Orki so eni takšni stvori, kot jih še premnogo mrgoli v človeških pravljicah in pripovedkah. Niso vedno orki, seveda; prevzemajo drugačne oblike. V svojem bistvu so pa vseeno orki.

Kaj je Ork? V Tolkienovi mitologiji tista odurna pošast, ki nasprotuje silam dobrega - lepemu vilinskemu rodu, človeku in škratu. Ork je hudoben. Ork nikoli nima družine. Vse kar zna je preklinjati in pobijati. Pošast pač. Kdo bo imel s takšno stvarjo sočutje? Nihče.

Ampak to je nevarna pravljica. Podobno kot volk pri rdeči kapici ali kakršnakoli zla podoba v pravljicah, predstavlja tipe v življenju najprej otroka, potem pa odraslega.

Na konkretno polje. Pri nas je en tak Ork Turek s turbanom na glavi in ukrivljeno sabljo za pasom. Predstavnik zla. Tako dolgo so ta rod pitali z sovraštvom do Turkov, da jih starejši še danes sovražijo - pa jim vendar niso ničesar naredili.

Mnogo hujše za našo družbo je neko drugo nasprotje, vsem znano nasprotje, že prevečkrat prežvečeno nasprotje. Saj veste, hudobni črni volk in rdeča kapica. Oziroma, hudobni črni okupator z svojimi domobranskmi psi proti ubogi deklici z petokrako na rutki.

Lahko je tudi drugače. Hudobni črni volk z rdečim kladivom in srpom vtetoviranim v taco in partizanskimi psi proti mali deklici z rožnim vencem v roki.

To so podobe po katerih še danes mnogi živijo. V času vojne in po njej je bilo še mnogo huje. Kaj človeka pripelje do tega, da v nasprotniku vidi samo še zlo pošast s katerim ne sme imeti sočutja, ker bi to bil najmanj greh? Kdo bi vedel kaj žene človeški rod skozi vso zgodovino, da se neusmiljeno kolje.

Nažalost se zdi, da se nasprotja spreminjajo skozi čas, prihajajo pa vedno znova. Slovenci smo poznali svoje sovraštvo do Turkov, Nemcev, italjanov, nasprotnikov v veliki vojni, drugače ideološko usmerjenih. Še vedno to sovraštvo vzstraja med nami, kot usedline neke grozne pravljice, ki je ne razumemo več, vemo pa, da skriva pomembno sporočilo po katerem se moramo ravnati - ker so nam drugi tako rekli.