Prebiram Pullmanovo Njegovo temno tvar. Počasi se prebijam skozi ves ta fantasy svet in opažam, da so to knjige, ki jih z lahkoto prebavljam, ki jih lahko preberem izredno hitro. No, iskreno povedano, prehitro. V primeru Harryija Potterja na primer, sem zavestno velikokrat odložil knjigo, da je ne bi bilo prehitro konec. To so pač takšne zgodbe, ki zelo privlačijo, ko je zelo pomembna že sama atmosfera, ne glede na dogajanje. Kdo pa se ne bi rad sprehodil po Bradavičarki ali šel na obisk k vilinom v Mrkolesje? Mogoče so ravno zato te knjige tako obsežne.
Kakorkoli, Philip Pullman najprej piše na papir, šele potem prepisuje na računalnik in popravlja. To me je zelo presenetilo. V intervjuju na svoji strani med drugim pojasnjuje, da ne obstaja takšna stvar, kot writer’s block. Potrebna je le trma in pisatelj se mora potruditi. S tem se strinjam. Vedno se lahko potrudiš in če ne drugega, spremeniš vsaj kakšen stavek. Navdih pride in ti pomaga ustvariti temelje zgodbe, naprej pa je potrebno trdo delo.

Ko še nisem imel prenosnika, sem v Ljubljani tudi polnil list za listom in potem po vikendih doma prepisoval na računalnik, tako kot to počne Pullman. Moram reči, da se mi je vse skupaj zdelo izredno zamudno. Na računalniku lahko popraviš nekaj, kar si ravnokar natipkal, medtem ko list papirja postane bojišče besed in črt, če se motiš in popravljaš, da na koncu sploh ne veš več, kje se te drži glava. Za popravljanje, ki je, vsaj meni se tako zdi, ena najpomembnejših pisateljskih nalog, je računalnik najboljše orodje. Niti predstavljati si ne morem, kakšno koncentracijo na vsak stavek bi moral imeti nekdo, ki bi čisto vse napisal na list papirja. Kapo dol pred njim.

Sam pišem zdaj že ne vem več koliko let. Prav sem začel po srednji šoli in za zdaj se ne morem pohvaliti z ničemer, kar bi lahko pritegnilo vašo pozornost v kakšni knjigarni. Dobro, mogoče boste kje našli kakšno Singularnost z eno mojo zgodbo (Čarovnico) in mogoče boste slučajno kje naleteli na eno mojo pravljico, ki bi naj prišla na svetlo v kratkem. Čeprav zelo dvomim, ker bo to pač majhna stvar. Kakor Pullman, tudi sam verjamem, da je najprej potrebno pisati zase. Na tak način sem spisal že 45 pravljic, moja fantasy knjiga, za katero se še vedno nisem odločil glede naslova (Kraljeva pot?) ima že 870 strani, imam pa še kar nekaj drobcev drugih zgodb. Če zdaj pomislim na to, sem do zdaj spisal že več kot 1200 strani vsega. Dodajmo še k temu bloganje in postane jasno, kako kljub pomanjkanju časa ta blog kar poka od vsebin. Preprosto sem navajen veliko pisati, kakor bi kdo drug bil navajen na veliko razpravljati v družbi. To je del moje narave.

Pravljice bom kmalu dal lektorirati. Uvod je že spisan, v glavnem vem katere so mi najbolj všeč in jih bom zbral v zbirko. Vsega skupaj 33, tako da jih lahko 12 odpade. Za svojo veliko knjigo (tako jo imenujem, ker si ne znam najti pravega naslova) ne vem, kdaj jo bom končal. Vedno znova se česa novega naučim in kaj popravim in tako se širi in širi. Zelo rad bi imel ilustracije, toda na žalost ne znam risati. Zelo rad bi, pa četudi bi moral zato plačati visoko ceno, enkrat v rokah držal knjigo z lepimi ovitki, dobrimi ilustracijami in mojimi zgodbami v primerni pisavi, pod naslovom Pravljice in pripovedke iz Marogosa. Zelo rad bi na svoji knjižni polici imel ta dela, ki so mi tako oblikovala moj notranji svet, da so mi pokrajine, ljudstva in osebe prisotne v mislih, kakor bi v resnici nekdaj, v davnih časih, obstajale.

Postalo mi je jasno, da tudi če nobena moja zgodba nikdar ne bo objavljena, da tudi če bodo ljudje rekli, da je vse skupaj ničvredno, bom vseeno nadaljeval s pisanjem. Dober občutek, ki ga dobim z ustvarjanjem novih svetov in raziskovanjem likov, je nekaj nepogrešljivega v mojem življenju. Izpolnjuje me bolj, kot bi me lahko karkoli drugega. In navsezadnje, to je poceni šport, za katerega ne potrebujem drugega kot računalnik in nekaj časa.

Pravljici na tem blogu: Cvet z juga

Pravljica o mali Ani in povodnem možu