sil bi bile primerno opremljenosti majhne, nekako takšne kot v Iraku, a glede občutljivosti zahodne javnosti še vedno previsoke. Žrtve na strani civilistov bi bile mnogo višje, kar bi povzročilo zagrenjenost med lokalnim prebivalstvom. Za hvaležnost osvobojenih bi v zameno dobili sovraštvo okupiranih. Zahodno javno mnenje pa bi se sčasoma, soočeno z nelepimi posledicami, obrnilo proti posredovanju, kar bi prav tiste politike, ki bi upoštevali ‘voljo ljudstva’ postavilo v vlogo krivcev in tistih, ki morajo razrešiti nerešljiv konflikt. Razpeti bi bili med umikom, ki bi omogočil maščevanje nad vsemi,  ki bi jih naj s posredovanjem rešili in s potrpežljivim vztrajanjem v vojni, ki bi sicer preprečevalo katastrofo, a bi se vleklo iz leta v leto, dokler vzroki za vse skupaj ne bi bili že čisto pozabljeni.

Na žalost lahko opazimo, da je intervencionistična levica prav tako pripravljena na vojne kot sedanji neokonservativni projekt v Beli Hiši. Navsezadnje je v imenu človekovih pravic prišlo do napada na ZRJ in posredovanja na Vzhodnem Timorju in za Darfur bi marsikdo rad videl goreti Kartum. Seveda, v tem primeru imamo opravka z malo več leporečja, kot ga zmorejo desničarski blogerji in radijski voditelji, ki so vam v ZDA pripravljeni pozivati celo na grozodejstva nad trenutnim nasprotnikom. Toda posledice so prav tako strašne. Vojne pač niso šala.

Ni videti, da bo do posredovanja v Sudanu prišlo. Stanje v svetu je takšno, da se voditelji zahodnih držav dobro zavedajo, kakšno ceno bi morali plačati. Zanimanje javnosti za Sudan pa je tudi bolj kot s kakšnim resničnim človekoljubjem povezano s pozornostjo medijev in če bo to izostalo, javnega pritiska ne bo, razen v določeni meri, ko imamo opraviti z nekaj idealisti, ki jih žene resničen interes in ne moda.