Jinov svet

Malo muzike

Zmanjšati državo na minimum, tako je mogoče brati zapis Karla Lipnika v Financah:

Slovenijo čaka še nekaj težkih korakov. Za začetek bomo morali opustiti sanje o hitro rastočem visokotehnološkem gospodarstvu in razmisliti, kako zagotoviti dobro podjetniško okolje. Na žalost si država še nekaj let ne bo mogla privoščiti znižanja davkov, da bi spodbudila domače in tuje naložbe. A brez nižjih davkov, davčnih poenostavitev in zmanjšanja birokracije ne bo naložb, ne bo novega zaposlovanja in davčni prilivi se bodo samo še zmanjšali.

Čaka nas še kar nekaj krogov krčenja, varčevanja in preoblikovanja državnega proračuna. Več javnih storitev bo postalo manj javnih in bolj komercialnih, tako da jih bodo plačevali samo tisti, ki jih potrebujejo. To velja tudi za našo socialno varnost. Preoblikovanje pokojninskega sistema bo moralo iti v smeri, da si tisti, ki to zmorejo, sami prihranijo za svoja zrela leta. Iz državnega proračuna pa se bo financiral zgolj socialni minimum. Podobno velja za zdravstvo. Treba bo pogledati, kaj nujno potrebujemo in kaj si lahko morda še privoščimo.

In potem še o vitki državi. Vidimo, kam pes taco moli in kriza je le izgovor. Še hujši je tisti prizvok, da bomo zdaj pač doživeli krčenje nekam proti dnu, malo naivno pa je pričakovati večjo prodajo na tujih trgih, ko vsa soseščina sledi istim ekonomskim zdravilom. Če potrošnja povsod pada zaradi varčevanja, ne gre pričakovati kakšnega dobička od prodaje v tujino. Razen na Kitajsko. Aja, tja tudi ne, ker nismo sposobni delati tako poceni kot oni, z zmanjšanim vlaganjem v izobraževanje in napredne tehnologije pa tudi ne bomo proizvajali česa, kar Kitajci ne bi znali.

Še najhujše pa je tisto o nezmožnosti nižanja davkov, ki bi razbremenili gospodarstvo.  Vprašam, kaj je to za ena ekonomska teorija, ker niti tako imenovani neoliberalizem ni.

Nekje sem prebral, da je prvak socialne demokracije, Borut Pahor, izjavil, da je kritičen do vlade, ni pa kritizerski. V prejšnjem mandatu smo videli opozicijo, ki je z vso silo rušila vse, kar je vlada skušala storiti, seveda, v okvirih politične moči, ki jo je imela na voljo. Več za zrušitev vlade so storile kar politične stranke, ki so jo postavile same in razne zakulisne sile seveda tudi.

Kako se naj v teh trenutkih krize obnaša opozicija? Naj skuša na vsak način ustaviti delovanje vladajoče koalicije, tudi za ceno predčasnih volitev? Ali naj v imenu nujnih reform molče ali le z nekaterimi pripombami stoji ob strani? Po mojem mnenju je najbolje, če se opozicija ogradi od vladnih reformnih ukrepov. V smislu, to ni naša politika, mi ponujamo alternativo, a počakati bo treba do naslednjih volitev, da bodo volivci to alternativo lahko podprli. Ne verjamem, da je smiselno poizkušati iztiriti vlak, da bi lahko prišli na oblast in nekaj spremenili.

Referendumi niso rešitev, niti stavke, niti pozivi po predčasnih volitvah, razen če bo pod težo gospodarske krize začela koalicija pokati po šivih in bo opravilno nesposobna. Sadenje rožic, češ, kriza je velika, ne moremo trošiti več, kot proizvedemo, podprimo torej vlado, tudi ni opcija, ker potem volilno telo nima na voljo alternative. Prav v tem smislu tudi jaz razumem svojo sicer minorno vlogo. Ne morem podpirati politike, za katero trdno verjamem, da bo ogromno ljudi potisnila v bedo in je skregana z vsako pametjo. Zato tudi kritičnost. Stavke in referendumi, ki povsem ustavijo delovanje vlade, nam tudi ne bodo prinesli nič dobrega, zato jih ne podpiram.

Bolje počakati, da se ta zgrešena ekonomska politika sesuje sama od sebe, saj bodo sicer njeni zagovorniki še kar naprej trdili, da so bili na poti uspeha, a so jim vsi pod noge metali polena in jih onemogočali pri njihovih častivrednih ciljih.  No, to bodo itak počeli. A po letih nazadovanja jim bo verjel le malokdo.

Vem, na nek način je kruto, a druge možnosti ne vidim. Še več, dokler se ne bo izoblikovala prava alternativa, takšna resnično keynesianska, socialno demokratska in to ne tretjepotna, niti nima smisla karkoli početi, ker bomo končali z še več istega.

Medtem, ko Mitt Romney v republikanski tekmi za nominacijo za kandidata za predsednika ZDA z lahkoto zmaguje naprej, se je med njim in predsednikom Barackom Obamo odprlo novo bojno polje. Ameriški predsednik je podprl poroke med istospolno usmerjenimi, čeprav temu ne bo sledila nobena politika na zvezni ravni, Romney pa se bo tako lahko prikazal za konservativca in na tem področju pobiral glasove.

Ne gre pričakovati, da bo to vprašanje odločujoče na volitvah novembra, čeprav je Rick Santorum medtem svojega nekdanjega nasprotnika pozval, naj uporabi to ‘močno orožje’ in pokaže, da predsednik nima stika z vrednotami navadnih Američanov. Obama je povedal, da je do drugačnega mnenja o porokah istospolno usmerjenih prišel po premisleku, da ga k temu vodi zlato pravilo in da ob tem deluje iz svojega krščanstva.

Po izstopu Ricka Santoruma Mitt Romney niza zmago za zmago, saj nima več tekmeca, ki bi ga lahko ogrozil in bo tako republikanski kandidat za mesto predsednika ZDA. Predvolilna kampanja med demokrati in republikanci se je tako kljub nedokončani republikanski tekmi že začela.   Zdaj tako Romney nima več toliko težav s tem, kako prepričati konservativne volivce, da je resnično konservativen, kar se je ob bolj radikalnih tekmecih vedno izmikalo iz njegovega prijema, kot da pobere bolj zmerne volivce. Ankete za zdaj zmago napovedujejo Obami, najpomembnejše pa bodo na koncu nekatere ključne države, kjer je podpora izenačena in lahko gredo v rdeči ali modri tabor. V trdno zasidranih rdečih in modrih državah je izzid že bržkone znan.

Romneyjev tabor bo kot najmočnejše orožje proti svojemu nasprotniku bržkone uporabil razmere v gospodarstvu, kjer pa kaže, da bo šlo predvsem za interpretacijo stanja, v katerem so trenutno ZDA. Že v primeru brezposelnosti podatki kažejo, da le ta pada, a hkrati se je povečalo tudi število ljudi, ki izstopajo iz trga dela, tako da imata obe strani argumente za svoj prav. Na koncu bodo številni Američani odločali na podlagi tega, kako sami živijo in ali čutijo izboljšanje po gospodarski krizi, ki se je začela leta 2008 ali ne.

To se slika kot največja grozota, skorajda kot konec sveta. Ne bo več Aten, ne bo več Grkov, le neskončna pustinja, v kateri bodo vladale divje zveri. No, v resnici tako hudo spet ne bo.

Če bo Grčija prisiljena izstopiti iz evra, bo to posledica tujih nasvetov in zdravil, ki že leta ne delujejo in tudi zdaj ne bodo. Ves ta denar, milijarde evrov, ki se zlivajo v Grčijo, gredo kmalu zatem spet ven iz države in Grki nimajo od vsega tega razdajanja nič. Nihče ne gradi tovarn, vzpodbuja podjetja, popravlja infrastrukturo, vlaga v boljšo javno upravo, sploh v šolstvo, zato se tudi gospodarstvo kljub zategovanju pasov krči. Nič nenavadnega, le v bizaro svetu lahko kdo verjame, da bo podivjano varčevanje koristilo gospodarstvu. In da brez investicij lahko nekaj nastane. Podobno, kot če bi se kmet odločil, da letos pa ne bo sadil krompirja, ker mora varčevati pri stroških, v jeseni pa bi potem vseeno pričakoval obilen pridelek.

Grška politična scena je nestabilna in kdo ve, kdo bo na koncu prevzel oblast. Lahko se celo zgodi, da bo uspelo resnično levičarski struji, lahko tudi, da se silno okrepijo nacionalisti. Pričakujemo lahko trenutek, ko  bodo Grki rekli, da jim je dovolj in bodo izstopili iz evra in bankrotirali, se pravi, nehali bodo odplačevati svoje dolgove. To bo vsekakor bolelo. Nova drahma bo takoj izgubila na vrednosti, ljudje bodo še bolj revni, pričakujemo lahko tudi vsespološni napad zahodnih institucij na Grčijo, ki se jo bo skušalo čim bolj očrniti in izolirati, da se kaj podobnega ne bi zgodilo v Španiji ali Italiji.

V resnici bo Grke izstop najbolj bolel, bolj nevaren pa bo za Nemce in njihovo ekonomsko politiko. Seveda je res, da bo evro ostal tako dolgo, dokler bodo v večjih evropskih državah, sploh v Nemčiji in Franciji, podpirali njegov obstoj. Proti temu nihče ne more ničesar storiti pa če Grčija medtem zapade v državljanjsko vojno.  Toda če Grčija izstopi, potem bo težje propagirati zategovanje pasov, saj bo tam primer države, ki bo to storila. Prav zato bodo Grkom skušali čim bolj škodovati ali pa jim vsaj preprečiti, da bi se podali po tej poti.

Kar bo kontraproduktivno. Če ne bo zahodnjakov, bodo prišli Rusi, Kitajci, Indijci, lahko da celo Iranci in investirali in si kupovali vpliv. Kako bodo v Washingtonu reagirali, ko bo nekega jutra v Atenah pristala iranska vojaška ladja, ali bo Grčija sprejela veliko kitajsko investicijo v železnice v zameno za večji kitajski vpliv v državi? Ko se bo pripeljal Hugo Chavez, vedno pripravljen deliti nasvete, kako državo voditi drugače? In le kako bodo v Bruslju in Berlinu besni, ko se bo ta okužba nasprotovanja trenutno še vodilni ekonomski politiki v območju evra preselila tudi drugam, kjer bodo naenkrat imeli alternativo?

V dodatno branje:

Greek tragedy

Pozitiven v tem, da ne omenja republikancev, da poudarja uspehe preteklih let in poziva k nadaljevanju poti, saj še premnogo Američanov trpi posledice krize.

Evropski vrh bi naj bojkotiral ukrajinski del evropskega prvenstva v nogometu, s čimer bo Ukrajino potisnil v ruski objem in še bolj načel položaj Unije v svetu.

Delo:

Znotraj EU predvsem druga gostiteljica Poljska izraža globoke zadržke glede napovedanega bojkota. Premier Donald Tusk in predsednik Bronislaw Komorowski bentita, da ga razmere v Ukrajini sploh ne upravičujejo. Varšavski dnevnik Rzeczpospolita se je zgražal nad svetohlinstvom, dvojnimi merili in poznim odzivom Zahoda. Zapisal je, da nihče ni omenjal bojkota, ko so nemška podjetja s Siemensom na čelu dobivala ukrajinska naročila za pripravo prvenstva. Tudi Kitajska da ima politične zapornike, pa olimpijskih iger v Pekingu pred štirimi leti niso bojkotirali.

Problem ni v obsojanju slabih praks ali celo kršitev človekovih pravic po državah sveta, problem je v dvojnih merilih, ko na primer večina zahodnega sveta molči ob zatiranju v Bahrajnu, tukaj pa se postavlja na stran nekdanje predsednice vlade, ki je bila osojena na sedem let zapora in  zdaj med prestajanjem zaporne kazni v Harkovu gladovno stavka.

Kar se pa tiče poskusov izolacije Ukrajine, je to nespametno početje, sploh za Unijo, ki je v globoki krizi in si takšnega početja ne more privoščiti. Bolje bi bilo delati na poglobljenem sodelovanju, kar bi ukrajinskim oblastem omogočilo, da se pozicionirajo nekje na pol poti med Unijo in Rusijo.

Argentinski športnik trenira na Falklandih, ki so argentinska zemlja. Britanci se ne strinjajo.

Dva dobra komentarja na Project Syndicate. V enem bivši zunanji minister v brazilski vladi, Luiz Felipe Lampreia napada argentinsko odločitev, da nacionalizira naftno podjetje, v drugem Mohamed A. El-Erian vleče primerjave med Argentino leta 2001 in Grčijo v teh časih.

Da bivši zunanji minister v Cardosovi vladi, torej v vladi pred uspehi Lulove administracije, ki je Brazilijo tudi z neupoštevanjem raznih strokovnjakov dvignila do statusa velike sile, kritizira argentinsko predsednico Cristino Fernández de Kirchner, ki prav tako vodi samosvojo politiko, je razumljivo. Navsezadnje države, ki se obnašajo samostojno, beri, nacionalizirajo naravne vire, da bi tudi državljani imeli kaj od njih, ne smejo ostati nekaznovane. Kam pa bi prišli, če bi vsi tako delali. Resnica je takšna, da argentinska politika ni nora, ampak povsem racionalna in po katastrofi v začetku prejšnjega desetletja malo manj naivna, ko gre za nasvete iz  svetovnih finančnih, političnih in medijskih centrov. Glede na devetodstotno gospodarsko rast niti ni razloga, zakaj se še naprej ne bi obnašala kot doslej.

In o tem piše Mohamed A. El-Erian. Paralele so zelo zanimive, še bolj zanimivo pa je, kako se nihče ne spomni te krize. Morebiti zato, ker bi naj Argentina spadala v tretji svet, nepomembna, večno zadolžena, polna lenuhov. Ah da, tudi za Grke to pravijo. Morebiti bodo kmalu tudi za Britance. To, kar se je pred leti dogajalo le na periferiji, se je zdaj premaknilo bližje centru. Morebiti lahko res rečemo, da so Španija, Portugalska in Grčija periferija evropskega bloka, a mnogo bolje je reči, da imamo zdaj veliko centrov in periferij kar znotraj regij, lahko da celo znotraj posameznih držav.

Nič ni hujšega za državo, kot slaba ekonomska politika.

After the Argentine parliament approved yet another new austerity package, the IMF agreed to release its financing tranche. But it was too late to save a discredited approach, further undermining the Fund’s standing.

Indeed, rather than engendering confidence, Argentine citizens withdrew their bank deposits over the next few months. Capital flight accelerated. The government again failed to deliver on its policy commitments. Most important of all, social and political pressures mounted, reaching a tipping point.

Argentina defaulted in December 2001, closed its banks, and experienced the mother of all “economic sudden stops.” The country was forced to dismantle its economic framework in a highly disorganized manner, staging a messy, unplanned transition to a new currency in the midst of capital controls and domestic-asset confiscation.

Argentina je šla vso pot do bridkega konca. Ni veliko upanja, da bi se tej usodi izognili Grki in z njimi tudi številni drugi Evropejci.

…in morebiti tudi desnega, kakor kaže uspeh Zlate zore v Grčiji. V Franciji je Marine le Pen v prvem krogu tudi dosegla zelo dober rezultat.

V Grčiji so volivci kaznovali glavni politični stranki in nagradili  bolj radikalne stranke. Kaj se tukaj pravi radikalno, je tudi vprašanje, saj je predvsem na levici v zadnjih letih po vsej Evropi prišlo do premika proti sredini, zaradi česar smo lahko tudi v Sloveniji opazovali Pahorjevo posnemanje Blairove tretje poti in še vedno lahko spremljamo njegovo podporo bolj liberalnim rešitvam. Radikalno lahko tako pomeni povsem normalno socialno demokracijo, ki se ne strinja s privatizacijo vsega možnega in ujčkanjem finančnega sektorja, domačega ali tujega.

Konservativna Nova demokracija je na parlamentarnih volitvah v Grčiji dobila pod 20,3% glasov, kar je velik padec s 33,5% na prejšnjih volitvah, socialistični Pasok, ki je na prejšnjih volitvah dobil 43,9%, je padel med 14,1%, kjer je zdaj s 15.8% tudi levičarska Syriza, ki je potrojila svoj rezultat s prejšnjih volitev. Zlata zora bo dobila  6,8%, komunistična stranka 8,4%, stranka Neodvisni Grki pa 10,3%. Vladajočo koalicijo bo zelo težko sestaviti in Grčija se lahko kmalu sooči z naslednjimi predčasnimi volitvami.

‘Po dveh letih barbarizma se demokracija vrača domov,’ je po tem, ko je v oddal svoj glas, povedal predsednik Syrize, Alexis Tsipras. ‘Ljudje bodo poslali glasno in jasno sporočilo vsej Evropi.’ To sporočilo vsekakor je glasno, saj mnogim kaže na to, da alternativne politične sile obstajajo.

Mnogo bolj pomembno je, da je v Franciji zmagal socialist Francois Hollande, kar bržkone pomeni konec nemško francoskega ekonomskega pakta, ki tako nerazumno vodi celotno Evropo po poti zategovanja pasov in v ponovitev gospodarske recesije, kjer je medtem Velika Britanija s podobno politiko že.

Francoska televizija je sporočila, da je Hollande dobil 50,8%, Nicholas 49,2% in bo s tem postal prvi socialistični predsednik po sedemnajstih letih. V prvem krogu je kandidat socialistov dobil  28,6%, Sarkozy pa 27,2%. Kaj bo Hollande res naredil, enkrat na oblasti, bo pokazal čas, jasno pa je, da so ljudje vedno bolj nezadovoljni  s stanjem in z rešitvami, ki jim jih ponuja vladajoča politika. Takšne premike lahko v prihodnje pričakujemo po vsej Evropi, saj težav še zdaleč ni konec, še več, bržkone bodo postale še mnogo hujše. Če je to začetek levega vala v Evropi ni toliko pomembno, kot ali je to začetek konca nemške varčevalne manije, ki ne daje rezultatov in začetek poudarka na vzpodbujanju gospodarske rasti. Če bodo k temu prispevale leve ali desne stranke, je navsezadnje povsem nepomembno.

Bivši guverner Novega Meksika, ki se je vmes potegoval tudi za nominacijo republikanske stranke za kandidata za predsednika ZDA na volitvah novembra letos, je v Las Vegasu osvojil nominacijo libertarne stranke. Glede na to, da večino glasov te politične opcije nase že veže Ron Paul, ki še vedno ostaja v republikanski tekmi in se zdaj s svojo odlično organizacijo zagnanih aktivistov trudi prevzeti čim več delegatov, ki jih je osvojil Rick Santorum, libertarni kandidat vsaj do konca republikanske tekme ne more računati na veliko podpore.

Pa tudi potem bo ameriški dvostrankarski sistem tretjemu kandidatu skorajda onemogočil, da bi se lahko enakovredno kosal z republikanskim in demokratskim kandidatom. Do zdaj je torej jasno, da bodo novembra Američani lahko izbirali med Barackom Obamo, Mittom Romneyjem in Garyjem Johnsonom.

Gary Johnson kakšnih posebnih možnosti nima

Najuspešnejši kandidat zunaj demokratske in republikanske stranke zadnjega obdobja je bil Ross Perot, ki je na volitvah leta 1992 dobil 18,9%, a  kljub temu nobenega elektorskega glasu. Libertarni kandidat je na zadnjih volitvah dobilmanj kot pol odstotka glasov.

Ne moremo zapraviti več, kot proizvedemo, so besede, ki so zmagale. V resnici gre za neumnost, saj ne gospodarstvo, ne država, niti posamezniki, ves čas tako ne morejo delovati, sicer bi zelo počasi napredovali, hkrati pa se s tem ogibamo dejstvu, da imamo krizo finančnega sveta, ne produkcijskih sredstev, kaj, še do krize pomanjkanja resursov nismo prišli.

Tako podjetja, kot posamezniki, najemajo kredite in so pogosto bolj zadolženi, kot države, ki so tam nekje med 50 - 100% zadolženosti BDP, če že niso ravno kritični primeri, kot je Grčija. Kljub temu gre življenje normalno dalje, kajti tisti nakup, ko so zapravili mnogo več, kot so imeli, poplačujejo skozi leta. Tako tudi država. Seveda je za državo nujno, da pospešuje gospodarsko rast in raste iz dolgov, to pa ni mogoče samo s socialnimi transferji, ampak so potrebne investicije. Gospodarsko rast se  vzpodbuja tudi s pametno davčno politiko. Zasebni sektor ne sme biti preveč obremenjen, pridnost ne sme biti kaznovana, državno birokracijo je treba vedno znova reformirati, da  čim bolje deluje in za svoje delovanje potrebuje neka znosna sredstva.

Kriza, v kateri smo se znašli, je v veliki meri še zaostrena z napačnimi odločitvami vladajočih razredov v Evropi. Kakšen ameriški ekonomist bi dejal, da z zategovanjem pasov delamo samomor. Kdo bolj nagnjen k teorijam zarote, in v tem primeru je težko kar odmahniti z roko in reči, da te zarote v resnici ni, bi rekel, da smo tarča velikega eksperimenta, uničevanja vloge države in krepitve prevlade prostega trga. No, ne čisto tako, kajti ko enkrat začneš recimo  privatizirati dostop do vode, niti nimaš kakšnega prostega trga, ampak monopol.  A kar je res, je da se pomembni sektorji države predajajo v zasebne roke, češ da so tam bolj učinkoviti, čeprav bo potem ob naslednji katastrofi država prav tem priskočila na pomoč z davkoplačevalskim denarjem. Le kako ne bi, če bodo pa velikani v zasebnem sektorju ob osiromašeni državi imeli mnogo večjo moč in bodo lažje vplivali na politiko.

Kakorkoli, zavedati se moramo, da Slovenija ni otok, kjer bi se dogajalo nekaj nenavadnega. Grčija, Španija, Italija, Velika Britanija, Portugalska, so deležne enakih nasvetov in povsod so rezultati porazni. Varčevanje vodi v gospodarski zastoj, ne v preboj. Možno je, da bo kateri državi s temi recepti uspelo, kakor skromno uspeva Nemčiji,  a na to ne gre staviti. Kajti tudi Nemčija nima kakšnih posebej velikih uspehov in dolgotrajna gospodarska rast tam nekje okoli treh odstotkov ali več, ki bi omogočala tekmovanje z svetovnimi konkurenti, je zelo oddaljena.

Gledati moramo širše, ne le ozko v okvirjih nacionalne države. Če na svet gledamo kot na imperij velikih finančnih in gospodarskih elit, ki preko mednarodnih institucij, političnih razredov velikih sil in pomembnejših medijev vladajo množicam, je jasno, da so nacionalne države že dolgo tega izgubile veliko svoje moči. V Evropski Uniji, kjer nimajo niti svoje valute, je to še bolj očitno. Če so manjše, toliko slabše. Same ne morejo ničesar storiti.

Tako so politične elite posameznih nacionalnih držav na milost in nemilost prepuščene velikim silam v ozadju, ki jih lahko po mili volji izsiljujejo in ki jim zaradi tega narekujejo, kako se naj obnašajo. Če k temu dodamo še širjenje pripadnikov libertarne ideologije, po domače poimenovane neoliberalizem, niti ni tako težko razumeti, kako smo se znašli v tem nesrečnem trenutku evropskega razvoja. Namreč, s to ideologijo tudi same politične elite v neki nacionalni državi, ko enkrat prevzamejo oblast, iz svoje lastne volje počnejo tisto, kar jim je naročeno od zunaj. Nič čudnega, da potem slovenska vlada stopa na pota zategovanja pasov, čeprav je tudi  res, da mora biti kar nekaj pripadnikov strank, ki tvorijo vladajočo koalicijo in se sprašujejo, ali je to tudi res najbolja pot. A v govorici neizbežnost in polariziranosti političnega prostora bodo raje tiho, kot da bi ogrozili svoj položaj.

Tisti, ki so največje žrtve takšne politike, in tukaj je pravi vzrok za njihovo nemoč, najprej svojo jezo usmerijo na vlado in zastopnike ljudstva v svoji državi. Jasno, saj vendarle oni sprejemajo zakone, oni so vedno v medijih, z njimi se pogajajo, oni so tisti, ki lahko nekaj naredijo, oni jemljejo, oni so sovražnik. Iz nasprotne smeri prileti neizbežnost, pomanjkanje alternative, na koncu velike besede o tem, da je povsod na oblasti takšna politika. Žrtve začnejo protestirati, stavkati, a kaj to ne pomaga. Nezmožni, da bi prevzeli politično oblast, pahnjeni v bedo,  ne bodo spremenili ničesar. Še več, ker vidijo samo prvo vrsto sovražnika in se malo zavedajo, da imajo ogromno zaveznikov tudi drugod, s katerimi morajo sodelovati, če hočejo imeti najmanjšo možnost zmage, so obsojeni na poraz. Ko bi morali ustvarjati politične stranke, se povezovati preko meja, ostajajo zaverovani v moč nacionalne države, ki pa je, kakor v primeru Slovenije, večino moči že zdavnaj predala drugam. Ko bi morali sedeti na sestankih s kolegi po Evropi in snovati prevzem oblasti in s tem spremembo politike, razmišljajo o tem, kako bi čim bolj omilili trda pogajalska izhodišča trenutne lokalne oblasti, ali jo s stavkami vsaj delno prizadeti, ob tem upajoč, da se bo tako kaj spremenilo.

Tukaj leži pravi vzrok nemoči. Svet se je spremenil, le da številni tega še niso povsem dojeli. Vladajoči razredi so že, toda tisti spodaj še vedno živijo v preteklosti in zato tudi reagirajo, kot da bi bili še v letu 1965 ali še prej, ne pa v novem tisočletju. Največja obramba starega reda socialne države so sindikati, ki pa predstavljajo le majhen delež tistih, ki so največje žrtve sprememb. Brezposelni, zaposleni za določen čas, honorarci, manjšine, potisnjene na obrobje, in da, nižji zaposleni v javnem sektorju in vedno bolj brezpravna raja zaposlenih v realnem sektorju vsi skupaj predstavljajo ne 99%, ampaj vseeno večino prebivalstva, ki ji grozi revščina pa če imajo zaposlitev ali ne. In glejte, niti tile se niso sposobni povezati, kako se bodo potem še preko meja nacionalnih držav? Če je tako enostavno vzpodbujati sovraštvo med javnim in zasebnim sektorjem in s tem prikrivati prave namere reform, kako enostavno bo potem še prilivati olja na plamene prastarih nacionalnih sovraštev? Kolikokrat smo slišali o lenobi grškega naroda? Pa so res tako leni? Ne bodo čez nekaj časa tako označeni Španci? Slovenci? Celo Nemci? Ko bo enkrat konec napada na javni sektor, bodo za lenuhe, ki živijo preko svojih zmožnosti označeni tudi zaposleni v zasebnem sektorju.

Težava namreč je, da tudi če v eni državi pride na oblast  alternativa in reče ne trenutni evropski politiki brezglavega zniževanja proračunskih odhodkov brez prave stimulacije gospodarstva, bo ta država v trenutku izolirana. Četudi bo sprejela pravilne odločitve, uspeha skoraj zagotovo ne bo, saj bo kmalu tarča orkestriranega napada ‘mednarodne skupnosti’, ki da čuti z enim srcem, da je na napačni poti in jo je zato treba disciplinirati. Dokler ne bo več držav, ki bodo stopile na drugačno pot, bo težko karkoli spremeniti.

Prav zato ni velikega upanja, da se bo naša stara celina  kmalu rešila iz zagate.  Apokalipsa nas ne čaka, čaka pa nas poglabljanje depresije, slabšanje razmer in zaostanek za svetovno konkurenco.  Živeli bomo naprej, tudi če bomo revnejši, ampak predstavljate si lahko, da je z 20 ali 30% manj življenje pač veliko slabše. To bo trajalo tako dolgo, dokler jih ne bo več veliko, ki bodo verjeli vladajoči ideologiji in bo čisto naravno prišel čas alternative. Mogoče po nemirih, mogoče po letih apatije množic, mogoče v trenutku, ko bodo tudi vladajoče elite doumele, da so na napačni poti. A to, s čimer smo soočeni zdaj in se zajeda v govorico večine, bo prej ko slej minilo. Bolelo zato ne bo nič manj.

Republikanci demokrate pogosto obtožujejo, da so mehki, ko gre za nacionalno varnost, a nesporno dejstvo je, da je za smrt terorističnega vodje Osame bin Ladna zaslužen Barack Obama, ne pa republikanski predsednik. V okvirih predvolilne kampanje vsekakor pomembna tema.

OWS

Praznik ima zdaj večji pomen, kot kadarkoli v preteklih desetletjih. Ker predstavlja nekaj, kar se iz dneva v dan uničuje. In ker je nanj mogoče nalepiti neke nove vsebine, ki se tičejo večine.