Stalne članice Varnostnega Sveta ostajajo razdeljene glede Irana. Kar je dobro tako. Bilo bi namreč res neumno, če bi Rusija in Kitajska podprli ostre ukrepe proti Iranu, ki so, nikar se ne slepimo, le eden izmed korakov do končnega cilja, to je neki obliki vojaškega posredovanja. Do tega bo seveda prišlo, vendar bi bilo zelo slabo, če bi ZDA to uspele prodati Združenim Narodom. S tem bi si namreč zagotovile vsaj delno legitimnost.

ZDA so seveda takoj pritisnile na Rusijo. Cheney je imel svoj mali govor, da bi vsaj malo dal vedeti, kdo je šef na tem planetu. Verjetno zaman. Podobno so ZDA že pritisnile na Rusijo z izmišljenimi podatki, da je Rusija razkrila podatke o ameriški invaziji Iračanom. Novica je kasneje skrivnostno izpuhtela.

ZDA se seveda nočejo pogajati z Iranom. Vse kar se zdaj godi je le farsa in služi pripavam, kot že prej rečeno, za vojno. Obe državi, Iran in ZDA, poizkušata svetovno javnost prepričati v svoj prav. ZDA igrajo na staro karto strahu in, kar je že rahlo komično, antisemitizma. Če smo pošteni, je predsednik Ahmadinežad na ta ogenj še sam prilil nekaj olja, čeprav so zahodni mediji pozneje zadevo prenapihnili in prikazali, kakor da zagovarja ponoven holokavst, ko pa je v resnici povedal nekaj drugega. Razen svojega predsednika, ki je svojim sovražnikom poslal pismo in se s tem napravil za bolj miroljubnega kot ameriški predsednik, vodijo Iranci dobro diplomatsko igro in podpore za kakršnikoli vojaški napad bo malo, tudi če se na koncu izkaže, da res gradijo jedrsko bombo. Po vseh pritiskih bi bilo to itak upravičeno.

Vojna v Iraku, ki so jo ZDA zmagale že pred tremi leti in zdaj že tri leta vztraja v fazi lomljenja zadnjih žepov odpora in posledičen padec podpore Bushu pomenita, da ima ameriška administracija malo možnosti, da prebivalstvo ZDA nahujska za podporo novi vojni. Toda, prepričan sem, da je ta administracija pripravljena bombardirati iranske jedrske objekte tudi brez podpore in tako pahniti v svet v veliko vojno katere obseg je težko napovedovati, jasno pa je, da je današnja situacija v Iraku pravi piknik proti možnim posledicam vojne z Iranom. Diplomacija je le pripava na neizogibno.

Vojna, ko bo prišla, bo spremenila podobo sveta, kajti ZDA bodo vstopile v konflikt, ki bo požrl mnogo več sredstev kot Irak, po drugi strani pa bo nasprotnik zmožen ustaviti tok nafte iz zaliva in razširiti vojno čez veliko območje. Da bosta Rusija in Kitajska pri tem profitirali je jasno. Vprašanje je le, če se bosta ti dve državi odločili zabiti zadnji žebelj v krsto ameriškega imperija in bosta z orožjem podpirali Iran, ali pa bosta pametno čakali, da se njuni gospodarstvi še povečata in bosta čez kakšnih deset let, ko bo konflikta konec, v neprimerno boljšem stanju kot ZDA.

Vprašanje, ki se postavi ob vseh teh dogajanjih je, ali se ZDA splača kar počne njihova oblast. Vsekakor se je napad na Irak izkazal za napačno odločitev, vendar oblastniki v ZDA iz tega niso potegnili nauka, da ni pametno svojih sil zapravljati na drugem koncu sveta, ko bi bilo denar mnogo racionalnejše nalagati v razvoj in propagando, ki bi v odsotnosti škandalov v zvezi z Guantanamom in Abu Ghraibom celo delovala. ZDA je uspelo v kratkem času zapraviti svoj vpliv v svetu in se v očeh večine vzpostaviti kot največja grožnja svetovnemu miru. Ob tem bi se morala ameriška administracija zamisliti, toda, ti verniki Lea Straussa bodo raje poizkusili vsemu svetu vsiliti svojo, konstruirano realnost, v kateri ZDA zmagujejo v boju za ‘dobrohotni ameriški imperij.’

Začetek vojne se sicer z vsakim dnevom odmika v prihodnost, toda malo upanja je, da je ne bo. Niti poučne lekcije preteklosti, niti grožnje prihodnosti je ne morejo ustaviti. Svet pa bo po napadu sila drugačen kot je danes.

O Straussu priporočam v branje dva članka: Članek na Executive Inteligence Review.

Leo Strauss and American Foreign Policy by Thomas G. West