Jinov svet

Tim Walker: Sneg poleti

Še samo malo manjka pri tem vremenu.

Kot čisti dokaz, kako zelo so politične in ekonomske elite v teh časih odmaknjene od realnosti, nam lahko služijo besede Jožeta P. Damijana na njegovem blogu, ob nastajanju gibanja demokratičnega socializma, da se moramo ‘pripravit na nove stare čase. Pa zaloge kave, hrane in pralnega praška si tudi naredite v kleti. Vse gre pospešeno v … Honduras!’  Kritika v ozadju seveda leti na jugoslovanski komunizem, ki je na koncu  klavrno pogorel.

Toda problem je, da so nam ljudje kot je Damijan, cela fronta mladih ekonomistov in političnih ideologov, zakuhali razmere, v katerih se celo tista propadla združba iz preteklosti zdi boljša alternativa. Da so zaradi sledenja vsem dobrohotnim nasvetom iskanja srečne kapitalistične prihodnosti, med nami ljudje, ki bi dali vse, da bi se lahko vrnili v preteklost. Pomanjkanje stika z realnostjo v teh besedah namreč ni v tem, da niso resnične, da prejšnji sistem res ni bil takšen, ampak da ne omenja vseh tistih množic, ki zdaj v tem trenutku živijo slabše, kot so v preteklosti, ki bi zelo rade tihotapile kavo, hrano in pralni prašek čez mejo, če bi si to lahko privoščile. Kako velik je ta sloj ljudi pri nas ne vemo, ni pa več zanemarljiv in se samo še povečuje.

Če bo v Sloveniji in tudi v Evropi kdaj spet nastopila kakšna različica komunizma, bodo za to krivi ljudje, ki  le temu najbolj nasprotujejo, ljudje, ki niso sposobni rešiti krize, v kateri smo se znašli. Resnica je takšna, da Slovenija ni nobena posebnost, da se alternative krepijo povsod in da tisti, ki trdijo, da je Slovenija posebnost, lažejo, da bi zavedli ljudi ali jih vsaj prestrašili s primerjavami s Severno Korejo.  Da smo le del večje zgodbe, kjer propadajo cele države in da celo tiste ‘uspešne’, niso preveč uspešne. Da za naš propad ni toliko kriv domači pajdaški kapitalizem, ampak kar mednarodni pajdaški kapitalizem. Zavajajo, ker jih je pošteno strah.

V opozarjanju na strice iz ozadja in starce, ki nočejo pustiti preteklosti pokopane, se skriva naslednje zavajanje. V resnici nove alternative ne gradijo več Kučani in Stanovniki, ampak Kurniki, Mesci in Jašarji in njihove skupine so polne mladih ljudi. Še najbolj poveden je izlet študentov v Kumrovec ob Dnevu mladosti, ki ga organizira študentska organizacija Fakultete za družbene vede.  Narobe bi bilo vse te ljudi poimenovati za komuniste, jasno pa je, da je veliko mladih, ki so sposobni biti politično aktivni in zagovarjati bolj socialne vrednote.  Ti ljudje so prihodnost in mogoče so Damijani, Masteni in  Šušteršiči preteklost. Po polomu njihove ideologije že kaže tako. Ne le v Sloveniji, po vsej Evropi.

via Maribor

No, v Sloveniji moramo počakati, da bodo iz tujine vsiljene rešitve razmere še poslabšale in prišla bo verjetno še druga alternativa prihodnosti, tista nacionalistična. Resnično se zdi, kot da smo se vrnili v trideseta leta prejšnjega stoletja.

Sašo Miklič o dnevu, ko so poslanci  s sprejemom fiskalnega pravila in spremembo referendumske zakonodaje ustoličili strankokracijo in uničili referendum:

Ne delajmo si utvar. Vladajočim gre na živce že sam pojav demokracije. Strogo se moramo zavedati, da sta kapitalizem in demokracija dva na silo skupaj zlepljena pojma in da sta si že v sami osnovi diametralno nasprotna. Ko so kapital v prejšnjih stoletjih začela resno ogrožati delavska gibanja, je ta v svoji obrambi »naskočil« in zlorabil demokracijo, da mu je rodila »bastardičnega« otroka, imenovanega liberalna demokracija. Ta potomec te nesvete zveze pa nam danes nekontrolirano vlada.

…

Za preživetje osamosvojiteljev je tako še vedno najbolj pomemben sistem deli in vladaj, s katerim zavajajo ljudi. Za ta namen nam v glavnem ponujajo dva produkta. »Desnico«, ki jo predstavlja človek, ki je najprej bil bolj partijski od partije, ko pa je od nje dobil po glavi, je zamenjal ekipo, našel tržno nišo in ustanovil svojo frakcijo. Še danes sanja o večinskem sistemu, kjer imamo nominalno dve stranki, a v bistvu vlada ena in je to praktično enopartijski sistem. Skratka, kot da bi ga v prejšnji državi motilo samo to, da predsednik partije ni bil on. »Levico« pa nam prodajajo tajkunizirani posamezniki ali pa posamezniki, ki imajo od režima ostale koristi, oboji pa so stik z ljudmi že zdavnaj izgubili.

Kar se tiče referendumov, so popravki seveda bili nujno potrebni, saj so do zdaj delovali kot blokade vladanja. Na kratko, skoraj nič se ni dalo narediti. No, saj bo tudi poslej možno razpisovati referendume. Gre se pa strinjati o strahu pred demokracijo, krepitvi kapitalizma in lažnih delitvah na ‘leve’ in ‘desne’, ko se večina politične elite giblje znotraj točno zakoličenih okvirjev in alternative nimajo veliko možnosti.

Alenka Bratušek samo nadaljuje politiko Janševe vlade. Gotovo so jih v Bruslju zvijali roke, da se je uklonila nadaljevanju reševanja krize z vedno hujšim varčevanjem in tako bo na koncu že leta 2015  sprejela tisto, čemur je še pred kratkim nasprotovala.

Posledice so predvidljive. Ker v evroobmočju ni nobene rasti in nič ne kaže, da bi v kratkem videli kakšno pomembnejše okrevanje, prav tako pa na robu recesije ostaja Velika Britanija, ki ni v evru, ZDA na drugi strani luže pa imajo le zmerno rast, bo nižanje proračunskih odhodkov v obliki plač, pokojnin in investicij, znižalo potrošnjo in še huje udarilo po gospodarstvu, medtem ko ne bo mogoče profitirati na tujih trgih. Dodajte k temu višji ddv, kasneje še krizni davek in razne druge načine odtegovanja denarja iz žepov državljanov in naslednjih nekaj let lahko pričakujemo tam okoli 2 do 3%  krčenja BDP letno.  Če ne več. Natančno ne moremo vedeti, koliko bo zlato pravilo  skozi krčenje proračuna prineslo dodatnega nižanja plač v javnem sektorju, krčenja le tega in nižanja pokojnin, lahko pa je znatno.  Delovanje države se bo s tem poslabšalo in nikar pričakovati boljšega šolstva ali zdravstva. Morebiti se kljub krčenju še vedno da izboljševati birokracijo, seveda če pride do poenostavitev postopkov in združevanj, zaradi česar bo potrebnih manj ljudi za manj, a bolj smotrno delo, a tudi na to ne gre upati. Vsaj glede na nesposobnost slovenskih političnih elit, da na tem področju karkoli storijo, ne. Kaj šele, da bi znižali število občin. Verjetno bi na tem področju največji odpor prišel od prebivalstva samega, ki bi hotelo obdržati svoje občine.

Na gospodarskem področju nam  kaže na dodatno krčenje, prav tako na področju standarda prebivalstva, na političnem pa bo s slabšanjem razmer posledica še večja apatija. Tiste politične stranke, ki imajo dobro organizacijo in zvesto bazo, bodo v takšnih razmerah pridobivale, ker bodo odločali samo tisti, ki bodo prišli na volitev. Nič ne de, če bo večina ostala doma, pomembni bodo tisti, ki bodo na volišče prišli. To pa pomeni, da bo SDS začela pridobivati, PS bo ostala na isti ravni, ali bo začela izgubljati, SD pa bo imela težko delo, če bo hotela ostati nekako na strani, sploh s predsednikom, ki ni minister, in tako obdržati podporo. Kar se tiče novih strank, je veliko vprašanje, če je mogoče iz zraka pričarati nekaj delujočega, pričakujemo pa lahko veliko gibanj in skupin, bolj ali manj radikalnih, ki nam bodo pričarale še kakšen protest.

Pred nami je še več istega polzenja proti prepadu, govora o tem, da ni alternative, modrovanj, da ne moremo zapraviti več, kot ustvarimo, večanja števila brezposelnosti, razraščanja bede, najmanj pa reševanja krize. Resnično stopamo po poti Grčije. Krivda za to leži pri evropskih političnih elitah, ki cel kontinent peljejo v pogubo. Ob takšnem ravnanju je samo vprašanje časa, kdaj bo nekje hudo počilo. Ogrožen je celo sam evropski projekt.

Claude Monet

v sirski državljanjski vojni, kjer se hkrati odvija širši spopad med režimom, Iranom in Hezbolahom na eni strani in uporniki, sunitskimi arabskimi monarhijami, ZDA in Turčijo na drugi strani, bolje kaže prvim. Očitno, da so v vojno investirali več, medtem ko drugi ostajajo pri grožnjah in dobavah orožja. Nič čudnega, da Asadu niti na pamet ne pade, da bi odšel.

Kar sledi, je premislek med silami, ki želijo zamenjavo režima, ali v vojno poseči bolj neposredno. Samo oboroževanje upornikov očitno ni dovolj, oziroma ne bo dovolj za zmago v kratkem času. Lahko pričakujemo uvedbo prepovedi poletov, ki bi jo izvajale sile NATO pakta, predvsem Turčija?

Pogovor o Braziliji na RTV Slo z Ivanom Majcnom ki v Sao Paulu vodi gospodarski oddelek slovenskega veleposlaništva v Braziliji.

Makroekonomsko je imela sicer Brazilija lani zelo skromno gospodarsko rast, kar je eden od težav, sicer pa preboleva te krizne čase zelo uspešno. Po vseh makroekonomskih kazalnikih je ena najuspešnejših držav. Zdaj so uvedli niz ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti in za letos so napovedi o triodstotni gospodarski rasti, naslednje leto pa naj bi bila ta že več kot štiriodstotna. So izredno uspešni tudi pri socialnih politikah, iz revščine jim je v zadnjih desetih letih uspelo spraviti 35 milijonov ljudi. S tem so ustvarili 40-milijonski novi srednji razred, ki je tudi največji motor rasti. To so ljudje, ki potrebujejo stanovanja, aparate, obleke, in njihova poraba je gonilo brazilskega gospodarstva. Majhen problem je sicer inflacija, ki je prek pet odstotkov, zato so tudi na tem področju zastavili več ukrepov.

Brazilija je dolgo veljala za deželo prihodnosti, ki pa nikoli ni prišla. Več kot desetletje dobre vlade je to spremenilo in danes lahko govorimo o vzhajajoči zvezdi, ki se v desetletju podobnega razvoja lahko spremeni v veliko silo. Lahko, saj iz stanja danes ne moremo zagotovo napovedati stanja prihodnosti, čeprav trendi kažejo na določeno možnost. Kakorkoli, Brazilija je svoj uspeh dosegla z odmikom od neoliberalnih nasvetov, a kljub temu ne z bolj radikalnimi socialističnim programom. Deloval je bolj sredinski pristop dvigovanja milijonov ljudi iz revščine, vlaganj v izobraževanje, določene mere protekcionizma in naslanjanja na lastne vire in hkrati ohranjanja delovanja prostega trga.

Včerajšnjega shoda v Mariboru pod geslom ‘Dvignimo se,’ se je udeležilo le 300 ljudi. Delavski upor v podporo delavcem Mariborske livarne kljub žalostni usodi le  teh, ni uspel iz dremeža apatije zdramiti večjega števila ljudi.

Nekateri bi na to rekli, da je vstajniško gibanje opravilo svoje, ko je odneslo mariborskega župana Franca Kanglerja in predsednika vlade, Janeza Janšo, a to je le teorija zarote, po kateri so vsega krive zakulisne sile, ki z neznansko močjo vodijo cele množice, da se zbirajo na trgih in ulicah.  Strici iz ozadja obstajajo, vendar težko da v takšni obliki, kot bi jih radi predstavili pri Reporterju ali Demokraciji, kjer v skladu s politično partijo, ki jo zagovarjajo, slovenske razmere skušajo predstaviti pretirano črno belo.

Res je, da sta tako mariborski, kot tudi vseslovenski upor mobilizirala dva politika. Janez Janša je s svojim obnašanjem in besedami sam silil ljudi v jezo, Franc Kangler je imel to nesrečo, da je v obubožanem mestu forsiral izrazito nepriljubljene radarje. K temu je treba dodati še slabe razmere po vsej državi, izrazito negativno medijsko krajino, ki Slovenijo slika malodane kot drug Zimbabve in nestabilnost in pomanjkanje vsakršnega upanja in vizije. V takšnih razmerah so tiste skupine, ki v takšni ali drugačni obliki že dlje časa skušajo spremeniti svet, dobile več pozornosti in so lahko sodelovale v večjih protestih.

Kakorkoli, hujša je kriza, večja je nestabilnost, bolj se širi brezup, glasnejši so ljudje, ki ponujajo alternativo. V takšnih časih se premikamo med izbruhi jeze in vsesplošno apatijo. Potem, ko nek dogodek sproži val besa in na ulice pripelje množice, pride do določene spremembe, nakar se jeza spremeni v razočaranje, ker vse poteka po starem in iz razočaranja pride apatija in tako pridemo od 10000 protestnikov na 300 nekaj mesecev kasneje. Nobena teorija zarote, nobeni strici iz ozadja niso potrebni, da se to zgodi, čeprav je seveda res, da le ti vedno želijo vodo preusmeriti na svoj mlin.

Kaj se bo zgodilo v prihodnje? Pričakovati je nekaj zatišja, a ker nič ne kaže na umirjanje krize, se bodo razmere še slabšale in prej ali slej bo prišel čas večjih protestov. Glede na to, da ima ta vlada zdaj čas do novega leta, saj se je primerno visoko zadolžila, bi lahko to leto minilo brez večjih pretresov, v začetku naslednjega leta pa bi lahko vsi skupaj doživeli šok, če se bo denarna pipica zaprla in bo potrebno prositi za pomoč. V tem primeru bo namreč na vrsti naslednji krog krčenja proračunskih izdatkov in uničevanja socialne države in s tem porast nezadovoljstva. Vmes se bo gospodarstvo skrčilo za 2,5-3% in brezposelnost bo tudi porasla. Slabe novice se prav množijo.

Je pa jasno, da bodo predvsem pri SDS in medijih, ki jim služijo vsakogar, ki se bo upiral in zahteval spremembe, razglasili za orodje zakulisnih sil. Črno bel, oziroma bolje, rdeče črn svet jim namreč najbolj ustreza pri mobilizaciji svojih privržencev. Pa četudi bodo protestniki zahtevali odhod njihovih političnih nasprotnikov.

Tako Matthew Yglesias. Če res moramo plačevati za grehe preteklosti, torej da smo živeli nad svojimi zmožnostmi, potem je rešitev v tem, da več proizvedemo. Zakaj je potem reševanje krize povezano z vedno večjimi stopnjami brezposelnosti, sploh med mladimi, kar ne more imeti dobrih posledic? Če so Grki leni, jih je treba prisiliti k delu, ne pa metati na ceste, kjer so potem, no, še bolj leni, le da ne po svoji izbiri.

Tukaj nekje se najde tisti poziv, da pred varčevanjem potrebujemo gospodarsko rast. Namreč, samo krčenje proračunskih izdatkov in manjšanje obsega javnega sektorja in posledično večanje armade brezposelnih, očitno ne pomaga. Potrebujemo več delovnih mest. Recimo temu takole, tistemu kmetu, ki je hotel privarčevati tako, da ni kupil semena, potem pa je brezdelno v velikem upanju čakal, da bo kaj zraslo, moramo pomagati tako, da mu posodimo seme, če bo v zameno priden  in bo potem svoj dolg poplačal.

Tako bi morala delovati naša skupna domovina, Evropska Unija in znotraj nje evro območje. Namesto bankam, bi denar iz ECB moral teči neposredno v države, a le če bi se te obvezale, da ga bodo porabile za investicije, ki bodo ustvarjale delovna mesta. Ob tem bi lahko še naprej delali na izboljševanju delovanja birokratskega ustroja vsake države, manjšali število uradnikov in poenostavljali postopke, tako da bi njihovo breme za gospodarstvo bilo manjše, prav tako bi lahko delali na racionalizaciji delovanja zdravstva in šolstva.

Bodimo realni, gospodarstvo bo to krizo zelo težko samo rešilo, saj je podvrženo hudi konkurenci, zaradi česar mora prilagajati število zaposlenih in ko je kriza, sledi odpuščanje in zmanjševanje kapacitet. Ker je kriza regionalna in to počnejo vsi, cvetočega trga pa nikjer, je padec neizbežen. V takšnih razmerah mora pomagati država, v našem primeru pa tega ne more narediti ena sama država članica, ampak mora do premika priti na ravni evro območja in celotne Unije.

Ampak potem, morebiti se tukaj skriva nek drug problem. Morebiti ni problem, da takšen keynesianizem ne bi deloval, ampak je kriza odlična priložnost za izpolnjevanje ideoloških želj določenih ekonomskih in političnih elit, ki si želijo radikalno zmanjšati moč držav, javnih sektorjev in zaposlenih, da bi povečale moč zasebnega sektorja, predvsem velikih korporacij. Namreč, programi, ki nam jih predpisujejo, da bi se rešili iz krize, pogosto zvenijo kot kakšne libertarne sanje.

Papež Frančišek je štirim novim veleposlanikom povedal nekaj o zlatih teletih.

RTV Slo:

Po njegovih besedah so radikalne ideologije svobodnega trga ustvarile “novo, nevidno in na trenutke virtualno tiranijo” in človeška bitja spremenile v potrošniško blago.

“Solidarnost, ki je zaklad revnih, pogosto enačijo z neproduktivnostjo, ki je v nasprotju z logiko financ in ekonomijo. Medtem ko se na eni strani dohodek manjšini povečuje, se na drugi strani večini zmanjšuje,” je še dejal sveti oče.

“Finančne strokovnjake in politične voditelje v vaših državah pozivam, da razmislijo o besedah svetega Janeza Zlatousta: če ne delimo z ubogimi svojega imetja, je to kraja njih samih,” je diplomatskemu zboru v Vatikanu še položil na srce Frančišek.

Pravi socialist, mar ne? Ampak resno, kdo se ne bi strinjal s tem, da je celo človeško bitje dandanes le še potrošni material, ki se ga izkorišča in ko ni več uporaben, zavrže. Da nam manjka vrednot solidarnosti in da se moramo odmakniti od čaščenja finančnega sveta, ki ne služi najšibkejšim, ampak samo majhni eliti bogatih.

In to ne samo zato, ker je kriza v Evropi, ampak tudi zaradi vseh tistih brezpravnih delavcev v Bangladešu ali Kambodži, ki delajo za drobiž, da imamo lahko mi več stvari, oziroma, da lahko ima zelo majhen sloj še mnogo več stvari, kot povprečen Janez.

via facebook

The New York Times ima odličen komentar na proračunsko vzdržnost in na posledice, ki jih le ta prinaša. Da, ostro rezanje v javne odhodke, predvsem v zdravstvo in socialno varstvo, ubija. Da ne rečemo, da ne deluje. Primer propada Sovjetske Zveze in šok terapije, ki je sledila, je poučen.

After the Soviet Union dissolved, in 1991, Russia’s economy collapsed. Poverty soared and life expectancy dropped, particularly among young, working-age men. But this did not occur everywhere in the former Soviet sphere. Russia, Kazakhstan and the Baltic States (Estonia, Latvia and Lithuania) — which adopted economic “shock therapy” programs advocated by economists like Jeffrey D. Sachs and Lawrence H. Summers — experienced the worst rises in suicides, heart attacks and alcohol-related deaths.

Countries like Belarus, Poland and Slovenia took a different, gradualist approach, advocated by economists like Joseph E. Stiglitz and the former Soviet leader Mikhail S. Gorbachev. These countries privatized their state-controlled economies in stages and saw much better health outcomes than nearby countries that opted for mass privatizations and layoffs, which caused severe economic and social disruptions.

Mi pa še kar naprej z ukrepi, ki ne delujejo. Veliko ima pri tem seveda ideologija, ki krizo samo izkorišča, da bi uničila socialne države.

V Tel Avivu je okoli 2000 ljudi protestiralo proti predlaganim varčevalnim ukrepom, ki so, podobno kot v Sloveniji, sestavljeni iz krčenja proračunskih izdatkov in višanja davkov. Da, tudi davek na dodatno vrednost bodo dvignili.

Izraelski proračun ima 4,2% primanjkljaj, medtem ko je zadolženost države glede na BDP pri 79,5%. Slovenija je pri okoli 55%, Za razliko od slovenskega, izraelsko gospodarstvo raste.

Če ena država članica evro območja za drugo doživlja pretrese, gospodarske rasti ni od nikoder, rešitve krize pa tudi ne, potem se mora vsak razumen človek vprašati, ali morebiti ni nekaj narobe s celoto, namesto da bi vedno krivil le vsako posamezno državo.

Priča smo namreč poskusom prevalitve krivde za polom držav članic evro območja na tiste države, ki so trenutno pod žarometi. To deluje tako, da se vsako državo obravnava posamezno, se jo predstavi kot problem, njene vlade in državljane za ali nesposobne, ali koruptivne, ali lene in se potem odmeri zdravilo, ki je kajpada boleče, a nujno potrebno za izhod iz krize. Rešitve ta zdravila v resnici ne prinesejo, a kar se zgodi potem, je še več istega in tako se vrtimo v krogu.

Takšna strategija ni nič novega in je že dolgo znana iz obračunavanj zahodnega sveta s konkurenti. Se spomnite, kolikokrat je bila Rusija izpostavljena kot slab fant mednarodne politike, ki da je osamljena v svojih zločinih in bo tako ali tako kmalu propadla? V naslednjem trenutku je tak status dobila Kitajska, potem Iran, Venezuela in tako dalje. Če bi začeli seštevati, koliko takšnih držav je izoliranih, bi prišli do zaključka, da temu sploh ni tako. Tako je tudi v Evropi, znotraj evro območja. Grčija, Ciper, Portugalska, Španija, Italija in Slovenija, celotni južni del Evropske Unije je v krizi in vprašanje ni, kako se bo zgodba končala za te države, ampak katera država severneje je naslednja. Namreč, če je jug  neuspešen, je neuspešen tudi sever, ki nikakor ne dosega kakšnih posebnih rasti in se celo spogleduje s krčenjem. Nemčija je vedno predstavljana kot uspeh, a če je uspeh odstotna rast na letni ravni, potem evro območje in tudi Evropska Unija, nima prihodnosti.

Da je nekaj narobe na skupni ravni, nam kaže tudi delovanje političnih elit v posameznih državah. Slovenija je zamenjala vlado, a politika ostaja povsem enaka. Medtem ko politiki kot smešne lutke plešejo pred državljani in jih zavajajo, da rešitev leži znotraj neke majhne province večjega imperija, pravi vladarji od zunaj pritiskajo nanje, da delajo tako, kot oni hočejo.  To je zelo prefinjena igra, ki onemogoča, da bi se na evropski ravni pojavila alternativa in kaj zares spremenila. Ko so vsi pogledi usmerjeni na lokalno politiko in se vsi obkladajo s komunisti in fašisti in drug drugemu pripisujejo krivdo, pravih lutkarjev nihče ne vidi.

In kdo so pravi lutkarji? Problem ki ga imamo je tudi ta, da imamo na skupni ravni zmedo, ko se ne ve, kdo v resnici sploh vlada in ko državljani nimajo nobene besede, kakšna politika se naj izvaja. Za razliko od ZDA, ne moremo na volitvah izbrati predsednika, ki bi potem zbral svoj kabinet in v skladu s svojimi obljubami izvajal svoj program. Ne moremo izbrati predsednika, ki bi imel moč, da bi ukazoval evropski centralni banki, ki ne more določiti, kako se bo usmerjala pomoč tistim v krizi, niti tega, kaj storiti na skupni ravni, da bi gospodarstvo spet raslo. Nam torej vlada Angela Merkel? Baroso? Finančni trgi? Skupek vseh predsednikov vlad? Kdo drug?

Bolje kot imeti takšno evro območje, bolje kot imeti takšno Evropsko Unijo, je izstopiti in iti samostojno pot. Prej ali slej bo moralo priti do odločitve, ali bo naša skupna domovina drugačna ali pa je sploh ne bo. Tega lutkovnega gledališča je namreč bilo že dovolj in ni prineslo dobrih rezultatov. In še slabše bo.

Kar si velja zapomniti, če skušamo razumeti poteze trenutne vlade je, da je v prevladujoči teoriji reševanja krize, ki smo ji izpostavljeni, ključen izravnan proračun. Prav zato toliko razprav o zlatem pravilu, o zadolževanju, o krčenju proračunskih izdatkov, o novih davkih. Ta vlada nadaljuje politiko prejšnje, ker je večina medijske, gospodarske in politične elite zavezana tej  teoriji reševanja krize in ker je ena izmed strank, tista ki je na tem področju dokaj močna, ista stranka, ki je na okopih stala že pri prejšnji vladi. Po vrhu Slovenija ni več suverena in ne more tiskati svojega denarja in problemov odpravljati z inflacijo, zato se mora prilagajati diktatom od zunaj. Ker ni nikogar, ki bi si drznil zagroziti z izstopom iz evra, sploh pa nikogar, ki bi po drugih državah iskal zaveznike za radikalni prelom s politiko varčevanja, tudi ni sprememb.

Javni sektorji so postali grešni kozli za krizo, saj naj bi njihova preobsežnost bila tista, ki je kriva za krizo, čeprav ima ta povsem druge vzroke in zadolženost držav, sploh pa Slovenije, niti ni bila tako problematična, razen v Grčiji. Države so dolgo uspevale s proračunskimi primanjkljaji in tudi v prihodnosti bodo. Ker bi naj požrešni javni sektorji bili glavni krivci, da ‘porabimo več, kot pridelamo’, so tudi na udaru. Vse je naenkrat predrago, preveč ni le državnih birokratov, ampak tudi učiteljev, policistov, sodnikov in medicinskih sester. Denarja pač ni.

Če imate za prvi cilj izravnan proračun, gospodarske rasti pa ni, začnete delati na tem, da ali nižate porabo, ali višate prihodke. Česa delate več, ali uničujete javni sektor, ali pa višate davke, je odvisno tudi od vaše politične pozicije in ljudi, ki vas pretežno volijo in jih zastopate. Povsem razumljivo je, da bo politična stranka, ki sloni na malih podjetnikih z vso silo udarila po javnem sektorju, medtem ko bo stranka, ki jo volijo učitelji, breme porazdelila po vseh družbi in bo dvignila davek na dodano vrednost. Ta bo bremenil tudi učitelje, ampak bo hkrati nadomestil izpad od hujšega varčevanja pri plačah teh učiteljev. Pri nas se to očitno preslika v prav sovražno željo strank SDS, NSi in SL, da se javni sektor čim bolj zmanjša, uslužbence pa kaznuje ker ’se je prej odrekal realni sektor, zdaj pa naj se še javni.’ Pod pretvezo, da se ščiti vlečne konje gospodarstva, seveda. Po drugi strani bo kakšna SD raje udarila po dobičkih podjetij in se borila za močan in obsežen javni sektor, saj tam nekje v globinah ideologije, ki jih poganja, vendarle še biva vsaj nekaj želja po krepitvi skupnega. Na kar nam kaže, je boj za to, kdo bo nosil večje breme boja za izravnan proračun in pri tem ’strokovnost’ ne bo imela veliko, ker bo šlo mnogo bolj za spoapde različnih skupin. Recimo temu državljanjska vojna z davki in krčenjem sredstev. V smislu, ‘naj vzamejo njim, nas pa pustijo pri miru.’

A na koncu še vedno ostaja dejstvo, da je prvi cilj izravnan proračun in da smo priča prerazporejanju bremena.