Bilo je 25. novembra leta gospodovega 2005. Janez Novobuhatin se je zvalil s svoje postelje ob 6:30 zjutraj. Čakal ga je nov delovni dan. Skobacal se je v svojo kopalnico z zlato WC školjko in srebrnim umivalnikom in se hitro ter učinkovito pobril.

Ob osmih je bil že v pisarni, kamor se je pripeljal z novim BMV-jem. Utrujeno se je zleknil v črn naslanjač in se zamislil nad napornim dnevom, ki ga je še čakal. Kmalu mu je mična tajnica prinesla kavo. Da, naš Janez Novobuhatin je trdo delal. Z veliko težavo je srebal kavo, medtem ko se nemarni delavci nadstropje spodaj veliko prepočasi pakirali izdelke z visoko dodano vrednostjo.

Potem je zazvonil telefon in Janez je počasi premaknil svojo direktorsko roko in takoj za tem odgovoril. Telefoni so zvonili skoraj eno uro in naš Janez je hrabro odgovarjal in na ta način vodil svoje podjetje.

Ob deveti uri se je silno utrudil od samega dvigovanja telefonov in odpravil se je na sprehod po podjetju.

Srepo je strmel v zanikrne delavce, ki za 70000 sit mesečno niso bili pripravljeni delati 16 ur dnevno. ‘Le kam gre ta svet!’si je v brado mrmral Janez in se z neko otožnostjo spominjal dnevov svoje mladosti, ko so živeli še pridni delavci, katerim ni bilo težavno delati tudi do 20 ur dnevno. ‘Da, tisto so bili še časi!’je pokimal samemu sebi, potem pa poslal grd pogled nekemu neukemu delavcu, ki ni zadosti hitro dvignil 100 kilogramskega izdelka z visoko dodano vrednostjo.

Po obhodu se je naš gospod odpravil na poslovno kosilo, kar je tudi zelo pomembna oblika dela, brez katere ne bi bilo napredka. Ob desetih je prispel v restavracijo, ob dvanajstih jo je zapustil. V tem času je pridno delal, medtem ko je delavstvo zabušavalo. Spustil je tri steklenice radgonske penine po svojem tolstem vratu in napolnil svoje vampasto telo s polovico pečene kokoši, tremi krožniki paradižnikove solate, dvema krožnikoma restanega krompirja in desetimi kosi okusne čokoladne torte. Bilo je vse premalo, kajti varčeval je s sredstvi svojega podjetja. Nič več kot prigrizek ni bil to in bil je še lačen. Vendar se je žrtvoval za blagor skupnosti.

V svojo pisarno se je vrnil ob enih in spet je moral skoraj celo uro dvigovati telefone, da bi se marsikomu lahko do srca zasmilil. Ubogi kapitalist! Kako vestno je odgovarjal še na tako neumna vprašanja. Da, vse je moral delati sam.

Ko je ura minila se je spravil k še pomembnejšemu delu: podpisovanju pogodb in raznih papirjev. Oh kako strašno je njegova roka trpela ko je virtuozno vrtel pisalo med prsti in se neustrašno spopadal z goro papirja. Naj se dragi bralec ob tem zamisli, in postalo mu bo koj jasno, kakšen pomemben del naše družbe je Janez. Kako bi se delo poneumljenega in vseskozi lenega delavca moglo primerjati s tem??? Nikakor, pravim jaz.

In popisovati vse njegove muke, skrbi, težaško delo, ki ga je opravil tisti dan, bi bilo nepotrebno, saj se že iz tega kratkega zapisa vendarle vidi, da je bil zelo delaven mož.

A omenimo še dva dogodka, ki sta se mu pripetila in nam bosta pomagala osvetliti tega čudovitega, dasi malo zaobljenega človeka. Najprej ga je ob četrti uri klical njegov sin.
Staremu je zadrhtela brada od navdušenja, da ga je njegov sin blagovoljil poklicati iz daljne Kitajske, kjer je preživljal delovne počitnice, ki so sestojale iz tega, da je preganjal poševnooke lepotice.
‘Sinek, kje pa si?’je zadrdral v telefon in oko se mu je malo omočilo: ‘Povej mi sinek, potrebuješ kaj od mene?’
Mladi glas študenta pavzerja je privandral čez pol sveta: ‘Ata, nekaj malega denarja rabim. Kitajska je draga. Drugače pa mi nič ni.’
Hitro je dal ponosni oče nakazati svojemu sinu 200000 sit (malenkost pravzaprav) za svojega ljubega sineka. In ko je o tem kasneje razmišljal mu je postalo kristalno jasno, da je naredil dobro stvar, ko mu je za osemnajsti rojstni dan kupil novega ‘Porša.’

Drugi dogodek, ki bo osvetlil našega gospoda Janeza Novobuhatina, je naslednji. Med vsem pomembnim delom je ta dan našel še nekaj trenutkov za neko neplačano, brezslavno, a ključno delo. Vklopil je računalnik, skočil na internet in po vseh levičarskih blogih in forumih začel junaško biti boj proti lenuhom, ki bi hoteli zopet uvesti brezbožni komunizem. Ob tem se je ubožec sila razvnel, ker ga mnogi niso niti malo razumeli.
‘Bedaki!’je sikal, ko je z neverjetno hitrostjo tolkel po tipkovnici in se mu je slina nabirala v kotičkih ustnic: ‘Kako ne vedo, da bo enotna davčna stopnja prinesla napredek vsem, mogoče celo delavcem, čeprav si tega niti malo ne zalužijo!’

Naš gospod se je vrnil domov pozno zvečer, prepričan, da je ta dan veliko naredil. V njegovih žilah se je pretakalo zadovoljstvo, da je svet lep in da delovni ljudje pač vedno prilezejo na vrh, lenuhi pa pristanejo na tleh. S temi lepimi mislimi je zaspal - sam v veliki dva milijona tolarjev vredni postelji. Žena je namreč spala v drugi sobi in je že dolgo bolj marala za njegov denar kot zanj.

Vendar je naslednji dan bil mnogo slabši za Janeza Novobuhatina. Bil je 26. november leta gospodovega 2005.
Vse se je začelo prav pravljično. Snežilo je, da so se mu oči zaiskrile od veselja. Kakor vedno ob sobotah se je za nekaj kratkih uric odpravil v svoje podjetje.
Potem je zagledal utelešeno grozo! Zazdelo se mu je, kakor bi se pekel odprl in bi ven pridrle demonske sile že zdavnaj poraženih komunistov. Vse polno jih je bilo, lenuhov.
‘Ah, da. Barabe nemarne imajo protest!’je zasikal.
Ko je videl, da je med njimi tudi nekaj mladih obrazov, očitno študentov, je otožno pomislil: ‘Le zakaj niso vsi takšni kot moj sinek!’ Pri tem je zmajal z glavo: ‘Če bi bili vsi kakor on, bi tej državi bolje šlo!’
Razumeti pa morate, da naš janez nikakor ni bil len, in takoj je poklical v uredništvo neke komercilane televizije, kjer je delal njegov znanec, in jezno (upravičeno!!!) zahteval: ‘Kaj se pa greste? Tukaj je vse polno drhali, ki bi lahko delala, pa se sprehaja po Ljubljani! To je potrebno zatreti! Pošljite tanke! Pogazite jih! Pobijte jih!’
Znanec mu je umirjeno razložil, da njegova komercialna televizija ne premore vojske, zato pa mu je zagotovil, da premore vse kaj močnejšo orožje: propagando. Ob tem se je Janez pomiril. Videl je tedaj, da več delavcev melje sendviče, in zazdela se mu je strašna svinjarija, da žrejo verjetno denar, ki ga je on pridelal. Saj, če ne bi bilo njega, države sploh ne bi bilo,in posledično tudi ne sindikatov. Zato je šepnil v telefon, kajti še vedno ga je poslušal njegov znanec s komercialne televizije: ‘Daj dragec, naj se razglasi celi vesoljni Sloveniji, da se ta drhal masti tu sredi Ljubljane in da popiva po gostilnah, namesto, da bi delala. Če ne bi zapravili denarja za sendviče bi ga lahko investirali kam drugam, magari v moja poslovna kosila!’
Ko je to povedal je prekinil. Še je strmel v množico in še je zmajeval z glavo.

Resnično, ko se je tistega dne vrnil domov je celo malo trepetal. Niso ga ganili ti lenuhi, a iz glave mu ni šlo, da jih je bilo toliko. ‘Saj,’je pomislil:’če se zberejo mi lahko zakuhajo še kak revolt! Kaj bo potem iz mene in iz mojega sineka? Kdo mu bo plačeval nujno potrebna popotovanja po svetu?’

Tedaj se je silno razžalostil in neslišno na pomoč poklical vse svetnike, celo svetega Franca v Rimu, in se zaklel: ‘Vse bom naredil, da se enotna davčna stopnja uvede! Vse bom naredil, da bo pravica na svetu!’