Širjenje EU bi se naj nadaljevalo z vključitvijo Bolgarije in Romunije, a obe državi sta tako revni kot polni korupcije, da ostaja vprašanje, če bi ne bilo bolje premakniti vstop teh dveh držav na leto 2008. 1. januar 2007 se hitro bliža, napredka pa je očitno premalo. Še celo vprašanje je, če bosta ti dve državi še v letu 2008 primerni za vstop v EU in če ne bi bilo primerneje počakati vsaj na leto 2010.
EU ima težave sama s sabo. Z ustavno pogodbo kakršna je ne bo nič, pa če jo nekatere države stokrat sprejmejo za svojo. Potrebne bodo najmanj rahle korekture. Velika širitev z desetimi novimi članicami je bila tako velik zalogaj, da bo trajalo kar nekaj časa, da bo EU to prebavila. Slabo gospodarsko stanje v nekaterih državah članicah je po drugi strani gojišče nacionalističnih politik, ki niso naklonjene kakršnikoli širitvi.
Za evrobirokrate je to znamenje, da morajo čim hitreje včlaniti čim več držav, kajti zadaj tiči strah, da ko se bo širitev enkrat ustavila, da bo potem težko Evropejce prepričati v nove širitve; razen če bo šlo za države kot so Švica ali Norveška.
Bil bi že čas, da se začne govoriti o mejah EU. Do kod naj EU sega. Sam sem podpornik vstopa Turčije v EU, ne pa tudi Ukrajine in Belorusije, ker bi to pomenilo ustvaritev neposredne meje med EU in Rusijo, brez tampon cone pa bi to lahko vodilo do konfliktov, še posebej ker se veliko Ukrajincev prepoznava za Ruse.
Vprašanje se postavlja tudi o smiselnosti vstopa nekaterih balkanskih držav.  Če je to iz geostrateškega vidika dobro za močno EU, pa je vprašanje, če nemirni Balkan ne bi bil povod za bodoče konflikte znotraj EU.
Tudi o sodelovanju v Sredozemlju še ni definitivnih odgovorov. EU potrebuje dobre odnose s severnoafriškimi državami, Izraelom in državami Bližnjega Vzhoda; na vstop katere od teh držav, razen Izraela (če se bi vse območje enkrat umirilo), pa niti misliti ni.