Pred dnevi sem zalotil našo mačko pri njeni igri z mišjo. Mačke imajo čuden način zabave. Miši malo davijo, grizejo, jih spustijo in spet ujamejo in tako dalje. Miši pri tem cvilijo, verjetno ‘na pomoč!’ in ‘mišja božja mati pomagaj!’ pomaga jim pa nič. Mačke nimajo usmiljenja, čeprav je dejstvo, da nekatere mačke ne lovijo miši. Se jim ne da. Oziroma, kdo bi sklepal, da se jim lov na miši zdi moralno sporen. Dobro, nekateri tudi verjamejo, da je Elvis še živ.

O projektu za zaščito opic sem že pisal. O tem je pisal tudi Bona Fides. Na Great Ape Project se jim je zapisalo:

The Great Ape Project seeks to end the unconscionable treatment of our nearest living relatives by obtaining for non-human great apes the fundamental moral and legal protections of the right to life, the freedom from arbitrary deprivation of liberty, and protection from torture.

Kako lepo, ne? Še človekovih pravic ne zmoremo varovati, pa bi že živalske. No, preprečevanje mučenja živali se mi zdi kar vredu, čeprav imam neke svoje pomisleke pri vsem tem zgražanju, sploh, ker živali očitno nimajo nikakršnih pomislekov, ko mučijo druga drugo. Seveda, razširilo se je ono reklo, da so živali boljše od človeka, ampak to je za lase privlečeno, navadna neumnost. Brutalnost, ki vlada v živalskem svetu je prav podobna človeški. Sem prepričan, da če bi mački imeli puške, da bi se veselo streljali. Psi tudi niso nič kaj boljši, sploh, če kje zagledajo kašnega zajca ali srno. Oh, kakšno veselje pri ubijanju!

Mački sem na koncu odvzel miš. Ne vem zakaj se ženske miši bojijo, ker to so prav luškane živalce z lepimi črnimi očkami, samo paziti je potrebno, da te katera ne ugrizne. No, miš sem odnesel proč. V pesti se je potuhnila, ko pa sem jo spustil na svobodo je nekaj zacvilila (upam da ‘hvala!’), potem pa jo je pobrisala.

Seveda s tem nisem pripomogel k rešitvi konflikta med mačkami in mišmi. Mačke pač trdijo,da je edino naravno, da brutalno mrcvarijo miši, podgane, in če je potrebno, tudi zajce. To je, pravijo, naravno stanje.