Mračni me je pozval, naj bi komentiral trenutno dogajanje glede meje med Hrvaško in Slovenijo in zaplete, ki jim ni videti konca. Prispevek, ki ga je napisal, najdete tukaj.

Priznam, na živce mi gre kar se že več ko desetletje dogaja v odnosih med obema državama. Noče in noče biti konca. Zato tudi nisem kaj podrobno spremljal teh najnovejših dogodkov. No, zdaj sem si malo le pogledal. Kot poroča RTV Slovenija:

Zaplet je nastal v ponedeljek, ko so hrvaški delavci začeli podirati drevje in graditi pot od mejnega prehoda do Mirišča, na ozemlju, ki je v slovenski lasti, ne da bi o tem obvestili lastnike. Meja na območju, ki ga imajo v lasti Slovenci, leži pa v hrvaškem katastru, še ni določena.

In potem so prišli policisti, kakor da bo zdaj zdaj vojna. Mogoče bi celo streljali. Hja, morebiti je bil kje skrit še kakšen tank. Toda dovolj šale. Naslednje je moj komentar (tudi vi lahko komentirate; dobra možnost za dialog med blogerji na obeh straneh meje): Potem, ko je Mračni pustil kratek komentar na mojem blogu, sem si šel pogledati, kaj pravijo vrli forumaši in komentatorji po raznih slovenskih straneh. Hitro sem dobil občutek, da je debata nekam presneto podobna izraelsko libanonskim besednim spopadom, ki sem jih imel možnost veliko brati v času vojne. V bistvu smešno. Problemi seveda obstajajo. Od NEK do Piranskega zaliva, do varčevalcev, do kopenske meje, do že pozabljenega Trdinovega Vrha (Svete Gere). Izhajajo ti problemi še iz razpada bivše države. Toda, po 15-tih letih bi si človek vendarle mislil, da bo že enkrat mir. Kaj nam preprečuje, da bi bili Hrvaška in Slovenija kot dve majhni državi, ki skupaj ne premoreta prebivalstva Avstrije, zaveznici? Obe državi sta majhni in nepomembni in le skupaj bosta lahko kaj dosegli znotraj EU. Kljub temu pa se obnašata, kakor, da bi si bili veliki sovražnici. In to pri vsej trgovini in turizmu. Mislim, da je velik problem majhnost obeh držav. Pet kubičnih metrov vode v Piranskem zalivu in neki nepomembni breg na meji in dve hiši ob Dragonji sta nam tako pomembni, kakor Indijcem in Pakistancem ves Kašmir. Smo kakor tisti ponoreli sosedje, ki se streljajo zaradi poteka ograje, pri čemer je problem v kakšnem metru razlike.

Iz naše majhnosti izvira nacionalizem, strah, da nas bodo sosedje zdaj zdaj požrli, da se moramo postaviti zase, da moramo biti odločni in podobne flance. To velja tako za Hrvate kot za Slovence. Politiki so vse to izkoristili v svoje namene. SLS v Sloveniji npr. je izkoristila Joška Jorasa, ki verjetno sveto verjame, da sam brani ves slovenski narod in da bo nekoč še narodni junak. Z njegovo pomočjo se jim je v zadnjem trenutku uspelo prebiti v parlament. Zmago Jelinčič pa sploh živi od fantastičnih idej o meji na reki Mirni. Kdo ve, mogoče bo jutri mejo že prestavil do Dubrovnika in kasneje še dol do Kaira.

Na žalost so mediji sprejeli to igro in samo še podpihujejo strasti. Kako naj politik, ki bi si želel še kdaj priti v parlament, zagovarja kompromis, če pa se vsi derejo o načelnosti? Vsakogar, ki bi si drznil reči: ‘Mi damo vam to, vi dajte nam ono.’ bi mediji razglasili za izdajalca. Spomnim se, da je pred leti nek dopisnik (ne spomnim se njegovega imena) poročal iz Zagreba, da je prišlo do umora in da je zdaj ves Zagreb pograbil strah in si ljudje niti ne upajo na ulice. No, nekaj dni zatem je hrvaški dopisnik iz Slovenije poročal, da je Maribor po nekem zločinu ves prestrašen. Pa ni bilo čisto nič res. Po mojem sta si oba dopisnika malo zmišljevala, po načelu, udari po sosedu, to se dobro prodaja. V takšni klimi je skoraj nemogoče racionalno razpravljati o problemih. Racionalno, to bi pomenilo, da obe državi predstavita svoje interese in najdeta kompromis in pozabita na neko načelnost. Npr. Slovenija si želi dostop do odprtega morja. Dobro, zakaj se Hrvaška ne bi odrekla tiste nekaj vode? Saj istrski ribiči zavoljo tega ne bodo umrli. Slovenija bi se že zdavnaj morala umakniti s Trdinovega Vrha. Kaj tam vojaki počnejo pojma nimam. Verjetno pričakujejo turških vpadov. Stvar z varčevalci je jasna. Če si kradel, vrni. Ne glede, na to, kaj pravijo sodišča. Ta spor bo drugače vendar zastrupljal ozračje še naslednjih 100 let. Na Muri je stvar preprosta. Zamenjati tiste žepe in potegniti mejo po reki in konec komedije. Res bodo morebiti kakšni Slovenci končali na hrvaški strani in kakšni Hrvati na slovenski, ampak, za takšne težave bi dve normalni državi vendarle lahko našli rešitev. Ne verjamem seveda, da se bo kaj takega zgodilo. Na obeh straneh je preveč ljudi, ki jim trenutna situacija odgovarja in bodo naredili vse, da do razrešitve ne bo prišlo. In po drugi strani, v resnici so ti izbruhi nacionalistični čustev na obeh straneh povsem nenevarni. Ljudstvo se razburja in ne gleda pod prste svojim vladarjem, ki tisti čas pridno kradejo.