Moram reči, da se razen na proračunske in trgovske deficite in na nekaj klavrnih osnov ne spoznam na ekonomijo. Sploh ne na te borzne zadevščine. Res imam nekaj delnic, ki so v preteklih letih dobile na vrednosti, a to je vse.
Zgodba z Jankovičevo prodajo njegovega deleža neki investicijski družbi s sedežem na Kajmanskih otokih je zabavna. Zabavna zato, ker so slovenski mediji vso zadevo prenapihnili. Pomislimo, Jankoviča so pospravili na dokaj nekulturen in povsem politično motiviran način. Dobro, in zdaj se je odločil da proda svoje delnice. Seveda ima pravico do tega. Lahko jih proda severnokorejskemu institutu za investiranje v gnile kapitalistične države, če se mu tako zahoče. Izbral je pač Altimo.

Kaj je s tem narobe? Če ima družba sedež nekje v davčni oazi to še ne pomeni, da je zanič. Še celo če bi bila iz Rusije (Bog ne daj, da iz Srbije, kjer Slovenci radi kupujemo marsikaj, prodali pa ne bi nič, hvala lepa) bi to ne bilo nič posebnega. Saj ne gre za prevzem. Kolikor vidim ni niti najmanjše možnosti da bi si pridobili 50%. S tistim, kar si bodo pridobili bodo poizkusili predvsem zaslužiti. Hej, jaz bi tudi tako ravnal. S tem ni nič narobe.

Ah, pa to je stara in dobro znana zgodba. Vsi radi poudarjajo, da živimo v svetu prostega trga, kjer lahko posamezni akterji prosto tekmujejo. Vse laž seveda. Slovenci to dobro vemo. Branimo trdnjavo slovenskih podjetij, kakor da bi nam to prineslo kakšne posebne koristi, po drugi strani smo pa glasni, če nam kakšni Hrvati ali Srbi ne bi prodali svojih paradnih konjev. Nesnaga balkanska, kaj pa se grejo.
Heh, na koncu koncev smo zelo podobni Francozom, ki pa jim njihova protekcionistična politika očitno ne pomaga kaj prida.