Kljub vsemu, kar se godi v Iraku in drugod po svetu, kljub temu, da visoki predstavniki ameriške vlade zanikajo, da se pripravljajo za vojno v Iranu, se nam ta po mojem osebnem mnenju nezadržljivo približuje. Dve letalonosilki s spremstvom sta že na položajih, Američani usposabljajo letalska oporišča v Romuniji in v Bolgariji, ter krepijo prisotnost protiraketnih sistemov po zalivu. Vse se pripravlja na letalsko operacijo proti ciljem v Iranu in na morebitne povračilne napade, sploh na poskus blokiranja hormuške ožine.

Za zdaj se zdi, kakor da bi Američani resnično stavili na diplomatska sredstva, toda to so, kakor meni Scott Ritter (intervju lahko najdete tukaj), le koraki h končnemu cilju. Američani preprosto hočejo izčrpati vsa diplomatska sredstva, da bi potem lahko trdili, da niso imeli druge možnosti, kot iti v vojno. Ne glede na to, da ni nobenih dokazov, da bi Iran delal na jedrskem orožju. Vendar so to samo pretveze, ki so uporabne v propagandne namene. Pomembno je to, da se znova in znova ponavlja, da je Iran nevarna država, da dela na jedrskem programu za vojaške namene, da je to država podpornica terorizma, da pripravlja novi holokavst, ne glede na to, če imajo te trditve kakšno osnovo ali ne. Večina ameriškega prebivalstva nima časa podrobno raziskovati, kaj se godi v resnici in glede na to, da tudi večina demokratskih politikov še vedno trdi, da so vse opcije na mizi, to pomeni, da ne bo kakšne posebne debate proti vojni.

Neka pretveza bo potrebna. Zanimivo je, kar je 1. februarja pred odborom za zunanje zadeve izjavil Zbigniew Brzezinski:

a plausible scenario for a military collision with Iran involves Iraqi failure to meet the benchmarks, followed by accusations of Iranian responsibility for the failure, then by some provocation in Iraq or a terrorist act in the US blamed on Iran, culminating in a ‘defensive’ US military action against Iran that plunges a lonely America into a spreading and deepening quagmire eventually ranging across Iraq, Iran, Afghanistan and Pakistan

Lahko pa seveda, da tudi pretveze ne bo, temveč se bomo enkrat aprila zbudili s poročili o vojni v Iranu.  Vojna, ki se ne bo končala hitro in ki bo prizadela tudi naš način življenja. Kajti, kaj se bo zgodilo po kakšnem tednu bombardiranja? V Iranu ne bo prevrata, tudi če bi bilo pobitih 100000 ljudi, jih je tam še vedno 70 milijonov. Ni za pričakovati, da bi se Iran nehal boriti s koncem ameriških napadov. Ne, pričakovati je, da bi se prava vojna začela šele po prvem valu bombardiranja, ki, kakor je primer Hezbollaha pokazal, po vsej verjetnosti ne bi dosegel zadanih ciljev. Irak bi postal novo bojišče, ameriške sile bi se tedaj morale začeti spopadati z iranskimi enotami, ki bi prestopile mejo, njihove oskrbovalne linije od Kuvajta do Bagdada bi postale tarča vsakodnevnih napadov, v Irak bi prišlo mnogo protioklepnih in protiletalskih raket, kar bi zaostrilo stanje ameriških sil. Brez okrepitev, bi se te znašle obkrožene s številčno premočnim nasprotnikom in izguba celih enot ni izključena. Letalstvo bi se znašlo v situaciji, ko bi moralo delovati  ne samo proti Iranu, temveč  v mnogo večji  sili tudi v Iraku in verjetno celo v Afganistanu in sčasoma  bi se fokusirana moč porazgubila in s tem zmanjšal pritisk na Iran.  Vojna bi vstopila v novo fazo, ki bi trajala mesece in v katerih bi Američani res uničili veliko iranskih sil, toda te bi se vedno znova popolnile z novimi  prostovoljci.