Šanghajska skupina (SCO) za sodelovanje sestoji iz dveh velikih članic, Kitajske in Rusije, ter srednjeazijskih držav Kazahstana, Uzbekistana, Tadžikistana in Uzbekistana. Indija, Pakistan, Iran in Mongolija so države opazovalke.

Iran se očitno poteguje za vstop, kar bi okrepilo položaj te države napram ZDA in EU. Kitajska in Rusija sta že dali svojo podporo Iranu in bosta verjetno v VS ZN blokirali vsak poiskus uvedbe gospodarskih sankcij.

Ta skupina je pred petimi leti (14. junija 2001) nastala primarno kot protiutež ameriškim ambicijam v Centralni Aziji, pa tudi kot naslednica prejšne skupine (Shanghai Five) ter kot organizacija za sodelovanje v protiterorističnem boju.

V letih po napadu na ZRJ je bila večina sveta prepričana v premoč ZDA in govorilo se je o unipolarnem svetu. V takšni situaciji, ko se nobena država ni mogla počutiti varno pred morebitnim ameriškim posredovanjem v takšni ali drugačni obliki, so se pojavile zamisli o velikem zavezništvu. Kitajska in Rusija sta najprej sodelovali pri tem, govorilo pa se je tudi o velikem zavezništvu še z Indijo. Te tri države bi skupaj bile močna protiutež ZDA.

Po 11. septembru in katastrofi v Iraku je postalo jasno, da ZDA nimajo takšne moči, kakršno so jim pripisovali nasprotniki, Rusija, Kitajska in Indija pa so tudi gospodarsko mnogo pridobile, da se počutijo mnogo močnejše kot pred leti. Vse tri države so iz leta v leto tudi vojaško močnejše in zato se zdi, da ni posebnega razloga za formalno protiameriško zavezništvo. Kljub temu pa Šanghajska skupina še živi in z morebitno vključitvijo Irana bi se lahko zgodilo, da bi bile ZDA dokončno poražene pri svojih željah po obvladovanju Centralne Azije, Iran pa bi si zagotovil močno oporo, kar bi bržkone pomenilo, da te države s sankcijami samo EU in ZDA ne bi mogle preveč prizadeti, še posebej, ker bi Iran za svoj izvoz pač hitro našel nadomestila v rastočih gospodarstvih Indije in Kitajske.

V diplomatski igri je Iran vsekakor dosegel novo pomembno zmago.