Po vzoru na Mračnega, bom tudi sam naredil krajši obračun s preteklim letom.

Navsezadnje je zabavno prebirati pretekle misli in ugotavljati, kaj se je uresničilo, kaj se ni in o čem po enem letu ali nekaj mesecih še enako misliš. Ker pa sem opazil, da nekam veliko pišem in da je veliko dobrih prispevkov (yep, I’m a bit arogant!) bom pregled razdelil na dva dela. Ne bom pa se šel mesečnih pregledov, ker se mi res ne da nabijati 12 prispevkov o tem.
Pa začnimo.

Januar

Od kod zlo? In zakaj nekateri, ki jih imamo za pravične, trpijo, kakor se zdi, po nepotrebnem? Judje so se že spraševali o tem, in verjetno je tako, da so se ljudje o tem vprašanju spraševali že od tedaj, ko so mogli svoje misli izraziti v govor.

V prispevku What ever is, is right sem se spraševal o zlu. Spomnim se zdaj, da sem bral Hazarda in se tedaj ukvarjal s podobnimi vprašanji. Bojim se, da je religija na tem blogu izgubila na prisotnosti. Vsekakor nekaj, kar bi bilo vredno popraviti.
Pa smo že pri Drnovšku. V prispevku V pomanjkanju časa sem napisal:

Njegova misija v Darfurju je utopična. Upam, da ve kako zakomplicirana je situacija tam, in da brez uporabe vsaj določene sile ne bo šlo.

In tako tudi je! Nič se ni spremenilo.
Bil je to tudi mesec, ko je Hamas zmagal v Palestini. Demokracija ima pač svoje pomankljivosti.

Februar
V februaru so svet pretresali protesti proti karikaturam preroka Mohameda, ki so se pojavile v nekem danskem časopisu. V prispevku, ki je bil objavljen v Le Monde Diplomatique, pod naslovom Tišina levega dela blogosfere sem napisal:

Moram reči da sem presenečen in razočaran hkrati, kako so reagirali mnogi ‘levičarski’ blogerji pri nas in po svetu. Taisti ljudje, ki imajo toliko za povedati čez bogastvo RKC, pedofilijo, ‘katolibanstvo’; ki tako zelo zagovarjajo pravice žensk in homoseksualcev; ti ljudje so podprli najbolj reakcionarne ljudi na svetu: muslimanske fanatike.

Nisem pa objavil karikature.
Bil je to tudi mesec, ko sem se spraševal, če je Drnovšek New Ager. Se še spomnite ptičje gripe?

Marec
Bila je debata o paradi, toda pravo vprašanje je večina spregledala. Zato pa imam ta blog. Debatirati bi morali namreč o tem, da SV ni več obrambna vojska:

Pri vsej tej (nepomembni) debati o vojaški paradi se pozablja, da je SV v preteklem desetletju izvedla spremembo iz obrambne vojske v čisti privesek velikih sil, ki ga lahko uporabljajo v raznih mirovnih operacijah po svetu.

Nasprotoval sem tedaj tudi Partnerstvu. Še zdaj mu nasprotujem.
V prispevku Dve obletnici sem napisal:

Irak je v teh letih že skoraj postal država s teokratsko vladavino in država na robu državljanske vojne. Velika zmagovalca vojne sta Al Kaida in Iran, ki si je pridobil zaveznika na zahodni meji.

Ah, bralci tega bloga že v naprej izvedo, kako je na stvari, kar se jim seveda ne bo zgodilo, če bodo prisegali na Fox.
In da, potem tisti prispevek pod naslovom Slobodan Miloševič, junak Evrope. Mislim, da so se mi zapisale preroške besede, ki jih bo potrdil čas:

Miloševič, junak Evrope. Počasi nam stvari polzijo iz rok. Fašizem, tista pošast, za katero so trdili, da se nikoli ne bo več dvignila, ima lepo prihodnost. Dvignil se bo na konfliktih, ki smo jih sami pomagali ustvariti. Ne bo dolgo in nekdo bo sredi Pariza vpil Francozom: ‘Nihče vas ne sme tepsti!’ In vsa Francija bo vpila: ‘Hočemo orožje!’
Ne bo dolgo in nekdo bo sredi Amsterdama vpil: ‘Pobijmo posiljevalce!’ Vsa Nizozemska bo vpila: ‘Pobijmo jih!’
Ne bo dolgo in nekdo bo sredi Londona vpil: ‘Vsi so enaki, še njihovi otroci nas hočejo umoriti!’ In množica bo vpila: ‘Res je, videli smo na lastne oči.’

Tudi v Sloveniji dogodki v Ambrusu to vedno bolj potrjujejo.

Bil je to tudi mesec, ko so libertarci doživeli svoj poraz. v bistvu nič nepričakovanega.
V prispevku Mediji niso nikoli neodvisni sem zapisal:

Mediji niso neodvisni, nikoli niso bili. Res pa je, da na zahodu po večini niso državni. In tukaj nastopi tista zmeda, ki je plod propagiranja zahodnega načina življenja in ki prikriva veliko laž pod obilico visoko zvenečih besed. Časopis ali tv postaja je lahko nedržavna, toda vseeno ima lastnika, od katerega se ne more osamosvojiti. Ker so ti lastniki po večini bogati in vplivni ljudje imajo tudi povezave s političnimi elitami in zasledujejo določene politične ideologije ali sisteme vrednot ali se zapisujejo določenim veroizpovedim.

April
Pisal sem o koreninah preventivnih vojn:

Kakor z vsemi stvarmi, je tudi s trenutno Bushevo politiko tako, da se njene korenine skrivajo v preteklosti in ironija usode je, da je prav Clintonov intervencionizem ustvaril podlago za njeno izgraditev.
In še bolj zabavno je, da zdaj, toliko let po napadih na ZRJ, taisti ljudje, ki so podpirali tisto posredovanje, nasprotujejo tako imenovani Bushevi vojni proti terorizmu. Toda, v čem je vendar razlika med Slobodanom Miloševičem in Sadamom Huseinom?

Bil je to mesec, ko so protestirali s plakati, na katerih je pisalo Out of Iraq, Into Darfur. In bile so študentske demonstracije.

Maj
Evo Morales je nacionaliziral naftno industrijo:

Evo Morales je nacionaliziral naftno industrijo. Pričakovati je, da ga bodo kmalu obtožili, da je diktator. Pa četudi je bil izvoljen na demokratičnih volitvah. Go figure!

No, potem ni bilo tako hudo. Hugo je pač boj glasen in Irak preveč boleč in ZDA nimajo moči, da bi se ukvarjale še z Bolivijo.
V prispevko pod naslovom Svoboda in demokracija sem zapisal:

Demokracija je način izbire vladajočih in je hkrati sistem v katerem je suverenost v rokah ljudstva. To je na kratko vse, kar demokracija je: vladavina ljudstva, kakor pove že ime. Poudarek je na ljudstvu, ne na posamezniku, in tukaj tiči pot v kolektivizem, kajti, večina je tista, ki odloča, kdo bo vladal in večina je tista, ki daje smernice, kako se bo država v naprej razvijala. Kolektivizem pa je, kot vemo, v nasprotju z individualizmom. Resnično, v demokraciji se je posamezniku bati, da bo večina izglasovala takšne zakone, ki mu bodo omejili pravice.

Vedno znova me čudi, kako ljudje ne poznajo niti osnov, se niti ne zavedajo, da to kar živimo, ni demokracija v svojem bistvu, temvel njena nadgradnja.
Že tedaj, v mesecu maju, se je videlo, da se pripravlja zaostritev odnosov med Rusijo in zahodom. Na dogodke v zvezi z Litvinenkom moramo seveda gledati v tem kontekstu.

Ob vsem tem se postavlja kar nekaj vprašanj, izpostavil bi pa dve:
1. Si ZDA namenoma ustvarjajo vse več nasprotnikov, da bi lahko opravičile večjo vlaganje v vojaško industrijski kompleks?
2. Bodo slovenski novinarji padli na finto in bodo prevzeli ameriško propagando (četudi so, bodimo pošteni, ti isti novinarji včasih res bolano antiameriški), kakor to že počnejo, ko npr. brez pomisleka prenašajo poročila ameriške vojske o ‘ stotinah ubitih upornikov’ v ‘vojni proti terorizmu?’

Da, po večini so slovenski novinarji padli na finto. Zato pa obstaja ta blog, da resnica pride na dan.
Bil je to tudi čas norije zaradi neke neumne knjige.

Junij
V prispevku Delo kot vrednota sem se spraševal, če je delo res še vrednota:

Čudno je, da se v začetku 21. stoletja delovna doba vztrajno povečuje, pri tem pa so trgovine založene kot še nikoli, a hkrati je ob neverjetnem blagostanju občutek nezadovoljenosti in celo revščine vedno večji. Kako to? To je posledica sistema, ki za svoje preživetje mora vzpodbujati umetne potrebe, da se lahko proizvodnja povečuje.

V tem sem se očitno zmotil:

verjamem, da bomo naslednji veliki napad v Evropi ali S. Ameriki doživeli še to leto.

Po smrti Zarqawija so nekateri verjeli, da bod stvari za okupacijo boljše. Neumnosti.

V Iraku vojna divja naprej in bo se nadaljevala vse dotlej, ko bodo obstojali vzroki zanjo.

Tako je in tako bo. Odsekali so eno glavo, zrasla je nova. Afganistan je bil še vedno nemiren.
Prispevek Deli in vladaj morajo prebrati vsi, ki lahkoverno verjamejo napadom ‘elit’ na sindikate.