Presenetljiva stvar pri vsej iraški kolobociji je njena stalnost, utesnjenost v določene okvire števila žrtev. Res se je število mrtvih civilistov zelo povečalo od začetka vojne, vendar še nismo videli prave eksplozije etničnega čiščenja, podobne Ruandi ali Bosni. Kar kaže na to, da je navidezni kaos samomorilskih napadov in pohodov odredov smrti v resnici nadzorovan.

Še bolj se ta neverjetna nespremenljivost kaže v izgubah okupacijskih sil, ki se gibljejo od 20 do 140 na mesec, s tem da je povečini število žrtev nekje vmes. Imeli smo že veliko mejnikov, pa še vedno vse ostaja sila podobno kot pred letom ali dvema, kar vse skupaj mora zelo frustrirati okupacijske sile, ki zaradi načina delovanja upornikov niti nimajo možnosti za občasne obračune v katerih bi si lahko dali duška, tako s pretirano uporabo sile kot z medijsko propagando, kakor smo to lahko videli v primeru Faludže, ki na koncu koncev, vendarle ni za potek vojne pomenila nič.

Tuje sile imajo v Iraku opraviti z nasprotnikom, ki se bori, kot bi hotel vojno voditi še vsaj nekaj let, če ne celo desetletij. Počasi pijejo kri nasprotniku, ki mu počasi preseda, da se vse skupaj končno nekam ne premakne, hkrati pa veliko stane, ne da bi bilo mogoče videti luč na koncu tunela. Uporniki so kakor voda, ki počasi kaplja na kamen in ga sčasoma preoblikuje, čeprav bi se kamen na prvi pogled pač zdel mnogo močnejši kot voda. Vse je boj volje, kdo bo dlje zdržal. To še bolje vidimo na primeru Afganistana, kjer se Talibani še vedno borijo in jim očitno ni nič mar za zavezniško ‘zmago’, ki se je zgodila že pred mnogo časa.

Tudi je pri vsem zanimivo, da se uporniki v Iraku niso odločili za kakšno veliko ofenzivo, ki bi jo sicer izgubili, pa bi imela močan medijski učinek, če bi jim uspelo uničiti nekaj izoliranih ameriških enot in drzno paradirati po ulicah Bagdada, medtem ko bi se okupacijske sile na videz spopadale za preživetje. Vendar to ne spada v repertoar upornikov, ki stavijo na samomorilske napadalce, ostrostrelce, minomete in improvizirana eksplozivna telesa. Ni videti, da bi bili pripravljeni žrtvovati veliko svojih sil.