Danes so se godile neke študentske demonstracije. Očitno, po vzoru revolucionarno nagnjenih Francozov, smo tudi Slovenci dobili okus za veselo razburjenje. Pa čeprav gre samo za mirne proteste. Kaj šele bo, ko nam bo zadišalo razbijanje izložb, prevračanje avtomobilov in zažiganje gum?

Seveda je dobro, da ima ljudstvo nekaj takšnega duha v sebi, ker drugače so le ovce, ki jih volkovi vlačijo sem ter tja in jih slej ko prej pokoljejo in požrejo. Ker so ti volkovi zelo ekonomsko osveščeni, pobijejo ta stare in nebogljene.

No, ker Slovenci očitno nismo pridne ovce (čeprav bi nekateri zelo radi, da bi bili) včasih tudi malo protestiramo.

Doživel sem danes veselo druženje z zobozdravnikom in s svedri. Veselje prav res. Toda, tudi če bi mi bilo to prihranjeno, se ne bi udeležil protesta. Malo zaradi tega, ker sovražim množice, od časa, ko sem v glavo skoraj dobil steklenico, ki je priletela čez ulico, se odbila na strehi mimovozečega avtobusa, odfrčala mimo moje glave in se razletela ob zidu, pa tudi zaradi strahu pred drhaljo. In te (moji dragi) je veliko.

Tudi se ne bi udeležil protestov, ker imam mnenje, da je za večino študentov še predobro poskrbljeno. Sam nisem nikoli dobil nobene štipendije, nobene subvencije in nihče mi ni pomagal pri stanovanju. Zato pa sem videl, kako so se nekateri vozili z dragimi avtomobili in še dobivali štipendije. (Tako je bilo v srednji šoli.)

Nikoli ne bom pozabil, kako sem poslušal neko frfljico, ko je razlagala, kako je bilo na Kitajskem, trenutek za tem pa je že modrovala, da bo svojega dragega očka prosila za nekaj denarja. Tako, za naslednje avanture. Študentje nasplošno zelo veliko potujejo po svetu. To bo verjetno tisto znamenito širjenje obzorij.

Da ne omenjam bajnih zneskov, ki jih nekateri zahtevajo od svojih staršev, češ, da študij toliko stane. Včasih se počutim prav butelj, da sam doma ne zahtevam kakšnih osemdeset tisočakov, češ, Ljubljana je draga.

Razumem, da je zelo veliko študentov, ki nimajo dovolj denarja. Ampak večina ni takšna. Problem je v tem, da se nekateri vedno zrinejo skozi. Nekateri se vedno spravijo h koritu. Saj ste že opazili ta neusmiljen zakon življenja: tisti, ki imajo preveč, dobijo naloženo še več, tisti, ki imajo premalo, pa si morajo vse priboriti s trdim delom.

Mogoče bi bilo pa dobro, če bi revni študenti protestirali proti bogatim. Tako, v duhu razrednega boja.