Jinov svet

V The New York Timesu Justin VAÏSSE piše o ponižanju, ki ga bi naj Evropi zadal ameriški predsednik Barack Obama z odpovedjo majskega srečanja med ZDA in EU. Pri tem si želi še več takšnih ponižanj, ki bi Evropo prisilile k močnejšemu povezovanju, poenotenju stališč in bolj ostremu nastopanju navzven.

Povojna zahodna Evropa se je znašla v svetu, ki sta mu vladali dve periferni velesili, ZDA in Sovjetska Zveza in z goro dolgov, gospodarskih težav in posledic vojne, ki jih je bilo potrebno odpraviti. Leta 1946 se je v Londonu, Parizu, Rimu, Bruslju in drugod, moralo zdeti, da bo za obnovo gospodarstev, sploh pa vojaške in diplomatske moči potrebnih nekaj desetletij, če ne več.

Zgodilo se je neverjetno in tega ne moremo pripisati samo ameriškemu vplivu in pomoči, ki je prišla skozi Marshallov plan in je Evropejce prisilila, da so tesneje sodelovali pri obnovi svojih gospodarstev, temveč tudi sami naravi evropskih narodov, izobrazbeni strukturi, še obstoječi industrijski bazi, ki jim je omogočila neverjetno hitro obnovo. Kakorkoli, zahodna Evropa se je zelo hitro pobrala na  noge in zaživela v novem svetu, kjer ni bilo več prostora za njihov imperializem, kakor so Britanci in Francozi spoznali v Egiptu leta 1956, ko so hoteli še naprej nadzorovati Sueški prekop, pa jim niti Američani tega niso dopustili. Podobnih lekcij je bilo še kar nekaj. Razdeljena Nemčija jih  sploh ni več potrebovala, saj je bila že tako ali tako popolnoma poražena v veliki vojni.

Zahodna Evropa se je znašla v hladni vojni, ki sta jo vodili dve supersili in izkazalo se je, da zahodnim Evropejcem v resnici nič ne manjka. Gospodarstvo se je okrepilo, medsebojno povezovanje tudi, na vojaškem področju pa so se lahko naslanjali na ameriško moč. Ko je enkrat prišel konec hladne vojne in je grožnja sovjetskega napada ponehala, se je evropski projekt, ki ga danes poznamo pod Evropsko Unijo, razširil še na vzhod, na nekdanje sovjetske satelite, v prestolnicah držav, ki so EU postavile na noge, pa to ni avtomatsko pomenilo, da morajo zdaj sami skrbeti za svojo varnost in so raje vztrajali pri podrejenosti ZDA. Navsezadnje se je splačalo.

Resnica je takšna, da države članice EU zdaj v  resnici ne potrebujejo ZDA toliko, kot je to primer obratno. Imperialne vojne v Iraku, Afganistanu, mogoče zdaj celo v Jemnu, niso nekaj, kar bi bilo v interesu EU. Na ‘poniževanje’ bi se države članice najbolje odzvale tako, da bi napovedale svoj umik iz Afganistana in konec vsakršne denarne pomoči. Bi videli, kako hitro bi Barack Obama priletel na sestanek!

Mar res potrebujemo zunanjepolitičnega giganta, ki bo v imenu državljanov držav članic EU delal red po vsem svetu? Mar ni bolje, če se Evropejci brigamo za svoje težave, delamo na gospodarskih reformah, na reformah sistema vodenja Unije in nekaj damo na svoje obrambne zmogljivosti, s katerimi bomo lahko branili svoje meje in posegali po res ključnih regijah sveta, če bo to nujno potrebno? Edini pravi zunanji nasprotnik je lahko tako ali tako le Rusija, ki pa ima trikrat manj prebivalcev in bo potrebovala še zelo dolgo, da znova postane velika sila, sposobna ogrožati EU.

V komentarju v The New York Timesu gre slutiti predvsem željo, da se zdaj, ko ZDA izgubljajo na moči, Evropejce prisili, da prevzamejo plašč imperija in se borijo za vse, za kar se zavzema pisec komentarja, bodisi, da gre za boj proti klimatskim spremembam, bodisi, da gre za boj proti neliberalnim režimom po svetu. Pri tem pozablja, da je prav prekomerno poseganje v notranje zadeve drugih držav ZDA pripeljalo na rob bankrota in da se bo enako zgodilo tudi EU, če se bo podala na podobno pot urejanja razmer po svetu. To nam res ni potrebno, tudi, če  VAÏSSE opozarja  na neprijazne razmere v svetu.

Potrebujemo močno EU, takšno, ki nam lahko zagotavlja varen in stabilen razvoj, ne potrebujemo pa mogočne centralne države s prevelikimi zunanjepolitičnimi ambicijami. Čim prej moramo definirati območja sveta, kjer bomo v prihodnje prisotni, sploh to velja za bližnjo soseščino, onemogočiti pa želje tistih, ki bi nas izkoristili za varovanje njihovih interesov na račun naše skupne varnosti, sploh pa davkoplačevalskega denarja.

Čeprav je v prvem krogu ukrajinskih predsedniških volitev Viktor Janukovič dosegel precejšnjo prednost pred konkurentko, predsednico vlade Julijo Timošenko, vse še ni bilo odločeno. Odločitev bo padla danes, ko se Ukrajinci podajajo na volišča. Vprašanje je le, ali bo razplet miren, ali pa se nam lahko ponovijo podobni protesti poraženca, kot leta 2004, ko je oranžna revolucija uspela Viktorju Janukoviču zmago zadnji hip iztrgati iz rok.

37 milijonov volivcev bo odločalo med kandidatoma, ki imata mnogo bolj podobna stališča do zunanje politike, kot bi se to zdelo glede na zgodovino obeh, na notranje političnem področju pa se soočata dva prej avtoritarna politika, kot ne. A to ni toliko pomembno. Vrednote oranžne revolucije so izgubljene, Ukrajinci cinični in apatični, ponovitev velikih protestov dokaj malo verjetna, ali pa vsaj ni verjetna sposobnost daljšega pritiska na zmagovalca. Kakor kaže, bo zmagal Janukovič, kar bi Julijo Timošenko pustilo v situaciji, da bi morala uresničiti svojo grožnjo s protesti, ali pa se tiho umakniti. To bo odvisno tudi od končne razlike.

V obdobju med prvim in drugim krogom volitev ankete javnega mnenja niso bile izvajane, tako da ne vemo natančno, kje se oba kandidata nahajata. Timošenkova je svojega tekmeca obtoževala priprave velike goljufije in je napovedala ‘odpor, kakršnega še ni videl, niti leta 2004 ne.’ Nimamo razloga, da njenim grožnjam ne bi verjeli, saj gre za političarko pripravljeno storiti skoraj vse, da bi se dokopala oblasti. In zdaj ji je bližje, kot je kadarkoli bila. Dvomimo lahko le v pripravljenost Ukrajincev, da bi še enkrat zmrzovali po trgih in ulicah.

Tako Borut Pahor o smrti doktorja, ki je ljubil svoje pse:

Smrt doktorja Saše Baričeviča me je prizadela, saj sem ga osebno poznal in visoko cenil. Pretreseni so tudi moji sodelavci, ki so ga prav tako dobro poznali. Gre za tragedijo ‘par excellence.’

Tragedija? Dajte no. Prej kazen za neumnost. Če drži, kar se govori o njegovih spolnih nagnjenih, je trpel še premalo in se mi tri beštije zdaj celo malo smilijo. Imele so premalo časa za svoje veselje.  Na žalost so ga kdaj prej imele preveč in bi jih morali takoj usmrtiti, da ne bi ogrožale okolice.

Sam sem v tem primeru pripravljen verjeti celo ‘teorijam zarote’, kot so se izrazili svojci, ki bi radi nekaj spoštovanja osebnega dostojanstva dobrega doktorja. Dobrega doktorja, ki je imel toliko vez in poznanstev, da so mu dovolili krvoločne pošasti imeti, tudi če kaj takšnega zadnjemu kmetu iz Spodnjega Zakotnika nikoli ne bi. Hja, poznati Senico ni kar tako.

Po naših informacijah, pridobljenih od preiskovalcev tragične smrti uglednega ljubljanskega zdravnika Saša Baričeviča, ki so ga v torek pozno popoldne na Oražnovi ulici v Rožni dolini do smrti pogrizli njegovi razvpiti trije bulmastifi, Joy, Atos in Atlas, so policisti na prizorišču tragedije našli tudi nekaj deset centimetrov dolg umetni penis (dildo) s pasom za pripenjanje okrog bokov. Šokirani policisti so tudi videli, da je bil čez umetni penis nataknjen kondom.

Zakaj bi verjel? Zato, ker nas naši vrli mediji in strokovnjaki tako ali tako nategujejo vsakodnevno (svinjska gripa, kdorkoli?) in lahko dobro vidimo vso primitivnost naše elite, ki državo zna voditi le v svoje osebno zadovoljstvo, medtem ko za seboj pušča opustošenje. Zakaj bi potem verjel, da je zgodba o čudnih spolnih praksah le natolcevanje primitivcev, ki želijo blatiti ime dobro povezane osebe? Zakaj prej ne bi verjel, da hočejo to zgodbo čim prej pokopati pod preprogo, da se ne bi videla vsa beda in ogabnost tistih, ki nam tako ali drugače visijo nad glavami.

Si kar mislim, da je zelo dosti ljudi vedelo, kaj se v resnici dogaja in je dobremu doktorju bilo pripravljeno stati ob strani, tudi če se je izživljal nad mrcinami, ki bi prav lahko raztrgale kakšnega nedolžnega človeka (in bi potem verjetno še enkrat zavarovali pse!). Verjetno so mislili, da se nič ne more zgoditi, če pa že, mogoče le kakšni nedolžni žrtvi. No, nekaj nad nami se včasih prav kruto poigra s človeško oholostjo in neumnostjo, če se že mi, slovenske ovce, ki nas tudi dnevno nategujejo, le da na neki drugi način, ne znamo upreti in poiskati resnice.

Zaman bi pozival, da se uvede temeljita preiskava o vseh okoliščinah dogodka, da se pred preiskovalno komisijo zvleče vse znance dobrega doktorja, sploh tiste, ki so malo višje na družbeni lestvici in dobro zasliši, kaj so vedeli, zakaj so ravnali kot so in tako naprej.  To se namreč ne bo zgodilo. Le spomin na groteskni dogodek, ki nam lahko predstavlja kratek pogled na pravo podobo naših elit, nam bo ostal in se nam utegne vrniti v kakšni nočni mori ali pa ob iskanju razlogov, zakaj je svet okoli nas takšen kot je, zakaj so nekaterim vedno odprta vsa vrata in jim je vse dopuščeno, drugi pa lahko životarijo iz dneva v dan, tudi če so najboljši in najbolj pridni ljudje na svetu.

Pa tudi če bi zgornja zgodba bila izmišljena (in pri Požaru bi vsekakor lahko bila), ostaja dejstvo, da bi pse morali že zdavnaj pobiti, saj so bili tempirane bombe in jih tudi bi, če ne bi ravno imeli lastnika, ki je poznal toliko pomembnih ljudi.

Postavilo se mi je vprašanje, ali slovenski obrambni sistem premore enoto za bojevanje na spletu. Tukaj ne samo ozko usmerjeno na preprečevanje računalniških vdorov  in kraje  bolj občutljivih informacij ali na napade na razne spletne strani, ampak v okviru priprav na informacijsko vojno. Kot je pokazala vojna med Gruzijo in Rusijo, so v Tbilisiju dobro zastavili ta del svojega spopada z veliko severno sosedo in so znali izkoristiti že tako prisotno negativnost zahodnih medijev do Rusije. Čeprav napadalci, so se hoteli in se v veliko primerih tudi uspeli, prikazati za žrtve.

Če bo Slovenija kdaj vojaško napadena, bo potrebovala ljudi in sredstva, da vodi učinkovito informacijsko vojno. Recimo temu kar izvajanje propagande. Sebe in svoja dejanja je potrebno predstaviti v pozitivni luči, dejanja nasprotnika v negativni. Manipulacija javnega mnenja tako v sovražni državi, kot tudi v državah, ki lahko prispevajo k pozitivnemu razvoju dogodkov za Slovenijo, je nujna. Ker je splet vedno močnejši medij in ker je mogoče preko njega dokaj poceni predstavljati svojo stran, ga je potrebno tudi priznati za bojišče v večji vojni. Vojne se namreč ne vodijo samo med vojaškimi formacijami, pač pa tudi preko diplomacije, gospodarskih pritiskov, sabotaž, propagande.

Splet iz leta v leto postaja bolj pomemben, vse več ljudi je, sploh recimo v ZDA, ki bodo še kar nekaj časa veljale za državo, ki lahko odločilno posreduje v vsakem sporu, ki ga bo imela Slovenija, ki se informirajo preko spleta. V obrambnem sistemu imeti posebno enoto, ki bo pripravila vse potrebno za takšne vrste bojevanje (mimogrede, ni nujno, da se takšna enota v času vojne sploh nahaja v Sloveniji), ne bi bilo slabo. Cena v primerjavi z oklepom, helikopterji in podobnim, ne bi bila ravno visoka.

Medtem, ko je nekdanji britanski premier v petek pričal pred preiskovalno komisijo, ki ima za nalogo odkriti, ali je bilo britansko sodelovanje v napadu na Irak leta 2003 upravičeno, so demonstranti Blaira zmerjali z vojnim zločincem in lažnivcem, ki ima krvave roke. Iz vojne, v katero je ob začetku operacij šlo 45000 vojakov, se v teku vojne ni vrnilo 175 Britancev, umrlo pa je mnogo več civilistov, upornikov in pripadnikov zasedbenih sil.

Zanimivo, da se Britanci sploh ukvarjajo s preiskovanjem vzrokov in upravičenosti napada, saj do zdaj nihče ni postavil vprašanja, ali je bil napad zveze NATO na ZRJ prav tako upravičen ali ne, prav tako v skladu z mednarodnim pravom, ali ne. Tony Blair sicer ni obžaloval ničesar in še vedno misli, da se je odločil prav. Sadam Husein, da je bil ‘pošast in grožnja ne samo regiji, ampak svetu’, o slavnih petinštiridesetih minutah, v katerih lahko Irak izvede napade z raketami polne orožja za množično uničevanje, pa da se je samo malo nerodno izrazil. Besede nekdanjega britanskega premiera bi lahko razumeli v smislu, da se je vojna splačala, ker je bil uničen izredno zatiralski režim, ki je v letih svojega obstoja pobil na tisoče nedolžnih ljudi. Če na vojno pogledamo s tega zornega kota, na pa na podlagi obtožb o razvijanju orožja o množičnem uničevanju, povezavah z Al Kaido in grožnjah novih, mnogo bolj uničujočih terorističnih napadov, napad na Irak ni bil kaj posebno drugačen kot vojaško obračunavanje z Miloševičevo ZRJ.

Orožja za množično uničevanje nihče nikoli ni našel, niti ni bilo posebej verjetno, da ga kdo bo, saj je bilo že pred začetkom vojne dovolj opozoril, da je to le prazen izgovor za napad. Tudi vprašanje sodelovanja iraškega režima z Al Kaido je bilo bolj kot ne neumestno, saj si je že v času iraške invazije v Kuvajt Osama bin Laden prizadeval za arabsko osvobodilno vojno proti Iračanom, ki bi jo pomagal voditi kar sam in je Saudijcem močno zameril, da so dovolili prihod Američanov. To in kasnejša prisotnost ameriških sil v deželi dveh svetih mest je bila tudi razlog za njegovo teroristično vojno, ki se ni začela enajstega septembra, ampak že prej z napadi v Keniji. Al Kaida nikoli ni bila v prijateljskih odnosih z režimom Sadama Huseina in širjenje njenih lovk po Iraku je prišlo šele po prihodu tujih sil.

Tudi humanitarna intervencija, da bi zatirano in trpeče ljudstvo rešili zlobnega tirana, se ne zdi prava razlaga za napad, bi pa takšen vzrok lahko imel mnogo več podpore, kot neobstoječa grožnja z orožjem za množično uničevanje. Navsezadnje ZRJ ni imela terorističnih skupin, niti ni grozila z orožjem za množično uničevanje, pač pa so Washington in druge prestolnice NATO pakta v vojno šle zato, takšen je vsaj uradni razlog, da bi preprečile etnično čiščenje na Kosovu. Tega sicer tudi ni bilo v takšnem obsegu, kot je bilo na začetku predstavljeno in zgodba o 100000 ubitih albanskih moških je pozneje poniknila neznano kam, a v luči pokolov v Bosni in Hercegovini se je zdelo razumljivo. Kakor že rečeno, zavoljo te vojne Tonyju Blairu malokdo vpije, da je vojni zločinec, čeprav bi lahko našli kar nekaj drugačnih razlag od uradne, kakšni so bili pravi razlogi za vojno.

Preiskovalna komisija se bolj kot ne zdi farsa, čeprav je primerno počakati do konca in videti, kakšen bo njen sklep. Kar bi se Britanci morali spraševati, je to, zakaj je njihov premier tako slepo zaupal Američanom in jim sledil v vsako vojno, ki so jo ti zakuhali. Kje so ostali britanski interesi, zakaj se je Tonyju Blairu zdelo nujno v vsem poslušati Washington in dejansko igrati ameriškega pudlja, ki skače in laja, kakor mu rečejo preko luže. Za nekdanjo imperialno silo Britanijo, vsekakor zelo ponižujoče, a ravno to je tisto, kar bi morali Britanci preiskati, če v prihodnosti želijo bolj neodvisno zunanjo politiko, ne pa da se igrajo prisklednika ZDA in nenehno zavračajo bolj radikalen obrat k sodelovanju z Evropsko Unijo.

Če ne to, pa bi si Velika Britanija zaslužila oblast, ki bi britanske interese, ne ameriških, vsaj občasno dala na prvo mesto, sicer se kmalu utegne zgoditi, da bodo britanske čete ob boku ameriških korakale v kakšno novo vojno, ki bo za posledico imela novo neizmerno trpljenje. Iran se še vedno zdi dober kandidat za kaj takšnega, manj nevarnih, a tudi krvavih konfliktov, pa je še kar nekaj, na primer tisti v Jemnu ali Somaliji.

Najprej dejstvo. Danilo Türk bo ostal predsednik Slovenije tudi po tem, ko se bo vsa igra okoli ustavne obtožbe enkrat končala. Politično  ravnotežje sil je takšno, da se mu izgube položaja ni bati in to Radovan Žerjav in Janez Janša dobro vesta.  Zato je prave vzroke in namene vložene ustavne obtožbe treba poiskati drugje.

Napad na predsednika republike moramo videti v kontekstu večjega boja za oblast, ne pa kot posledico odlikovanja gospoda Ertla. UDBA, komunistični režim, kršenje človekovih pravic, povojni poboji, to so le ključne besede, preko katerih se mobilizira privržence na eni strani cepitvene liniji v slovenski družbi. Zanimivo le, da je stran, ki  te besede uporablja v negativnem smislu, v manjšini in vsakokrat, ko se odloči za obračunavanje s prejšnjim režimom, samo izgublja na podpori. Vedno znova se namreč vse vrne na stare delitve, ki segajo že v čase pred drugo svetovno vojno, vojno, ki jih je tako znano krvavo zaostrila in popolnoma preobrnila slovensko sliko, tako da so desne, konservativne sile pristale v manjšini, leve, komunistične in tudi liberalne, pa v večini.

Stari boj se nadaljuje z novimi imeni, obrazi in se bije na novih bojiščih, od pravic homoseksualcev, do pravic izbrisanih.

Janez Janša ve, da z ustavno obtožbo ne bo nič, da pa bo dobil nekaj prepotrebne medijske pozornost, tako da ne bo utonil v pozabo. Medijska krajina v Sloveniji je takšna, da nima veliko medijev, ki bi  zaradi svojih povezav ne bili že v osnovi negativno nastrojeni proti njemu. V njegovem slogu tudi je, da divje napada nasprotnike  in ljudi razburja s temami, ki imajo visok čustven naboj, praktičnih posledic za reševanje gospodarskih in političnih problemov pa zelo malo. Omenjanje krivic, ki jih je povzročil prejšnji režim mu nikakor ne bo prineslo več podpore v celotni družbi, bo pa mu pomagalo mobilizirati sile, ki že zdaj stojijo za njim. Občutek, da se izdaja slovensko samostojnost in demokracijo, da se obnavljajo stare sile, ki so desetletja zatirale vsako opozicijo, predvsem prednike in tudi same volivce SDS-a, NSi-ja in celotne desne politične scene, bo pripomogel k mobilizaciji teh ljudi in zaostrovanju razmer v državi.

Mogoče se bomo spomladi res videli na trgih in ulicah in bo vse skupaj rahlo podobno ukrajinski oranžni revoluciji, Katarina Kresal pa bo lahko uporabila tisti vodni top. Če bo sploh potrebno seveda, saj se lahko na drugi strani ob takšnem zaostrovanju pojavijo tudi množice, ki bodo hotele izraziti svoje nezadovoljstvo nad Janšo in njegovimi podporniki. Ko se enkrat začne debata o zločinih prejšnjega režima in to zdaj to v bistvu tudi je, začnejo delovati stare delitve in razprave hitro postanejo  zelo vroče.

Težko je vedeti, ali ne gre za veliki strateški načrt, dolgoročno znova preobrniti sliko slovenskega političnega prostora. Namreč, stare zločine, vrednote, poglede, se lepi na trenutne politične opcije, čeprav je jasno, da SDS 21. stoletja nikakor ni SLS tridesetih let prejšnjega, kakor tudi SD, LDS in Zares niso KP ali liberalci tridesetih, štiridesetih in petdesetih let. S tem, ko na desnici želijo volivcem priskutiti vse verzije sodobne socialdemokracije in liberalizma, tako da jih smatrajo za naslednike komunistične diktature in naslednike povojnih klavcev konservativne opozicije, hočejo sebe predstaviti kot sile ljudstva, kot prave demokrate, kot tiste, ki obljubljajo vključevanje v razviti zahod in prihodnje blagostanje znotraj evroatlantskih povezav, medtem ko bi naj nasprotniki predstavljali le prebrisane ostanke krvavega totalitarizma, ki še toliko let po  drugi svetovni vojni in toliko let po osamosvojitvi, ne zmorejo priznati svojih preteklih grehov.

Da je to dvorezen meč, je seveda jasno, saj bodo na drugi strani storili nekaj podobnega, ko bodo na politične sile, ki jih zdaj najbolje predstavljajo v SDS-u in NSi-ju lepili grehe RKC in iskali primerjave v raznih diktaturah latinske Amerike ali celo malo bližje, v frankistični Španiji.

Osebno menim, da je za preobrat zelo malo možnosti, razen če ne pride do nove kataklizmične krize, kot je bila druga svetovna vojna, v kateri je potem možno radikalno spremeniti vrednote večjega dela prebivalstva. Zaradi tega sem tudi skeptičen, da sploh obstaja kakšen strateški načrt.

Prej gre resnično za posledico načina razmišljanja Janeza Janše in njegovih najožjih sodelavcev, ki menijo, da je mogoče z agresivnim obujanjem spominov na čase po koncu druge svetovne vojne pa vse do osamosvojitve in potem lepljenjem vseh negativnih strani prejšnjega režima na svoje politične nasprotnike, mobilizirati vsaj svojo volilno bazo, da je glasna in pripravljena izpolniti vsak ukaz, ki pride od zgoraj.

Bilo bi seveda bolje, če  predvsem SDS, kot največja opozicijska stranka in nosilka celotnega desnosredinskega političnega bloka pri nas, tega ne bi počela in bi ostala pri napadanju delovanja slovenske vlade, ko gre za spopad z gospodarsko krizo, reforme zdravstva, sodstva, javne uprave, boja proti birokratizaciji, itd… Jezo zavoljo brezposelnosti ali nizkih plač se da izkoristiti za krepitev podpore, ne da bi pri tem od zadaj odmevali razni slogani, ki prav te ljudi še najbolj odbijajo. Namesto zaostrovanja in iskanja razlik, bi bilo mnogo bolj modro iskati skupne točke z ljudmi, ki niso klasični volivci strank, ki v slovenskem prostoru veljajo za desničarske, so pa trenutno zelo nezadovoljni s stanjem v Sloveniji.

….ali kako prodati več svinjine.

Argentinska predsednica Cristina Fernandez de Kirchner je v sredo v govoru, v katerem je napovedala subvencije za proizvajalce svinjine povedala, ‘da ni vedela, da svinjina izboljšuje spolno življenje,’ in da je mnogo bolje jesti svinjino na žaru, kot viagro.’ Argentinci so sicer zaljubljeni v govedino. Tako zelo celo, da kljub velikim ribolovnim območjem ob obalah države pojedo zelo malo rib.

Predsednik združenja proizvajalcev svinjine, Juan Luis Uccelli, je imel na to v podporo povedati, da imajo na Danskem in Japonskem mnogo bolj harmonično spolno življenje kot Argentinci,  ker pojedo veliko svinjskega mesa.

No, vidite, kako se prodaja meso. Seks se prodaja, le tega niste vedeli, da ne samo v medijih, ampak v mesnicah tudi.

Ne samo, da GM Rusom ni hotel prodati Opla, niti Saaba noče. Prosta trgovina pa takšna! V Oplovem primeru je bila problem ruska banka Sberbank in ruske želje, dokopati se do nekaj nove tehnologije, sploh pa poglobiti odnose z Nemci, v tem primeru je problem Rus Vladimir Antonov, ki je ima 30% delež v nizozemskem Spykerju, kateremu bo GM Saab prodal za  74 milijov $, medtem ko bo švedska vlada primaknila dodatnih 400 milijonov eurov posojila.

Da gre za neverjetno hinavščino in namerno onemogočanje ruskega vpletanja v evropsko avtomobilsko industrijo, kaže to, da se je GM Spykerju odločil Saab prodati le potem, ko je bilo določeno, da bo ruski investitor prodal svoj delež.  Tukaj niti ne gre za samo zasebno odločitev podjetja, ampak smo lahko prepričani, da ima prste vmes kar ameriška vlada, ki noče videti ruskega napredka na področju avtomobilske industrije, sploh pa ne močnejših povezav z evropskimi državami. Na dolgi rok to ne more delovati, na krajši rok pa Rusom onemogoča hitrejši napredek

V Moskvi bi bili naravnost nori, če bi zaupali Američanom.

Saj, človek od svetovno znanega terorista še pričakuje, da svet poziva, naj zavrže ameriški $, denar svojega zakletega sovražnika in da naj bojkotira ameriške proizvode. Če pade $, se tudi moč ZDA radikalno zmanjša, če nihče ne kupi ameriških proizvodov, tudi. Drugo je, ko začne Osama bin Laden pridigati o globalnih klimatskih spremembah.

Človek se vpraša, kaj hoče s tem doseči. Ga res skrbi globalno segrevanje? Hoče vse skupaj le izkoristiti še za en napad na razviti in bogati zahod, ki po njegovem nepravično tlači preostanek sveta, predvsem muslimane? Se hoče prikupiti in spremeniti mnenje tistemu delu prebivalstva ZDA in njihovih zaveznikov, ki že zdaj ne podpirajo imperialnih vojn in ki jih skrbi stanje planeta? Saj ne, da bi bila skrb za okolje, predvsem glede posledic globalnega segrevanja, v nasprotju z njegovim bojem proti zahodni prevladi v muslimanskem svetu. Posledice, če verjamete teoriji seveda, bodo najhujše prav v revnejših predelih sveta, saj se tam ne bodo mogli ustrezno pripraviti na vse katastrofe in jih bodo te potisnile še globlje v revščino.

To je, če verjamete, da Osama bin Laden res snema posnetke in jih pošilja Al Jazeeri in ni že zdavnaj mrtev, vsi posnetki pa proizvod ameriških obveščevalcev ali njegovih privržencev.

Prvi del tukaj.

Na drugo stran sveta. V ZDA. Predsedniške volitve 2008 si bomo bržkone zapomnili po zmagi Baracka Obame. Njegova ekipa si je v predvolilni kampanji še kako pomagala s spletom. Za to predavanje pa je mnogo bolj zanimiv ostareli kongresnik iz Teksasa, sicer samodeklarirani libertarec, ki deluje v republikanski stranki, Ron Paul. Zdaj, celo njegovi podporniki priznavajo, da Paul ni najbolj karizmatična osebnost in da jih privlači predvsem njegovo libertarno sporočilo. Od začetka je tako nasprotoval vojni v Iraku, pa v Afganistanu, v resnici ni ameriške vojne, ki mu je všeč. Je nasprotnik države, rad bi čim bolj znižal davke, vse pač, kar imajo libertarci v ZDA radi.

Paul je za predsednika ZDA kandidiral že leta 1988 in pogorel in tudi leta 2008 mu mediji že od začetka niso pripisovali kakšne posebej velike možnosti in zato je bil samo stranska točka v spopadu velikih. Najprej je seveda moral skozi republikansko izbiranje kandidata, saj je deloval znotraj republikanske stranke, čeprav se je njegovo sporočilo pogosto bistveno razlikovalo od sporočila kakšnega Johna McCaina ali Mikea Huckabyja. Njegovi tekmeci so imeli na voljo ne le več denarja, ampak tudi sporočila, ki so bolj ugajala večjemu delu volivcev republikanske stranke.

Ampak na spletu se je potem zgodilo nekaj nenavadnega, nekaj kar lahko imenujemo kar Ron Paul fenomen. Razne spletne ankete so mu začele kazati neverjetno visoko podporo, kar pometal je s konkurenti, od CNN-a do povprečnih blogov. Njegovi privrženci so medijem pošiljali stotine pisem, v katerih so zahtevali, naj njihovemu kandidatu posvetijo več časa, na vsak kritičen zapis se je pojavilo ogromno komentarjev, ki so Paula branili, na Diggu in Redditu, dveh zbiralnikih novic, je prišlo do prave poplave zgodb o Ronu Paulu.

Če bi sklepali samo po tem, kaj se je dogajalo na spletu, bi lahko čisto zares verjeli, da lahko Ron Paul postane kandidat republikanske stranke za predsednika ZDA. V realnem življenju, če se smem tako izraziti, so telefonske ankete napovedovale nekaj povsem drugega, da Paul sploh nima nobenih možnosti in da bo dobil kvečjemu nekaj odstotkov. Ampak na spletu se je širila Ron Paul Revolution, njegovih podpornikov je bilo toliko, da so postajali že prav nadležni. Glede anket na spletnih straneh, so se začeli pojavljati dvomi, da ti ljudje na nek način goljufajo sistem in ima njihov kandidat zato takšne visoke odstotke, čeprav to nikoli ni bilo dokazano. Na kritike se je eden izmed vodilnih ljudi Paulove kampanje, Jesse Benton, odzval z naslednjimi besedami:

‘Če imamo 20000 strastnih podpornikov, ki gredo in glasujejo v spletnih anketah, Rudy Giuliani pa jih lahko dobi le tisoč, se zaradi tega ne bomo opravičevali.’

Prišle so volitve in Ron Paul je pogorel. Množic volivcev ni bilo od nikoder. Nekateri so se pošalili, da gre za tip ljudi, ki po cele dneve preždi za računalnikom, je uporabna za spletne kampanje, potem pa se jim niti ne da stopiti ven iz hiše in iti na volitve. Prej je res, da je imel Paul podporo v zelo zagreti skupnosti, ki zna uporabljati splet za širjenje svojih pogledov na svet in se je v tem primeru tako goreče vrgla v boj, da je skoraj utopila vse ostale glasove.

Mislim, da moramo iz tega potegniti pomembno lekcijo. Splet predstavlja samo del celotne slike. Če vzamemo kateregakoli kandidata v katerikoli razviti državi, recimo da v Sloveniji, to, da je popularen na spletu, še ne pomeni, da ima toliko podpore tudi drugače. Marsikaj je odvisno od ciljne skupine, ki jo ta kandidat nagovarja, marsikaj je odvisno tudi od dostopa do medijev. Če se spomnimo ruske liberalne opozicije, tej niso na voljo veliki časopisi, televizijski programi, zato je za širjenje njihove resnice splet postal izredno pomemben in zato potem želja mnenja ljudi spreminjati s prevaro, z anonimnimi komentatorji na forumih, blogih. Kjerkoli, kjer neki stranki, nekemu kandidatu ni omogočen dostop do medijev, ali pa je ta dostop manjši kot pri njihovih konkurentih, lahko splet predstavlja tisto bojno polje, na katerem lahko širijo svoja stališča in napadajo nasprotnika.

Seveda imajo pri tem prednost tiste stranke in kandidati, ki nagovarjajo mlajše ljudi, tiste, ki se informirajo na spletu. Težje je kakšni konservativni stranki, katere volilno telo je starejše, mnogi pa sploh ne znajo prižgati računalnika, kaj šele, da bi sodelovali na forumih, pisali bloge ali brali spletne strani strank.

Na koncu bomo pogled malo obrnili na Slovenijo. Vprašanje: ali je v Sloveniji možen Ron Paul fenomen? Ali lahko v Sloveniji kakšna politična stranka na spletu manipulira ankete na raznih spletnih straneh, ali lahko mobilizira svoje privržence, da potem resno delajo na tem, da bi s svojimi komentarji zasuli bloge, forume, spletne strani? Da pod vsakim člankom, ki je do njihove stranke ali do vidnejših članov njihove stranke negativen, protestirajo, avtorja žalijo, se prepirajo s pristaši drugih strank?

Moj odgovor je: zakaj ne? In še moje dodatno vprašanje: mogoče pa se nam je to že zgodilo. Sploh eni stranki je pred prejšnjimi parlamentarnimi volitvami v anketah na spletnih straneh ali ko je šlo za ankete na podlagi telefonskih klicev v razne televizijske oddaje, rado kazalo mnogo bolje, kot se je potem odrezala na volitvah. Te stranke ni potrebno omenjati. Včasih se vsaj meni zdi, ko preberem kakšen članek na recimo RTV Slovenija, članek o političnih dogajanjih v državi mislim, in se potem še malo posvetim komentarjem, da je glede na dejansko podporo političnim strankam (le verjamete anketam, kot je na primer Politbarometer), komentarjev, ki so bolj pozitivni do opozicije, dokaj veliko. Rekli bi lahko, da so ti ljudje pač bolj zagreti in prej pripravljeni svoj čas in svojo energijo porabiti za spletne dvoboje. Kakor v primeru Rona Paula, tudi tukaj na spletu velja, da če ima stranka A 20000 zagretih privržencev, ki glasujejo, komentirajo, stranka B pa le 1000, to še ne pomeni, da je tudi drugače razmerje takšno. Privrženci stranke B so lahko le bolj nagnjeni k temu, da prebirajo časopise in gledajo televizijo, svojih mnenj pa niso pripravljeni jasno in glasno obelodaniti pred vsem svetom, ampak potem šele na volitvah ali pa, če jih kdo neposredno povpraša.

Naj zaključim s tem, da nam bo prihodnost na spletu prinesla še dodaten razvoj v tej smeri. Splet postaja vedno bolj pomemben. Politične stranke in njihovi člani, so že spoznali, da preprosto na spletu morajo biti prisotni. Do zdaj je v Sloveniji še bilo tako, da so bili blogi, ki so jih pisali politiki, namenjeni le predvolilnemu obdobju, potem pa so zamrli. Tudi s spletnimi stranmi strank je bilo še pred nekaj leti tako, da niso bile ravno najbolj dodelane, polne informacij, razen ko so se bližale volitve. V prihodnosti se bo to spremenilo. To že med drugim kaže prisotnost politikov na Facebooku.

Z večanjem pomena prisotnosti na spletu, pa se bo večala tudi potreba po spletnih bojevnikih. To so lahko blogerji, skrbniki spletnih strani, novinarji, ki le pišejo za pravzaprav strankarske spletne časopise. Večja ko bo publika, več bo na kocki, več bo pa tudi možnosti za manipulacije.

Pisec komentarja na The China Post ugotavlja, da so ZDA na Haiti poslale 10000 vojakov in ogromno pomoči, medtem ko je Kitajska tja napotila le 50 reševalcev, tri reševalne pse in dvajset ton pomoči. Peking se morebiti res hitro krepi in bo kmalu nadzoroval drugo največje gospodarstvo na svetu, pa tudi svetovna gospodarska kriza ga je le oplazila, ne pa poslala proti dnu, kakor večino preostalega sveta, kljub temu pa še ne poseduje sredstev za učinkovito projiciranje svoje vojaške, pa tudi humanitarne sile po svetu.

Medtem ko lahko Američani na vse konce sveta pošljejo svojo mornarico, predvsem letalonosilke, Kitajci letalonosilke sploh ne premorejo, čeprav se že zelo dolgo govori, da načrtujejo gradnjo vsaj ene.

Moč in pomembnost države pa ne merimo samo po tem, ali lahko vojaško posreduje po vsem svetu, niti samo s tem, ali lahko ta svet uniči. Ruska federacija lahko s svojim jedrskim arzenalom zbriše večino naseljenih predelov planeta, vendar pa takšna surova moč v današnjem svetu redko zaleže, da bi bila država bolj spoštovana, bolj priljubljena ali da bi lahko lažje dosegala svoje cilje. ZDA so pač edina kompletna sila na planetu, ki lahko tekmuje na prav vseh področjih, tudi na humanitarnem. Medtem ko druge države zmorejo drobiž, tako kot na primer Kitajska, lahko ZDA, vsem kritikam navkljub, organizirajo ogromne operacije, kakršna je ta na Haitiju.

Kitajski vpliv v svetu raste, kljub temu pa ostaja dejstvo, da ob večjih naravnih katastrofah večina še vedno pričakuje ameriško, morebiti tudi evropsko pomoč, medtem ko je kitajske dokaj malo. Pričakujemo lahko, da se bo to v prihodnosti spremenilo, če ne zavoljo česa drugega, pa zaradi želje skozi humanitarne operacije izboljševati podobo kitajske države, kar je bilo ob kršenju človekovih pravic do zdaj kljub gospodarskim uspehom in velikim vlaganjem v države tretejga sveta, težko. Države razen drugega potrebujejo tudi dober PR in humanitarne operacije so dober PR.

Torej, država mora biti konkurenčna na mnogih področjih, da jo lahko smatramo za resnično močno in pomembno. Gospodarstvo in vojaška sila nista vse, tukaj so še kultura, občutek urejenega političnega sistema in svobode, stopnja razvoja, materialno bogastvo vsakega posameznika, učinkovitost diplomacije, usposobljenost obveščevalnih služb, privlačnost izobraževalnega sistema, ohranjenost narave, na koncu koncev tudi sposobnost čim hitreje pomagati pri naravnih katastrofah in to potem predstaviti na tak način, da državi, ki nudi pomoč, odpre mnoga vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Med drugim do src ljudi, ki so pomoči deležni.

V Washingtonu je bilo pred Belo Hišo aretiranih 13 aktivistov. Protestirali so proti ameriškemu militarizmu.  Zbralo se jih je okoli trideset.

Po dveh dolgotrajnih vojnah, po tisočih padlih vojakih in tisočih umrlih civilistih, po milijardah zapravljenih $, ki bi jih bilo mogoče doma zapraviti za kaj pametnejšega, je protivojno gibanje v ZDA v globoki krizi. Ljudje so očitno apatični, ni jim mar ali pa imajo občutek, da ničesar ne morejo spremeniti. Vojne po svetu namreč ne podpira toliko ljudi.

Če je prej predsednik Bush protivojnim aktivistom služil kot čudovit simbol vsega slabega, se Obama predstavlja kot glas razuma. Vraga, še za mirovnika bi ga nekateri razglasili. Res je seveda, da je veliko protivojnih aktivistov hkrati tudi podpornikov demokratske stranke, posledično pa nočejo kritizirati svojih ljudi. Preteklost nas uči, da demokrati niso nič manj krvoločni od republikancev, čisti dokaz za to je vladavina Billa Clintona.

Imperij je z Obamo dobil lepši obraz in tišina je oglušujoča.

Spodaj je prvi del mojega predavanja v Trbovlju za Terro Libero, na temo spleta med rersničnostjo in lažjo.

Najprej bomo začeli v Rusiji. Na projekciji lahko vidite shod pripadnikov prokremeljske skupine Naši v Moskvi. V Kremlju so že zdavnaj spoznali, da je na svoji strani dobro imeti organizacijo, ki lahko ob raznih priložnostih priredi večje shode in s tem dokazuje legitimnost režima. No, nasprotniki v Naših vidijo na pol fašistično organizacijo, ki se bori za interese ruskih elit. Liberalna opozicija je v Rusiji zelo šibka. Lahko verjamete, ali pa tudi ne, rezultatom na volitvah, ampak jasno je, da ima nizko podporo in se vrti le okoli nekaj znanih imen.

Naši na shodu v Moskvi

Razlogov za takšno stanje je gotovo več, ampak na tem mestu se bomo posvetili samo medijem. Večji mediji so že v Jelcinovih časih bili trobila močnejših oligarhov, s Putinom in novim tisočletjem pa so postali trobila Kremlja, saj si je novi predsednik podredil, zlepa ali zgrda, kakor v primeru Khodorkovskega, ki tiči v zaporu in Berezovskega, ki je pobegnil v Veliko Britanijo, vse večje medije. Ni pa si podredil spleta.

Tukaj nastopi mlada dama iz Nahodke, Tatyana Korchevnaya po imenu. Nič posebnega, v našem svetu popolnoma neznana, v Rusiji tudi. Razen na spletu, na njenem blogu, ki je spadal med najboljše politične bloge v ruskem jeziku. Nekaj besed z njenega bloga, ki se navezujejo na predavanje:

‘Ampak ker mi, opozicija, nismo imeli denarja za časopise in nas niso spustili na televizijo, nam je preostal samo en medij – ne najbolj popularen, ampak še vedno najbolj svoboden – internet. Odločitev, ali ga popolnoma prepustiti uradni propagandi ali se boriti in si pridobiti vsaj majhen delček prostora, je bila na nas.

Še več, internet je bil edini medijski prostor, kjer je bilo mogoče dobiti povratno informacijo in dialog. Kjer je to moralo biti vzpostavljeno. Navsezadnje, kdo ve, kako ljudje reagirajo na program za programom na glavnem državnem televizijskem programu. Na forumih, na live journalu (v Rusiji zelo priljubljena platforma za bloganje) lahko opazuješ občutke ljudi, odkriješ njihova mnenja.’

Najprej, mladi dami lahko verjamemo, ali pa tudi ne, bolj pomembno je namreč, da nam pove nekaj o delovanju na spletu, tudi če bi se njena izpoved izkazala za navadno laž, za poizkus oblasti opozicijo prikazati v grdi luči ali samo za kakšno osebno maščevanje dovčerajšnjim prijateljem. Za tistih pet minut, kolikor so o njej govorili, je vzbudila nekaj pozornosti, potem pa je vse skupaj potihnilo, nekaj kar zna sicer na spletu biti zelo običajno.

In kakšna je njena zgodba? Korchevnaya je marca lansko leto na svojem blogu objavila prispevek, ki se občasno bere kot vohunska zgodba, v katerem je priznala, da je bila del poizkusa ruske opozicije, ljudi povezanih z Drugo Rusijo Garija Kasparova, na spletu svoja stališča prikazati kot bolj razširjena, kot v resnici so. Kot je zapisala zgoraj, se je opozicija z oblastmi enakopravno lahko borila le na spletu.

Liberalna opozicija ima trenutno rusko oblast za slabo kopijo stalinistične Sovjetske Zveze

Po njenih besedah, so jo rekrutirali za delo na spletu. Najprej so jo pohvalili, da zna dobro debatirati, jo pozvali, naj napiše krajši priročnik za novince, kako na spletu dobro debatirati, predstavljati svoja stališča, operirati z dejstvi in ko je to naredila, so ji poslali letalsko karto za Moskvo. Sodelovala bi naj v skupini ljudi, ki se med seboj osebno ne bi poznali, domnevno za to, da če bi katerega izmed njih oblasti priprle, ne bi mogel izdati ostalih. Poznali bi se le po vzdevkih. Vsak član skupine bi dobil nekaj vzdevkov, tri ali štiri. Potem bi se včlanili na različne forume, vsak pod enim izmed svojih vzdevkov in si začeli ustvarjati zaupanje. Če bi šli na forum, na katerem bi se člani pogovarjali o poeziji, bi recimo najprej pohvalili kakšno pesmico, se spoprijateljili z drugimi člani. Potem pa, na neki točki, tako mimogrede, omenili recimo ‘hej, a ni žalostno, da so policisti oni dan tako pretepli opozicijske demonstrante’ ali kaj podobnega. Recimo, ‘v tej državi je vse tako slabo’ in tako naprej.

Ko bi se enkrat začela debata in če bi bil ta uporabnik sam proti dvema ali trem, ki bi trdili drugače, imeli drugačno mnenje o opoziciji, o oblasti, bi uporabil kakšen svoj drugi vzdevek, ali pa na pomoč poklical druge člane skupine. Tako bi se na forumu naenkrat zdelo, kot da je ljudi, ki podpirajo opozicijo, mnogo več, kot jih je v resnici. Na spletu se ustvarja nova realnost. Ko naključni bralec nekega foruma, ali pa recimo nekega članka, naleti na ogromno komentarjev v prid eni strani, pomisli na to, da je zagovornikov te strani pač veliko. Tudi če je sam drugačnega mnenja, si mora priznati, da jih je veliko, če pa sam nima dodelanega lastnega stališča, lahko celo prevzame mnenje večine. Nekako tako bi naj to potekalo. Če že ne v tiskanih medijih, če že ne na televiziji, potem bi opozicija vsaj na spletu lahko širila svoj vpliv in dajala občutek, da glavni mediji prikrivajo pravo stanje v družbi, da lažejo.

Korchevnaja je iz te igre izstopila. Razlogi niti niso pomembni, pomemben je sam način delovanja, poizkus manipulacije. Strinjati se gre z njenimi besedami, da ‘ko imaš dostop samo do omejenih informacij, se tvoje znanje, tvoja vera, tvoja mnenja vsa vrtijo okoli tiste informacije.’ Če imaš dostop samo do vladnih medijev, imaš omejen pogled. Ampak, kot je spoznala mlada dama iz Nahodke, lahko manipulira tudi opozicija, ki se sicer bori za več svobode.

Se nadaljuje…

Če je vselej vse narobe? Haiti je revna, bedna država. To je bila že pred potresom. Zaostalosti Haitija ne moremo razložiti samo z nekim obtoževanjem velikih sil, predvsem ZDA, ki da otoško državo držijo v revščini. Prej gre za vrednote, za poglede na življenje, za nedelujoče institucije in korupcijo, kar vse prispeva k zaostajanju za drugimi državami v Amerikah.

ZDA so po potresu v pomoč najprej poslale vojake. To znajo najbolje. Kar ne pomeni, da so ameriški mornarji, marinci, vojaki tako slabi, da bi se jih na Haitiju morali braniti. Prišli so pomagati. Ni namreč posebej verjetno, da bi šlo za imperialno posredovanje, željo po dolgoročni prevladi. To namreč ZDA že tako ali tako imajo.

Prišli so še drugi in pojavile so se težave. Infrastruktura je že bila pred potresom zanič, potem še bolj in pomoč ni mogla prihajati tako hitro, kot je bilo potrebno. Zato je prišlo do nekaj kratkih stikov. Zavoljo tega ne gre celotno mednarodno skupnost obtoževati, da se ni trudila dovolj. Razmere so bile izredno težke in to še vedno so; vsem ni bilo mogoče pomagati.

Tomaž Mastnak piše v Objektivu o političnem izkoriščanju katastrofe, o medijski invaziji:

In kaj je bilo medijsko sporočilo? Bili sta, in še vedno sta, dve glavni sporočili. Prvo je dobrota, altruizem, radodarnost in požrtvovalnost zahodnih humanitarcev, začenši z ameriško vojsko. Drugo je divjaštvo domorodcev.

Kar naenkrat niti pomoč ni več dobra, je le način izkoriščanja trpljenja celotne države. Včasih se moramo vprašati, če bi se recimo ZDA odločile umakniti v izolacijo, če bi domov potegnile vse svoje vojake in prekinile vso trgovino s tujino, bi bile mar še vedno krive za vse slabo na svetu? Če pomagajo, če se vmešavajo, so krive, če se ne vmešavajo, če se brigajo zase, so zopet krive.

To na primer dobro vidimo pri pozivih po posredovanju v Darfurju. Ameriške oborožene sile, ki jih v Iraku in Afganistanu obtožujejo marsičesa slabega, bi naj v Sudanu posredovale. Ene vojne so bolj opravičljive od drugih, tudi ubijanje ni vedno slabo, odvisno iz katerega zornega kota gledaš, v kaj verjameš. Ljudje, ki verjamejo v humanitarne intervencije, so zmožni velikih grozodejstev, da se le razreši probleme, ki jih sami imajo za odgovornost zahoda.

Nesrečo drugih imamo radi, da lahko imamo radi same sebe. Bolj je ozadje grdo, bolj smo si lahko všeč, bolj samovšečni stojimo v ospredju.

Je res tako težko enkrat priznati, da tudi mednarodna skupnost, tudi ZDA, kdaj pa kdaj naredijo vse kar je v njihovi moči, da bi pomagali ljudem po katastrofi? Je res tako težko razumeti, da vse težave revnega sveta pa le niso krivda bogatih in močnih?

In na koncu se postavlja še eno veliko, ne, kar ogromno vprašanje. Če bi se recimo predsednik ZDA odločil, da mu je dovolj pljuvanja po njegovi državi, vsakokrat ko se odloči komu pomagati in bi vse skupaj ignoriral ter igral na izolacionizem, bi mar potem tisti, ki tako radi kritizirajo, češ da je vse vedno narobe, sami kaj storili, da bi organizirali pomoč? Bi sploh imeli sredstva za to? Bi si vzeli čas? Bi znali organizirati ogromen podvig pošiljanja na tone in tone pomoči in na tisoče reševalcev na drug konec sveta?

Nekdanja guvernerka Aljaske in kandidatka za mesto podpredsednika ZDA v McCainovi kampanji, je zanimivi tip politika. Kljub vsej negativni publiciteti se ji v republikanski stranki še vedno uspeva držati dokaj visoko. Tako bo marca v Arizoni  v pomoč pri kampanji Johna McCaina; kljub temu da je po porazu proti Obami med obema taboroma letelo vse polno obtožb, sta politika ostala v prijateljskih odnosih.

In potem, zakaj ne bi McCain izkoristil vsake pomoči, ki jo lahko dobi.

Sarah Palin nagovarja povprečnega Janeza in pri tem vse njene napake, vso njeno neznanje, vsi njeni spodrsljaji, celo pomagajo, da se temu povprečnemu Janezu lahko približa. ‘Glejte, nisem elitistka,’ se glasi sporočilo. ‘Sem ena izmed vas.’  Kadarkoli jo kdo označi za neumno, se njena volilna baza počuti napadena. To se je v preteklosti zgodilo pogosto, saj veliki mediji z vzhodne in zahodne obale  marsikje v osrednjih ZDA že tako veljajo za elitistične in liberalne, ko pa se novinarji, komentatorji in analitiki začnejo norčevati iz tipa ljudi, ki bi jim lahko rekli kar ‘rednecks’, ko se zgražajo nad nerazgledanostjo kandidatke, ki jih podpirajo ljudje, ki sami niso preveč razgledani, pride do mobilizacije in strjevanja vrst okoli voditelja.

Saj ne, da bi bil tak antiintelektualizem kaj posebnega. Politiki, ki v prvi vrsti ne nagovarjajo profesorjev, sodnikov, zdravnikov, strokovnjakov vseh vrst, razgledanega prebivalstva,  ne bodo dali toliko na to, da bi zveneli pretirano intelektualno, pač pa se bodo tudi v  besednjaku želeli približati svoji volilni bazi. Težko je z učenimi tujkami nagovarjati zbrane vaščane, ki se po večini ukvarjajo s kmetijstvom in jim ni mar delovanje političnega sistema, dokler je cena za njihove proizvode zadostna za dobro življenje.

Sarah Palin je pač šla izredno nizko, tako nizko, da je postala v sramoto marsikateremu republikanskemu politiku, ki se trudi pobrati zmerne, sredinske volivce, ali na svojo stran celo pridobiti kakšnega dolgoletnega volivca demokratov. Vprašanje tukaj je, ali je svojo igro zavestno izbrala, da bi nekega dne z njo uspela, ali pa je po naravi takšna.  To vprašanje se pri politikih pogosto postavlja, saj za njihove spodrsljaje njihovi nasprotniki radi krivijo navadno neumnost, vendar pa si potem taisti kritiki ne znajo odgovoriti, kako to, da tem politikom uspe prilesti tako visoko in tako spretno izkoriščati naivnost množic. Lahko, da za vsem stoji strategija in je neumnost le zaigrana. Dober primer tega je bivši ameriški predsednik Bush.

Nič ne kaže, da bo Sarah Palin kmalu potonila. Še več, na predsedniških volitvah 2012 jo lahko še kako vidimo. Ne gre ji sicer pripisovati možnosti zmage, tudi če bo glede na padajočo podporo trenutnemu predsedniku Obami, republikanski kandidat imel kar nekaj možnosti. Bati se je le poneumljanja volilne baze, poneumljanja celotne politične debate, ki zna biti v ZDA, pa tudi drugod po svetu, že zdaj zelo površna in osredotočena na obraze, ključne besede in slogane.