7. maja bo kot novi predsednik v Kremlju zaprisegel Dmitrij Medvedjev. Izvoljen je bil 2. marca 2008 na volitvah, ki so imele karakter referenduma o preteklih osmih letih Putinove vladavine. Gladki prehod med starim in novim predsednikom priča o zakoreninjenosti politične elite, ki uživa široko podporo, ima pa tudi dovolj kadrov, da se obdrži na oblasti.

Kot piše Konstantin Kosačev (nemški prevod), predsednik zunanjepolitičnega odbora ruske Dume, država še vedno ni čisto prerasla obdobja radikalnih alternativ. Problem leži v tem, da zamenjava oblasti lahko vodi v spremembo celotnega političnega sistema, kar kaže na to, da ruska demokracija še ni odrasla. Za kontinuiteto mora tako skrbeti oblast. To ne pomeni, da na vrhu ostajajo iste osebe, ampak da se ohrani enaka koncepcija države.

Postalo je jasno, da ima oblast za najvišji položaj v državi na razpolago kar nekaj močnih kandidatov, kar spet govori v prid njeni obstojnosti in stabilnosti. V tem leži tudi velika razlika s preteklimi leti, ko je pred manj kot desetletjem ljudstvo glasovalo za dokaj nepoznanega kandidata in se pri tem zanašalo na intuicijo odhajajočega, ne preveč priljubljenega predsednika Jelcina.

Medvedjev, kot piše Kosačev, je bil že od prej med kandidati in je svoje delo opravljal pod budnim očesom včasih nekonstruktivnih kritikov, ki pa niso uspeli škodovati njegovemu imidžu.

Če je Vladimir Putin uspel Rusiji povrniti status velike sile, jo rešiti z roba prepada in jo postaviti nazaj na svetovni oder kot enakopravnega sogovornika, kar vse je kronal s svojim govorom v Münchnu februarja lani, pa Dmitrija Medvedjeva čaka drugačna pot:

Izvolitev Medvedjeva (ne samo izbira ljudstva, pač pa tudi izbira elit) je izraz prenosa naglasa na notranje zadeve. Ruskim državljanom je postalo jasno, da je potrebno poti k nacionalni samouresničitvi iskati predvsem doma, med drugim tudi v uresničitvi štirih I, o katerih je kandidat Medvedjev govoril v Krasnojarsku: Inštitucije, Infrastruktura, Inovacije in investicije.

Kot poudarja Kosačev, to seveda ne pomeni, da ne bo imel lastne zunanje politike, saj je na vprašanje novinarja BBC-ja po svoji izvolitvi izjavil, da zunanja politika po ustavi spada v pristojnost predsednika Ruske federacije in o temni mogoče diskutirati. Tudi se novi predsednik ne bo mogel ogniti svetovnim razmeram, predvsem večkrat negativnim vplivom ZDA, ki si prizadevajo izkoristiti rusko šibkost in se pri tem večkrat zdijo celo bolj agresivne in brezkompromisne kot prej v odnosu s komunistično Sovjetsko Zvezo.

Na žalost je realnost takšna, in to moramo upoštevati, kakor to mora upoštevati tudi novi predsednik, da bo tudi Medvedjev lahko imel svoj München, če se bo moral izraziti o svojem odnosu do politik ZDA, v primeru da bodo te politike nepremišljene in bodo v sebi nosile grožnje mednarodni stabilnosti in varnosti.

Prednostna usmeritev, piše Kosačev, zunanje politike Dmitrija Medvedjeva pa bo zagotovitev optimalnih razmer za notranji razvoj, to se pravi minimizacija vseh mogočih zunanjih groženj, ki se pojavljajo v zadnjem času; od terorizma, nezakonitih migracij, tihotapljenja orožja in drog in širjenja orožij za množično uničevanje.