Jinov svet

Claude Monet

v sirski državljanjski vojni, kjer se hkrati odvija širši spopad med režimom, Iranom in Hezbolahom na eni strani in uporniki, sunitskimi arabskimi monarhijami, ZDA in Turčijo na drugi strani, bolje kaže prvim. Očitno, da so v vojno investirali več, medtem ko drugi ostajajo pri grožnjah in dobavah orožja. Nič čudnega, da Asadu niti na pamet ne pade, da bi odšel.

Kar sledi, je premislek med silami, ki želijo zamenjavo režima, ali v vojno poseči bolj neposredno. Samo oboroževanje upornikov očitno ni dovolj, oziroma ne bo dovolj za zmago v kratkem času. Lahko pričakujemo uvedbo prepovedi poletov, ki bi jo izvajale sile NATO pakta, predvsem Turčija?

Pogovor o Braziliji na RTV Slo z Ivanom Majcnom ki v Sao Paulu vodi gospodarski oddelek slovenskega veleposlaništva v Braziliji.

Makroekonomsko je imela sicer Brazilija lani zelo skromno gospodarsko rast, kar je eden od težav, sicer pa preboleva te krizne čase zelo uspešno. Po vseh makroekonomskih kazalnikih je ena najuspešnejših držav. Zdaj so uvedli niz ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti in za letos so napovedi o triodstotni gospodarski rasti, naslednje leto pa naj bi bila ta že več kot štiriodstotna. So izredno uspešni tudi pri socialnih politikah, iz revščine jim je v zadnjih desetih letih uspelo spraviti 35 milijonov ljudi. S tem so ustvarili 40-milijonski novi srednji razred, ki je tudi največji motor rasti. To so ljudje, ki potrebujejo stanovanja, aparate, obleke, in njihova poraba je gonilo brazilskega gospodarstva. Majhen problem je sicer inflacija, ki je prek pet odstotkov, zato so tudi na tem področju zastavili več ukrepov.

Brazilija je dolgo veljala za deželo prihodnosti, ki pa nikoli ni prišla. Več kot desetletje dobre vlade je to spremenilo in danes lahko govorimo o vzhajajoči zvezdi, ki se v desetletju podobnega razvoja lahko spremeni v veliko silo. Lahko, saj iz stanja danes ne moremo zagotovo napovedati stanja prihodnosti, čeprav trendi kažejo na določeno možnost. Kakorkoli, Brazilija je svoj uspeh dosegla z odmikom od neoliberalnih nasvetov, a kljub temu ne z bolj radikalnimi socialističnim programom. Deloval je bolj sredinski pristop dvigovanja milijonov ljudi iz revščine, vlaganj v izobraževanje, določene mere protekcionizma in naslanjanja na lastne vire in hkrati ohranjanja delovanja prostega trga.

Včerajšnjega shoda v Mariboru pod geslom ‘Dvignimo se,’ se je udeležilo le 300 ljudi. Delavski upor v podporo delavcem Mariborske livarne kljub žalostni usodi le  teh, ni uspel iz dremeža apatije zdramiti večjega števila ljudi.

Nekateri bi na to rekli, da je vstajniško gibanje opravilo svoje, ko je odneslo mariborskega župana Franca Kanglerja in predsednika vlade, Janeza Janšo, a to je le teorija zarote, po kateri so vsega krive zakulisne sile, ki z neznansko močjo vodijo cele množice, da se zbirajo na trgih in ulicah.  Strici iz ozadja obstajajo, vendar težko da v takšni obliki, kot bi jih radi predstavili pri Reporterju ali Demokraciji, kjer v skladu s politično partijo, ki jo zagovarjajo, slovenske razmere skušajo predstaviti pretirano črno belo.

Res je, da sta tako mariborski, kot tudi vseslovenski upor mobilizirala dva politika. Janez Janša je s svojim obnašanjem in besedami sam silil ljudi v jezo, Franc Kangler je imel to nesrečo, da je v obubožanem mestu forsiral izrazito nepriljubljene radarje. K temu je treba dodati še slabe razmere po vsej državi, izrazito negativno medijsko krajino, ki Slovenijo slika malodane kot drug Zimbabve in nestabilnost in pomanjkanje vsakršnega upanja in vizije. V takšnih razmerah so tiste skupine, ki v takšni ali drugačni obliki že dlje časa skušajo spremeniti svet, dobile več pozornosti in so lahko sodelovale v večjih protestih.

Kakorkoli, hujša je kriza, večja je nestabilnost, bolj se širi brezup, glasnejši so ljudje, ki ponujajo alternativo. V takšnih časih se premikamo med izbruhi jeze in vsesplošno apatijo. Potem, ko nek dogodek sproži val besa in na ulice pripelje množice, pride do določene spremembe, nakar se jeza spremeni v razočaranje, ker vse poteka po starem in iz razočaranja pride apatija in tako pridemo od 10000 protestnikov na 300 nekaj mesecev kasneje. Nobena teorija zarote, nobeni strici iz ozadja niso potrebni, da se to zgodi, čeprav je seveda res, da le ti vedno želijo vodo preusmeriti na svoj mlin.

Kaj se bo zgodilo v prihodnje? Pričakovati je nekaj zatišja, a ker nič ne kaže na umirjanje krize, se bodo razmere še slabšale in prej ali slej bo prišel čas večjih protestov. Glede na to, da ima ta vlada zdaj čas do novega leta, saj se je primerno visoko zadolžila, bi lahko to leto minilo brez večjih pretresov, v začetku naslednjega leta pa bi lahko vsi skupaj doživeli šok, če se bo denarna pipica zaprla in bo potrebno prositi za pomoč. V tem primeru bo namreč na vrsti naslednji krog krčenja proračunskih izdatkov in uničevanja socialne države in s tem porast nezadovoljstva. Vmes se bo gospodarstvo skrčilo za 2,5-3% in brezposelnost bo tudi porasla. Slabe novice se prav množijo.

Je pa jasno, da bodo predvsem pri SDS in medijih, ki jim služijo vsakogar, ki se bo upiral in zahteval spremembe, razglasili za orodje zakulisnih sil. Črno bel, oziroma bolje, rdeče črn svet jim namreč najbolj ustreza pri mobilizaciji svojih privržencev. Pa četudi bodo protestniki zahtevali odhod njihovih političnih nasprotnikov.

Tako Matthew Yglesias. Če res moramo plačevati za grehe preteklosti, torej da smo živeli nad svojimi zmožnostmi, potem je rešitev v tem, da več proizvedemo. Zakaj je potem reševanje krize povezano z vedno večjimi stopnjami brezposelnosti, sploh med mladimi, kar ne more imeti dobrih posledic? Če so Grki leni, jih je treba prisiliti k delu, ne pa metati na ceste, kjer so potem, no, še bolj leni, le da ne po svoji izbiri.

Tukaj nekje se najde tisti poziv, da pred varčevanjem potrebujemo gospodarsko rast. Namreč, samo krčenje proračunskih izdatkov in manjšanje obsega javnega sektorja in posledično večanje armade brezposelnih, očitno ne pomaga. Potrebujemo več delovnih mest. Recimo temu takole, tistemu kmetu, ki je hotel privarčevati tako, da ni kupil semena, potem pa je brezdelno v velikem upanju čakal, da bo kaj zraslo, moramo pomagati tako, da mu posodimo seme, če bo v zameno priden  in bo potem svoj dolg poplačal.

Tako bi morala delovati naša skupna domovina, Evropska Unija in znotraj nje evro območje. Namesto bankam, bi denar iz ECB moral teči neposredno v države, a le če bi se te obvezale, da ga bodo porabile za investicije, ki bodo ustvarjale delovna mesta. Ob tem bi lahko še naprej delali na izboljševanju delovanja birokratskega ustroja vsake države, manjšali število uradnikov in poenostavljali postopke, tako da bi njihovo breme za gospodarstvo bilo manjše, prav tako bi lahko delali na racionalizaciji delovanja zdravstva in šolstva.

Bodimo realni, gospodarstvo bo to krizo zelo težko samo rešilo, saj je podvrženo hudi konkurenci, zaradi česar mora prilagajati število zaposlenih in ko je kriza, sledi odpuščanje in zmanjševanje kapacitet. Ker je kriza regionalna in to počnejo vsi, cvetočega trga pa nikjer, je padec neizbežen. V takšnih razmerah mora pomagati država, v našem primeru pa tega ne more narediti ena sama država članica, ampak mora do premika priti na ravni evro območja in celotne Unije.

Ampak potem, morebiti se tukaj skriva nek drug problem. Morebiti ni problem, da takšen keynesianizem ne bi deloval, ampak je kriza odlična priložnost za izpolnjevanje ideoloških želj določenih ekonomskih in političnih elit, ki si želijo radikalno zmanjšati moč držav, javnih sektorjev in zaposlenih, da bi povečale moč zasebnega sektorja, predvsem velikih korporacij. Namreč, programi, ki nam jih predpisujejo, da bi se rešili iz krize, pogosto zvenijo kot kakšne libertarne sanje.

Papež Frančišek je štirim novim veleposlanikom povedal nekaj o zlatih teletih.

RTV Slo:

Po njegovih besedah so radikalne ideologije svobodnega trga ustvarile “novo, nevidno in na trenutke virtualno tiranijo” in človeška bitja spremenile v potrošniško blago.

“Solidarnost, ki je zaklad revnih, pogosto enačijo z neproduktivnostjo, ki je v nasprotju z logiko financ in ekonomijo. Medtem ko se na eni strani dohodek manjšini povečuje, se na drugi strani večini zmanjšuje,” je še dejal sveti oče.

“Finančne strokovnjake in politične voditelje v vaših državah pozivam, da razmislijo o besedah svetega Janeza Zlatousta: če ne delimo z ubogimi svojega imetja, je to kraja njih samih,” je diplomatskemu zboru v Vatikanu še položil na srce Frančišek.

Pravi socialist, mar ne? Ampak resno, kdo se ne bi strinjal s tem, da je celo človeško bitje dandanes le še potrošni material, ki se ga izkorišča in ko ni več uporaben, zavrže. Da nam manjka vrednot solidarnosti in da se moramo odmakniti od čaščenja finančnega sveta, ki ne služi najšibkejšim, ampak samo majhni eliti bogatih.

In to ne samo zato, ker je kriza v Evropi, ampak tudi zaradi vseh tistih brezpravnih delavcev v Bangladešu ali Kambodži, ki delajo za drobiž, da imamo lahko mi več stvari, oziroma, da lahko ima zelo majhen sloj še mnogo več stvari, kot povprečen Janez.

via facebook

The New York Times ima odličen komentar na proračunsko vzdržnost in na posledice, ki jih le ta prinaša. Da, ostro rezanje v javne odhodke, predvsem v zdravstvo in socialno varstvo, ubija. Da ne rečemo, da ne deluje. Primer propada Sovjetske Zveze in šok terapije, ki je sledila, je poučen.

After the Soviet Union dissolved, in 1991, Russia’s economy collapsed. Poverty soared and life expectancy dropped, particularly among young, working-age men. But this did not occur everywhere in the former Soviet sphere. Russia, Kazakhstan and the Baltic States (Estonia, Latvia and Lithuania) — which adopted economic “shock therapy” programs advocated by economists like Jeffrey D. Sachs and Lawrence H. Summers — experienced the worst rises in suicides, heart attacks and alcohol-related deaths.

Countries like Belarus, Poland and Slovenia took a different, gradualist approach, advocated by economists like Joseph E. Stiglitz and the former Soviet leader Mikhail S. Gorbachev. These countries privatized their state-controlled economies in stages and saw much better health outcomes than nearby countries that opted for mass privatizations and layoffs, which caused severe economic and social disruptions.

Mi pa še kar naprej z ukrepi, ki ne delujejo. Veliko ima pri tem seveda ideologija, ki krizo samo izkorišča, da bi uničila socialne države.

V Tel Avivu je okoli 2000 ljudi protestiralo proti predlaganim varčevalnim ukrepom, ki so, podobno kot v Sloveniji, sestavljeni iz krčenja proračunskih izdatkov in višanja davkov. Da, tudi davek na dodatno vrednost bodo dvignili.

Izraelski proračun ima 4,2% primanjkljaj, medtem ko je zadolženost države glede na BDP pri 79,5%. Slovenija je pri okoli 55%, Za razliko od slovenskega, izraelsko gospodarstvo raste.

Če ena država članica evro območja za drugo doživlja pretrese, gospodarske rasti ni od nikoder, rešitve krize pa tudi ne, potem se mora vsak razumen človek vprašati, ali morebiti ni nekaj narobe s celoto, namesto da bi vedno krivil le vsako posamezno državo.

Priča smo namreč poskusom prevalitve krivde za polom držav članic evro območja na tiste države, ki so trenutno pod žarometi. To deluje tako, da se vsako državo obravnava posamezno, se jo predstavi kot problem, njene vlade in državljane za ali nesposobne, ali koruptivne, ali lene in se potem odmeri zdravilo, ki je kajpada boleče, a nujno potrebno za izhod iz krize. Rešitve ta zdravila v resnici ne prinesejo, a kar se zgodi potem, je še več istega in tako se vrtimo v krogu.

Takšna strategija ni nič novega in je že dolgo znana iz obračunavanj zahodnega sveta s konkurenti. Se spomnite, kolikokrat je bila Rusija izpostavljena kot slab fant mednarodne politike, ki da je osamljena v svojih zločinih in bo tako ali tako kmalu propadla? V naslednjem trenutku je tak status dobila Kitajska, potem Iran, Venezuela in tako dalje. Če bi začeli seštevati, koliko takšnih držav je izoliranih, bi prišli do zaključka, da temu sploh ni tako. Tako je tudi v Evropi, znotraj evro območja. Grčija, Ciper, Portugalska, Španija, Italija in Slovenija, celotni južni del Evropske Unije je v krizi in vprašanje ni, kako se bo zgodba končala za te države, ampak katera država severneje je naslednja. Namreč, če je jug  neuspešen, je neuspešen tudi sever, ki nikakor ne dosega kakšnih posebnih rasti in se celo spogleduje s krčenjem. Nemčija je vedno predstavljana kot uspeh, a če je uspeh odstotna rast na letni ravni, potem evro območje in tudi Evropska Unija, nima prihodnosti.

Da je nekaj narobe na skupni ravni, nam kaže tudi delovanje političnih elit v posameznih državah. Slovenija je zamenjala vlado, a politika ostaja povsem enaka. Medtem ko politiki kot smešne lutke plešejo pred državljani in jih zavajajo, da rešitev leži znotraj neke majhne province večjega imperija, pravi vladarji od zunaj pritiskajo nanje, da delajo tako, kot oni hočejo.  To je zelo prefinjena igra, ki onemogoča, da bi se na evropski ravni pojavila alternativa in kaj zares spremenila. Ko so vsi pogledi usmerjeni na lokalno politiko in se vsi obkladajo s komunisti in fašisti in drug drugemu pripisujejo krivdo, pravih lutkarjev nihče ne vidi.

In kdo so pravi lutkarji? Problem ki ga imamo je tudi ta, da imamo na skupni ravni zmedo, ko se ne ve, kdo v resnici sploh vlada in ko državljani nimajo nobene besede, kakšna politika se naj izvaja. Za razliko od ZDA, ne moremo na volitvah izbrati predsednika, ki bi potem zbral svoj kabinet in v skladu s svojimi obljubami izvajal svoj program. Ne moremo izbrati predsednika, ki bi imel moč, da bi ukazoval evropski centralni banki, ki ne more določiti, kako se bo usmerjala pomoč tistim v krizi, niti tega, kaj storiti na skupni ravni, da bi gospodarstvo spet raslo. Nam torej vlada Angela Merkel? Baroso? Finančni trgi? Skupek vseh predsednikov vlad? Kdo drug?

Bolje kot imeti takšno evro območje, bolje kot imeti takšno Evropsko Unijo, je izstopiti in iti samostojno pot. Prej ali slej bo moralo priti do odločitve, ali bo naša skupna domovina drugačna ali pa je sploh ne bo. Tega lutkovnega gledališča je namreč bilo že dovolj in ni prineslo dobrih rezultatov. In še slabše bo.

Kar si velja zapomniti, če skušamo razumeti poteze trenutne vlade je, da je v prevladujoči teoriji reševanja krize, ki smo ji izpostavljeni, ključen izravnan proračun. Prav zato toliko razprav o zlatem pravilu, o zadolževanju, o krčenju proračunskih izdatkov, o novih davkih. Ta vlada nadaljuje politiko prejšnje, ker je večina medijske, gospodarske in politične elite zavezana tej  teoriji reševanja krize in ker je ena izmed strank, tista ki je na tem področju dokaj močna, ista stranka, ki je na okopih stala že pri prejšnji vladi. Po vrhu Slovenija ni več suverena in ne more tiskati svojega denarja in problemov odpravljati z inflacijo, zato se mora prilagajati diktatom od zunaj. Ker ni nikogar, ki bi si drznil zagroziti z izstopom iz evra, sploh pa nikogar, ki bi po drugih državah iskal zaveznike za radikalni prelom s politiko varčevanja, tudi ni sprememb.

Javni sektorji so postali grešni kozli za krizo, saj naj bi njihova preobsežnost bila tista, ki je kriva za krizo, čeprav ima ta povsem druge vzroke in zadolženost držav, sploh pa Slovenije, niti ni bila tako problematična, razen v Grčiji. Države so dolgo uspevale s proračunskimi primanjkljaji in tudi v prihodnosti bodo. Ker bi naj požrešni javni sektorji bili glavni krivci, da ‘porabimo več, kot pridelamo’, so tudi na udaru. Vse je naenkrat predrago, preveč ni le državnih birokratov, ampak tudi učiteljev, policistov, sodnikov in medicinskih sester. Denarja pač ni.

Če imate za prvi cilj izravnan proračun, gospodarske rasti pa ni, začnete delati na tem, da ali nižate porabo, ali višate prihodke. Česa delate več, ali uničujete javni sektor, ali pa višate davke, je odvisno tudi od vaše politične pozicije in ljudi, ki vas pretežno volijo in jih zastopate. Povsem razumljivo je, da bo politična stranka, ki sloni na malih podjetnikih z vso silo udarila po javnem sektorju, medtem ko bo stranka, ki jo volijo učitelji, breme porazdelila po vseh družbi in bo dvignila davek na dodano vrednost. Ta bo bremenil tudi učitelje, ampak bo hkrati nadomestil izpad od hujšega varčevanja pri plačah teh učiteljev. Pri nas se to očitno preslika v prav sovražno željo strank SDS, NSi in SL, da se javni sektor čim bolj zmanjša, uslužbence pa kaznuje ker ’se je prej odrekal realni sektor, zdaj pa naj se še javni.’ Pod pretvezo, da se ščiti vlečne konje gospodarstva, seveda. Po drugi strani bo kakšna SD raje udarila po dobičkih podjetij in se borila za močan in obsežen javni sektor, saj tam nekje v globinah ideologije, ki jih poganja, vendarle še biva vsaj nekaj želja po krepitvi skupnega. Na kar nam kaže, je boj za to, kdo bo nosil večje breme boja za izravnan proračun in pri tem ’strokovnost’ ne bo imela veliko, ker bo šlo mnogo bolj za spoapde različnih skupin. Recimo temu državljanjska vojna z davki in krčenjem sredstev. V smislu, ‘naj vzamejo njim, nas pa pustijo pri miru.’

A na koncu še vedno ostaja dejstvo, da je prvi cilj izravnan proračun in da smo priča prerazporejanju bremena.

To, kar počne ta vlada, je le logično nadaljevanje dela prejšnje. Trojke res ne potrebujemo, ker so slovenske politične elite odločene, da kar same postorijo vse, kar bi jim le ta naročila. Zato je takšno pisanje eno veliko sprenevedanje:

Kako že gre tista partizanska, ki je našim vrlim stožicelevičarjem tako blizu…: »…udari, navali, usekaj, izpali…«? Udari z dvigoma DDV-ja, navali s kriznim davkom, usekaj s progresivno obdavčitvijo plač in izpali davek na nepremičnine.

Ker so toliko govorili o zagonu gospodarstva in novi socialni politiki, vse kar pa nam sledi zdaj, je navaden rop državljanov. Mi ne rabimo Grškega ali Ciprskega scenarija, imamo svojega. Dovolj bednega.

Je nekaj razlik med prejšnjo in zdajšnjo vlado, seveda, poglavitna pa je očitno ta, da trenutna ne sovraži javnega sektorja tako kot prejšnja in bo  del bolečine prenesla na vse državljane, medtem ko bi prejšnja do konca posekala javni sektor. Sovraštvo, se zdi, je res gromozansko. Prav tako hinavščina. Janševa vlada je uspela zaostriti krizo, ker je poslušala vse dobrohotne nasvete, da se z varčevanjem da rešiti krizo in tisti, ki so jo zaradi tega hvalili, zdaj novo vlado, ki sledi istim nasvetom, žolčno napadajo. Pa bo vlada Alenke Bratušek na koncu tako ali tako ali dokapitalizirala banke, ali ustanovila slabo banko, vse povprek razprodajala državno premoženje in rezala proračunske izdatke. Rezultat bo enako porazen, kot bi bil, če bi svoje delo nadaljevala prejšnja vlada. Potrošnja bo padala, brezposelnost rasla, gospodarstvo se bo krčilo in proračunski primanjkljaj bo ostajal visok, vse dokler ne bo treba zaprostiti za pomoč in bo zdravilo, da, uganili ste, še več istega.

Že dve leti trajajoča sirska tragedija se nadaljuje ob grožnjah ZDA, da bodo oboroževale upornike in izraelskih napadih na cilje znotraj Sirije na eni strani in vztrajanju Asadovega režima ob podpori Irana na drugi strani. V to vojno je vključenih več sil in država je razdeljena, zaradi česar zaključka še ni.

Izraelci so že drugič ta teden napadli cilje v Siriji, z uradno razlago, da skušajo preprečiti pošiljke naprednega orožja libanonskemu Hezbolahu. Ta organizacija je zaveznik režima v Damasku in v Teheranu in je že večkrat opozorila, da bi se lahko vmešala v sirsko državljanjsko vojno, kar je skoraj zagotovo že storila. Izraelski strah, da bi Sirija lahko Hezbolahu, s katerim so leta 2006 vodili neuspešno vojno, dobavljala moderno orožje, ni neutemeljen, je pa vprašanje, ali napadi lahko karkoli spremenijo. Poti orožja v Libanon so po vseh teh letih vsekakor že dobro izpeljane in Hezbolah se lahko oborožuje.

Da ZDA ne oborožujejo upornikov v Siriji, je težko verjeti, če pa je temu res tako, to zagotovo počnejo njihovi zavezniki. V Siriji poteka kompleksen spopad med sunitskim in šiitskim svetom, med zavezništvom med Damaskom in Teheranom na eni strani in sunitskimi monarhijami in Turčijo na drugi strani, Irak zatiska oči pred iranskimi prevozi orožja, zahodne države vsaj na besedni ravni podpirajo upornike, ti pa dobivajo podporo tudi s strani raznoraznih ekstremistov. Problem, ki se zarisuje je, da je odpor lahko dolgoročno še mnogo bolj nevaren zahodnim interesom, kot Asadov režim.

Poglavitni razlog, da se Asadov režim še drži na oblasti, je razdeljenost znotraj države na različne skupine, ki se borijo za oblast in druge, ki se bojijo izgube oblasti. Ker režim lahko računa na podporo določenega dela prebivalstva, predvsem Alavitov, lahko tudi vztraja, če pa povrhu dobiva še pomoč od zunaj, je to še toliko lažje.

Če pogledamo iz zornega kota Izraela, so razmere zelo zapletene. Sirski režim je sovražnik, a po drugi strani bi utegnili zmagoviti uporniki postati še mnogo večji sovražnik z demokratično podporo večjega dela prebivalstva.  Prav zato napadov ne gre razumeti kot postavljanje na eno stran, ampak željo preprečiti dobavo orožja Hezbolahu ali pa vsaj zaostritve razmer v sami Siriji. Takšna kot Sirija je zdaj, namreč predstavlja mnogo manjšo nevarnost, kot če je združena pod roko močnega vladarja, demokratično izvoljenega ali diktatorja.

Vojna v Siriji je do zdaj po ocenah Združenih Narodov zahtevala že 70000 življenj.

Razlog zakaj o tem sploh pišem je upanje, da se bo kdo zavedel, da Slovenci v tej krizi nismo sami, ampak smo del večjega prostora, ki se skuša rešiti z varčevanjem. Do zdaj brez uspeha, čeprav Evropska Komisija napoveduje, da bosta v naslednjem letu, torej 2014, le Slovenija in Ciper še v recesiji. Kar je veliko vprašanje, saj bi že do zdaj, če bi ta politika delovala, večina evroobmočja morala biti izven krize, v resnici pa je le to na robu recesije in  nič ne kaže na boljše. Celo nad Nemčijo se zgrinjajo temni oblaki.

RTV Slo:

Da bi znižala primanjkljaj in izpolnila pogoje mednarodne pomoči, bo Portugalska odpustila 30.000 javnih uslužbencev in upokojitveno starost zvišala na 66 let.

Nov sveženj varčevalnih ukrepov bo začel veljati z začetkom prihodnjega leta, oblasti v Lizboni pa pričakujejo, da bodo tako do leta 2015 privarčevale 4,8 milijarde evrov.

Kot večkrat podarjam, nimam nič proti krčenju javnega sektorja, da se ga naredi manjšega in bolj učinkovitega. Tudi pri upokojevanju moramo upoštevati višanje starosti prebivalstva. Vendar pa mora krčenje na eni strani iti z roko v roki z investicijami in večanjem potrošnje na drugi strani. Kar nas zdaj uničuje je nižanje potrošnje, zaradi česar se gospodarstvo ne more krepiti. Cvetočih izvoznih trgov je namreč malo. Nič vam torej ne pomaga, če razbremenite gospodarstvo, če pa to potem ne najde potrošnikov, ker ste jim jih uničili. Tistih 30000 portugalskih javnih uslužbencev je tudi potrošnikov in ker Portugalska ne bo storila ničesar, da ustvari 30000 novih delovnih mest, bo portugalsko gospodarstvo še trpelo in veliko vprašanje je, kdaj bo prišlo obdobje večje rasti. Kot nam kaže primer Grčije, se lahko kriza zavleče za nekaj let.

Ob rob tragediji v Bangladešu, tale grafika primerjave cene oblačila narejenega v ZDA in v Bangladešu. Tudi to je kapitalizem in tudi tukaj leži razlog propadanja tekstilne industrije na zahodu. Težko tekmuješ s tistimi dvajsetimi centi stroškov dela.

via CNN