Jinov svet

Politične stranke so se očitno odločile svoje programe pobarvati vsaj malo na zeleno, kar je vzpodbudno za vse tiste, ki jim je skrb za okolje blizu. Poglejmo si samo tole zamisel o sto tisoč sončnih elektrarnah stranke LDS:

Ne vem, koliko je to uresničljivo, a pustimo to. Pomembno je, da se predstavlja določene zamisli. Vprašanje pa je, kaj to pomeni za možnosti kakšne povsem zelene stranke, ustvarjene po vzoru avstrijskih ali nemških zelenih. Imajo slovenski zeleni na dolgi rok, če jih k sebi vabijo večje stranke, sploh možnost prerasti v resno politično stranko z nekaj sedeži v parlamentu? Imajo sploh interes, če jim je preko že obstoječih strank omogočeno, da vsaj delno vplivajo na razvoj države? In tukaj ne govorimo o članih že obstoječe stranke Zelenih , tukaj govorimo o njihovih morebitnih volivcih, tistih, ki se bodo na volitvah odločali, komu dati svoj glas.

Starbucks namerava zapreti 600 svojih ameriških podružnic in zmanjšati število zaposlenih za 12000. S tem se bo ameriška delovna sila podjetja zmanjšala za 8%. Slabe razmere v ameriškem gospodarstvu so krive za izgube delovnih mest. Ta izginjajo zadnjih šest mesecev, zadnje poročilo je pokazalo, da je bilo izbrisanih več kot 60000 delovnih mest.

Predsedniška kandidata republikancev in demokratov sta oba pograbila to temo, saj zadnje ankete kažejo, da je vprašanje gospodarstva med Američani po pomembnosti že prekosilo vprašanje Iraka, od koder je zavoljo manjših izgub med vojaki v preteklih mesecev vse manj novic.

foto: christendunn

Barack Obama je krivdo prevalil na predsednika Busha in hkrati opozoril, da si ZDA ne morejo privoščiti še štiri leta podobne politike. Demokrati želijo McCaina prikazati kot naslednika Georga Busha, njegovo morebitno predsedovanje pa za Bushev tretji mandat, s čimer hočejo pridobiti na zelo nizki priljubljenosti trenutnega predsednika. Tako je Obama v odzivu na izginjanje delovnih mest povedal:

Ameriško ljudstvo plačuje ceno propadlih gospodarskih politik preteklih osmih let, in mi si ne moremo privoščiti še štiri leta istega.

Tudi John McCain je izpostavil svoje poglede ob tej pereči temi, ki vedno bolj obremenjuje ZDA. Med svojim tridnevnim obiskom latinske Amerike, med katerim sta bili glavni temi imigracija in trgovina, je v pisni obliki izrazil svoje poglede:

Po vsej državi Američani trpijo in današnji podatki o številu delovnih mest so samo zadnji pokazatelj.

Washington se nič več ne more otresati svoje odgovornosti delovati. Naš fokus mora biti jasen: uveljaviti odločitve, ki bodo delovna mesta ustvarila danes.

Obami je vrnil udarec s tem, da je demokratskega tekmeca napadel pri davkih. Po njegovem povišanje davkov ne more pripomoči izboljšanju stanja v gospodarstvu. McCain trdi, da hoče Barack Obama zvišati davke in uvesti nove regulacije.

Tako ameriški predsednik George Bush. V sredo je priznal, da je bil prejšnji mesec eden najtežjih za vojake ZDA v Afganistanu in da bodo do konca leta potrebne dodatne sile. V resnici je bil mesec junij najbolj krvav mesec za tuje vojake od začetka operacij. Zadnja dva meseca je Afganistan med Američani terjal več žrtev kot Irak. Bush:

Eden izmed razlogov, zakaj je bilo več mrtvih je ker se naše sile bojujejo z močnim sovražnikom, takšnim ki mu ni všeč naša prisotnost, zato ker jim ni všeč zamisel, da bi Amerika onemogočala varna zatočišča teroristom.

V sredo je bil južno od Kabula sestreljen ameriški transportni helikopter UH 60 Blackhawk, pri čemer ni bilo žrtev. Posadko so evakuirali preden je helikopter zagorel. To je drugi izgubljeni helikopter ta teden, v prvem primeru pa je po poročilih najverjetneje šlo za okvaro. Najvišji ameriški vojak, admiral Mike Mullen, je v sredo v Washingtonu izrazil svojo zaskrbljenost:

Že nekaj časa sem zelo zaskrbljen zavoljo povečanja nasilja tam. Talibani in njihovi podporniki so v preteklih tednih nedvomno  postali bolj agresivni, kar jasno nakazujejo izgube.

V državi je šest let in pol po začetku operacij več kot 60000 tujih vojakov, ki se spopadajo s trmastim sovražnikom. Število žrtev med tujimi vojaki se povečuje iz leta v leto. Če jih je leta 2005 padlo še manj kot 60, se je število v naslednjem letu podvojilo, leta 2007 pa preseglo število 200. Letošnje leto obeta, da bo še bolj krvavo.

Nič kaj dobre novice za ameriške vojake. 2200 marincem bodo podaljšali njihovo bivanje v nemirni državi. Trideset dni več bodo ostali in se domov vrnili šele novembra, vse v skladu s postopnim povečevanjem števila vojakov.

Po več kot šestih letih ujetništva pri levičarskih upornikih v Kolumbiji, so skupaj s 14 drugimi talci rešili nekdanjo političarko zelenih in kandidatko za predsednico Kolumbije Ingrid Betancourt.

Osvobojeni so bili še trije ameriški pogodbeni delavci in enajst kolumbijskih vojakov in policistov, pri reševanju pa so se ugrabitelji predali brez boja. Po podatkih kolumbijske vlade uporniki zadržujejo še okoli 700 ljudi.

Poroča Žurnal, da je napovedan podpis med največjim britanskim sindikatom Unite in ameriškim sindikatom kovinarskih delavcev USW, skupaj pa bodo imeli tri milijone članov.

Največji sovražnik navadnih delavcev je nacionalizem. Prav tisti nacionalizem, s katerim je mogoče delavce v eni državi nahujskati proti delavcem v drugi, da brezglavo tekmujejo drug proti drugemu in si mečejo polena pod noge in v besnem sovraštvu pozabljajo, kako zelo so manipulirani. Kapitalisti na primer nimajo veliko pomislekov pri selitvi proizvodnje v druge države, zato je nadvse smešno, ko se govori o nacionalnem interesu, pri tem pa se na veliko grabi.

Delavstvo sveta ima samo eno možnost, da okrepi svoje pozicije, ki so bile v preteklih letih dodobra načete. Mora se povezovati, pri čemer ne sme zavistno gledati preko državnih meja, ampak iskati nove zaveznike, pa bili to Britanci ali Hrvati. Navsezadnje nima delavec iz Maribora nič od tega, če meja v Piranskem zalivu poteka nekaj metrov sem ali tja, veliko pa ima od tega, če ima sto eurov plače več ali ne.

Najhujše seveda še pride. Nekako bo mogoče znotraj EU ustvariti solidarno gibanje, nekako bo mogoče delavce po vsem razvitem svetu prepričati, da imajo skupne interese in morajo vplivati na politiko, da se odloča njim v prid. Toda, kako bo s Kitajsko ali Indijo, koder ljudje delajo za drobiž in jim je vsaka drobtinica z bogataševe mizice že pravo razkošje?

Prekleto, kako mi je všeč stran e-demokracije. Že dalj časa razmišljam, da bi rad tudi sam imel malo spremenjen blog, malo bolj podoben spletnemu časopisu. To kar imam zdaj, mi je bilo nekaj časa všeč, zdaj pa imam občutek, da mi ne služi več dovolj dobro.

Kakorkoli, tema, ki jo uporabljajo na e-demokraciji bojda da pride 60 $. Če je kdo zainteresiran in ima kaj pojma o oblikovanju (in jaz ga nima prav nič) in bi mi bil pripravljen napraviti takšno stran, ki bi delovala na tem kar imam (torej, izgleda, da je wordpress ) za določeno plačilo, mi lahko pusti komentar, pa se bomo potem zmenili. Ampak ne za več kot 110 eurov. Toliko že pride en prekleti izpit na FDV-ju.

Nova Zelandija, dežela na drugem koncu sveta je že leta 1893 kot prva država na svetu podelila volilno pravico ženskam, od marca 2005 do avgusta 2006 pa so pet najpomembnejših položajev zasedale ženske.

Prvi znani Evropejec, ki je prispel do Nove Zelandije je bil Nizozemec Abel Tasman, ki je leta 1642 pristal na severnem koncu južnega otoka. Deželo je poimenoval za Staten Landt, kasneje pa je bila preimenovana v Nova Zelandia. Angleži, ki so leta 1788 ustanovili kolonijo New South Wales, ki je vsebovala Avstralijo in dele severnega otoka današnje Nove Zelandije so ime prilagodili svojemu jeziku.

Evropejci seveda niso bili prvi na obeh otokih, okoli 1500 pred našim štetjem so deželo poselili Polinezijci, ki so razvili svojo lastno kulturo in so nam znani kot Maori. Leta 1840 je bil sklenjen sporazum iz Waitangija, ki je postal eden izmed temeljev novozelandske državnosti in ki so ga hkrati kolonisti in Maori razlagali vsak po svoje. Nova Zelandija je pristala pod britansko krono. Leta 1852 je parlament v Londonu sprejel zakon s katerim je Nova Zelandija dobila dvodomni parlament in svojo vlado. Nova Zelandija je postala dominion pod britansko krono leta 1907, leta 1926 pa je postala dominion s svojo lastno vlado.

Nova Zelandija je parlamentarna monarhija, kar pomeni, da je na čelu države še vedno britanska kraljica, ki pa ima predvsem simbolno vlogo in ima v deželi naslov kraljice Nove Zelandije, njene funkcije pa opravlja generalni guverner, ki ga na predlog predsednika vlade imenuje kraljica. Država nima zapisane ustave, temveč ustavne okvire določajo nekateri dokumenti, med katerimi je tudi pogodba iz Waitangija.

Zakonodajno oblast sestavlja enodomni parlament (od leta 1951) imenoval Dom zastopnikov (House of Representatives) , ki ima ponavadi 120 članov (trenutno 121) z mandatom tri leta. Sedem mest je rezerviranih za Maore. Volijo se po mešanem proporcionalnem sistemu, kar pomeni, da je vsak poslanec ali izvoljen v okraju, kjer zmaga tisti, ki na volitvah dobi največ glasov, ali pa imenovan s strankarskih list. Vsak volivec ima dva glasova, najpomembnejši pa je strankarski glas. Takšen sistem so sprejeli leta 1996, prej je imela država večinski volilni sistem, zaradi česar je imela dvostrankarski sistem. Zaradi novega sistema od leta 1996 nobena stranka ni mogla vladati sama, zato so potrebne koalicije.

Prva stranka je bila ustanovljena že leta 1891. Najpomembnejši stranki sta laburistična (Labour Party - socialisti) in narodna (National Party - konservativci). Trenutno je v Domu zastopnikov osem strank, največ poslancev pa imajo laburisti predsednice vlade Helen Clark. Druge stranke so še ACT Nova Zelandija, Zelena stranka Aotearoa in Združena prihodnost NZ.

Izvršilno oblast predstavlja predsednik vlade s svojim kabinetom ministrov, ki morajo vsi biti člani parlamenta. Kolektivno so odgovorni parlamentu.Predsednik vlade je voditelj največje stranke v parlamentu ali koalicije strank.

Generalni guverner, ki ga imenuje kraljica, ima moč, da imenuje ali razreši predsednika vlade in razpusti parlament.

Od marca 2005 do avgusta 2006 so pet najpomembnejših položajev zasedale ženske. Na samem vrhu kraljica Elizabeta II., pod njo generalna guvernerka Silvia Cartwright, predsednica vlade in predsednica laburistov Helen Clark, predsednica Doma predstavnikov Margaret Wilson in predsednica ustavnega sodišča Sian Elias.

Tako vsaj kažeta dve anketi iz preteklih dni. V Večerovi javnomnenjski anketi, ki jo je opravilo podjetje RM Plus, so Pahorjevi socialnidemokrati junija dosegli 14,7%, Janševi demokrati pa padli na 9,6%. RTVS pa poroča, da bi po anketi, ki jih je za njih opravil Interstat, SD dobila 14%, SDS pa 13,1%.

SD je lani že imela spodobno prednost pred SDS, kar je napovedovalo, da se bo ta stranka na parlamentarnih volitvah 08 potegovala za prvo mesto, a je potem Janez Janša uspel z nekaj potezami prednost izničiti in se prebiti nazaj na politični oder kot morebitni zmagovalec. Medtem ko od Pahorjeve stranke ni bilo videti kakšnih posebnih potez, saj se je zanašala predvsem na napake vladajoče koalicije, so tam kljub veliko spodrsljajem na nekaterih področjih tudi uspeli pridobivati podporo.

Med uspehe vlade lahko štejemo tudi odlično predsedovanje EU. Res, ni bilo velikih prebojev, a Slovenija si je prislužila dobro oceno, saj tudi nobenih posebnih napak ni bilo in je predsedovanje potekalo korektno. Po drugi strani je gonja čez tajkune in izpostavljanje nekaterih zakulisnih povezav Janezu Janši omogočila, da se je predstavil kot borca proti kapitalistom, s tem pa odvzel nekaj vetra v jadra socialnim demokratom, ki bi naj po logiki stvari predstavljali predvsem delavstvo in tiste z nižjimi dohodki.

Razen prvih dveh strank na lestvicah bo zelo pomembno, kako se bodo odrezale še druge, ki jim bo uspelo priti v parlament, saj bo po volitvah potrebno sestavljati koalicijo. Za Pahorja je pomembno, da uspe Zaresu in LDS-u. Večer prvim pripisuje 4,6% (RTVS 4,9%), drugih pa 3,4% (6,7%). Za Janšo je pomembno, da se v parlament prebijejo zavezniki v NSi-ju, ki pa imajo po Večerovi anketi le 1,8% (1,6%). SLS in DeSUS imata nizko podporo in se bosta tako kot NSI morala še zelo potruditi, da prideta v parlament. Stranke levice imajo tako veliko prednost pred strankama desnice in skoraj nemogoče se zdi, da bi Janez Janša, kljub morebitni zmagi, še lahko sestavljal vlado. Po Večerovi anketi ima SNS 5,1%, po anketi RTVS pa 3,4%. Lipa ostaja pri dnu.

Neopredeljenih je še zelo veliko, tako da so možni še veliki premiki. Če je položaj prvih dveh strank na lestvici jasen, pa še ni razvidno, kakšno bo njuno končno razmerje. Za zdaj se zdi, da je bolj aktiven Janša, v svoje dobro in slabo in da je iniciativa predvsem pri njemu, saj se Pahor predvsem trudi obdržati nek umirjen videz, za napade pa socialni demokrati uporabljajo npr. prebežnika iz LDS-a Cvikla in Ropa.

Pred volitvami je torej pričakovati novega napada Janeza Janše, ki nič ne da na ankete, a mu je verjetno jasno, da mu trenutno ne kaže preveč dobro. Referendum o pokrajinah mu je zadal hud poraz, ne glede na to, kako se zdaj želi to spremeniti v nekakšno zmago. Mnogi podporniki SDS-a živijo v nekem paralelnem svetu, v katerem so vse ankete potvorjene in le sredstva za manipulacijo javnega mnenja, njihov prvak Janša pa gotovo na poti do velike zmage. Vendar se resnice ne da spremeniti. Da pa se zaostrovati razmere, kar se utegne še prekmalu zgoditi.

V majhnem kraju v New Hampshiru po imenu Unity (enotnost) sta se demokratski kandidat za predsednika ZDA Barack Obama in njegova donedavnega najhujša tekmica Hillary Clinton skupaj pojavila na odru. Pred tisočimi zbranimi v kraju s 1700 prebivalci, kjer sta na januarskih volitvah oba dobila po 107 glasov, sta skladno z imenom kraja poudarila svojo enotnost v boju za Belo Hišo.

Spopad je bil tako hud, da so mnogi volivci Hillary Clinton v žaru tekme bili pripravljeni podpreti celo republikanskega kandidata Johna McCaina, če pri demokratih ne bi uspelo njihovi ljubljenki. A zdaj je pomemben vsak glas in tako je Clintonova pozvala svoje podpornike:

Vse, ki ste glasovali zame in zdaj premišljate, da ne bi volili ali pa bi volili za senatorja McCaina, močno pozivam da premislite.

foto ProfJosh

John McCain, ki je spoznal, da pot do zmage vodi tudi preko njenih volivcev se je podal prepričevati delavce, da je on njihov pravi kandidat. V Ohiu, eni izmed ključnih držav, je obiskal tovarno General Motors in povedal, da ‘morajo največji del neverjetnega povečanja nafte prenašati Američani z najnižjimi zaslužki. In to ni pošteno.’ McCain trenutno vodi vojno na dveh frontah, saj si želi pridobiti tako neodvisne volivce, kot prepričati konservativce, da ga podprejo. Od uspeha na obeh področjih bo odvisno, ali bo konkurenčen v ključnih državah.

Clintonova se je v boj za Obamo podala tudi na finančnem področju in svoje podpornike pozvala, naj ga finančno podprejo. V Washingtonu je tako množici dvesto zbranih povedala, da:

mora biti prioriteta v naših življenjih izvolitev Baracka Obame za naslednjega predsednika ZDA. Mi smo družina in zdaj imamo možnost da jasno pokažemo, da vemo kaj je na kocki in da bomo storili vse kar je potrebno, da ponovno osvojimo Belo Hišo.

Obama se je za podporo zahvalil, kajti po njegovih besedah demokrati v boju potrebujejo oba Clintonova, tako senatorko iz New Yorka, kot bivšega predsednika ZDA, Billa Clintona. ‘To je bil izreden preizkus,’ je povedal o tekmi. ‘Ker sem tekmoval s Hillary Clinton sem boljši kandidat.’ Obama ni ostal pri leporečju in je skupaj s svojo ženo Michelle doniral nekaj tisočakov zadolženi Clintonovi, ki ji je uspelo pridelati 20 milijonov dolgov.

Medtem se učinki izstopa Clintonove iz tekme kažejo le počasi. Če je še pred kratkim razlika med Obamo in McCainom bila minimalna, se je zdaj ta v korist prvega povečala za malo. Po CNN-u je razlika med obema sedem procentov, Washington Post pa poroča, da ima Obama prednost v štirih ključnih državah, Winsconsinu, Michiganu, Minnesoti in Coloradu. Na prave premike je kljub nekaterim anketam (Newsweek ima Obamo v 15% prednosti), ki so pokazale veliko prednost Obami, potrebno še počakati, saj bi bilo neumno sklepati prehitro. Do volitev je še kar nekaj časa.

To, kar je Anton Rop lansko leto trdil, torej da sta se Janez Janša in Ivo Sanader dogovarjala glede incidentov v Piranskem zalivu, je bilo že od vsega začetka težko dokazljivo in jasno je bilo, da se bo na koncu po vsej verjetnosti napad na predsednika vlade sfižil.

Zgodba sicer še ni čisto končana, čeprav je komisija za nadzor obveščevalnih služb soglasno sprejela sklepe. Te si bodo zdaj vsi razlagali malo drugače. Za nasprotnike vlade bo ostal pridržek, da ‘niso videle čisto vsega’ in s tem dvom, da je do dogovarjanj morebiti le prihajalo, pa so bili ključne informacije zadržane. Po drugi strani bodo slavili zmago in naperili svojo ost napadov proti bivšemu predsedniku vlade Antonu Ropu, ki ga pozivajo, naj se opraviči, kar se seveda ne bo.

Vprašanje je, koliko bo to predvolilna tema. Nekaj napadov tu in tam je pričakovati, a prav veliko dokazljivega ni, prej so to samo sredstva za manipulacijo javnosti in prepričevanje že prepričanih, z obeh strani.  Anton Rop bo seveda vztrajal pri svojem:

Tisti, ki me toži, mora dokazati, da sem namenoma govoril neresnico

Sam ostajam precej skeptičen, da je kaj na vsej stvari. Če bi bilo, bi se bivši predsednik vlade oglasil pač prej, takrat ko bi s takšno informacijo lahko še potopil pohod desnice na oblast.

“Men by their constitutions are naturally divided into two parties: 1. Those who fear and distrust the people, and wish to draw all powers from them into the hands of the higher classes. 2. Those who identify themselves with the people, have confidence in them, cherish and consider them as the most honest and safe, although not the most wise depositary of the public interests. In every country these two parties exist, and in every one where they are free to think, speak, and write, they will declare themselves. Call them, therefore, Liberals and Serviles, Jacobins and Ultras, Whigs and Tories, Republicans and Federalists, Aristocrats and Democrats, or by whatever name you please, they are the same parties still and pursue the same object. The last one of Aristocrats and Democrats is the true one expressing the essence of all.” ~ Thomas Jefferson to Henry Lee, 1824. ME 16:73

(Pobrano iz članka na Lew Rockwell We are all party animals)

Je ljudstvu vredno zaupati? Je tega zaupanja sploh vredno? Je povprečni Janez dovolj razgledan, dovolj sposoben doumeti vse kar se godi okoli njega, pripravljen žrtvovati nekaj kratkoročnega dobička za dolgoročni uspeh? Je za tega Janeza bolje, če je svoboden pri odločanju o produktih njegovega dela, ali je bolje, da zanj skrbi neka razsvetljena elita?

To je eno izmed temeljnih vprašanj, ki se postavljajo vsakemu, ki bi rad kdaj prilezel malo višje in spremenil svet. Odgovor na to vprašanje določa, koliko svobode bo dopuščal ljudstvu.

V praksi lahko to opazujemo na primeru Lizbonske pogodbe, ki so jo s svojim ne torpedirali Irci. Bili so edina država znotraj bloka 27 držav, ki so jim vladajoči dovolili, da so se lahko udeležili referenduma o tako pomembni temi. Za vse druge so se menili odločiti kar parlamentarci. Vprašati se moramo, ali mar ti ljudje ne zaupajo svojim državljanom, da se bodo odločili prav?

‘Če bo Severna Koreja nadaljevala s pravilnimi izbirami, lahko popravi svoje odnose z mednarodno skupnostjo… Če bo Severna Koreja izbrala narobe, bodo ZDA in njene partnerke v šest stranskih pogovorih ravnale primerno temu,’ je izjavil ameriški predsednik. Ker izolirani severnokorejski režim sodeluje z mednarodno skupnostjo pri uničevanju svojega jedrskega programa, so se v ZDA odločili, da to državo odstranijo s seznama držav podpornic terorizma

Pri tem je zanimivo, da še ni minilo veliko, odkar je Severna Koreja ZDA grozila z ognjenim uničenjem in je pospešeno razvijala svoj jedrski in raketni program. Pri tem se vodstvo te revne države ni oziralo na grožnje, temveč je agresivno nadaljevalo na svoji poti. Zgodilo s eni nič, morebiti prav zato, ker njihova država kljub bedi vsekakor ni šibka in premore dovolj moči za aktivno obrambo, ki bi utegnila napadalca veliko stati.

Kim Jong Ill je dokazal, da zna pravilno oceniti interese in načrte svojih nasprotnikov in tako je njegovo rožljanje z orožjem minilo brez posledic. ZDA so pač preveč vpletene v dogajanje na Bližnjem Vzhodu, da bi si lahko privoščile vojno še v tistem delu sveta, vojno, ki bi utegnila zaostriti odnose s Kitajsko, vzpenjajočo se silo tega stoletja. Nori diktator navsezadnje ni čisto tako nor, čeprav v svojih predpotopnih oblačilih izgleda kot malo čuden palček, ki je skozi skrivna vratca pod mizo nekega komunističnega veljaka splezal v čudežno deželo imenovano Severna Koreja in jo čisto naključno spremenil v svoj fevd.

Prebivalci Japonske, Južne Koreje in Kitajske se lahko štejejo za srečne, da se je konflikt okoli jedrskega programa Severne Koreje razrešil na tak miroljuben način. Vojna bi bržkone vzela na stotine tisoče življenj in bi hudo škodovala zdaj cvetočim gospodarstvom. Vsi smo se tudi naučili zelo pomembne lekcije. Države lahko preizkušajo potrpljenje tako imenovane edine preostale velike sile, torej ZDA, če se nahajajo na pravem območju, proč od velikih energetskih rezerv, ki postajajo vedno bolj redke in dragocene in če vodstvo zna dobro igrati igro groženj in popuščanj.

Posvetovalni referendum o pokrajinah se je izjalovil. Na volišča je prišlo zelo malo ljudi, vsega 8,12% do 16. ure, s tem pa so Slovenci množično pokazali, da jim ali ni mar, ali da ne vedo, za kaj se sploh odločajo, ali pa da večinsko nasprotujejo razdelitvi države na trinajst pokrajine na način na kakršnega si je to zamislila vlada.

Denar vržen proč, torej.

Na 3800 voliščih so se Slovenci odločali ali bodo vladi dali zeleno luč za njihov projekt pokrajin; uradni rezultati bi naj bili znani šele čez nekaj dni, neuradni pa v nekaj urah. Ker je referendum posvetovalen, se vladi ni potrebno držati navodil ljudstva. Saj ne, da se jih bi. No, zdaj je to ljudstvo vladi zadalo hud udarec in pokazalo, da bodo vladne stranke pred parlamentarnimi volitvami še zelo trepetale. Podpora je nizka, ljudje pa nezadovoljni.

In potem, kaj nam bodo te pokrajine, pa še toliko po vrhu? Vse skupaj je videti, kakor da bo zaposlenih še na stotine ljudi, ki ne bodo počeli drugega, kot prelagali papirje, še ena raven, na katero se bo potrebno obračati, da bi kaj postorili. Veliko denarja za koliko učinka? Bo trinajst pokrajin res prineslo decentralizacijo? Bodo zato ljudje v Prekmurju bolje živeli?  Ljudje so očitno menili, da je najbolje, če dan izkoristijo kako drugače, kot da se podajo na volišča. Vlada bo morala dobro premisliti, kako naprej.

Huh, kdo bi si mislil, glede na vse tiste o propadanju Srbije, ki da je jama bede sredi Balkana, brez upanja na lepše čase, dokler se popolnoma ne podredi tako imenovani mednarodni skupnosti. To je, ZDA in EU, prav tisti EU, ki tako spoštuje demokracijo, da ne bo niti malo upoštevala irskega NE novi pogodbi.

Košak sicer piše o nečem drugem, ampak mene je k premisleku in iskanju odgovorov prisililo tole:

Šele danes se na primeru Srbije vidi, kakšne so resnične in daljnosežnejše posledice Miloševićeve politike. Ne gre samo za grozljivo gospodarsko nazadovanje. Bolj usodno je to, da je vladavina tega samodržca na javno sceno naplavila kriminalno svojat, populiste vseh barv in nacionalizem kot edino temo, s katero se državljani še ubadajo. Medtem pa Srbija pred očmi svojih državljanov tone v mrak in bedo. Srbija danes za Slovenijo ne zaostaja dvajset let, temveč najmanj petdeset.

Petdeset let, kaj? Potem bi bila Srbija nekje na ravni Čada ali kakšne takšne revne države. Ampak, stvari niso čisto takšne. Ob tem sem se spomnil na nekega genialnega analitika, ki je še pozno leta 2000 trdil, da Rusija nezadržno tone, da se gospodarstvo krči in tako dalje, pri tem pa niti opazil ni, da se je gospodarska rast že prejšnje leto začela krepiti. Temu se reče ali nepozornost ali pa namerno zavajanje.

Podatki Svetovne banke kažejo, da je Srbija  v lanskem letu rasla s 7,5%, BDP na prebivalca pa se je od leta 2002 z 2100$ na prebivalca do konca leta 2007 zvišal na skoraj 5400$. Delež revnih je padel s 14 na 8%. Zanimivo, leta 2004 je bila rast BDP kar 9,3%! Srbiji torej niti ne gre tako zelo slabo, še več, je na dobri poti, da se še okrepi.

Primerjajmo to z gospodarstvom Kosova, ki dosega borih 1500 eurov na prebivalca  (1116 za leto 2006 po podatkih Svetovne banke) in tudi če to pretvorimo v vedno manj vredne ameriške $, dosega le približno polovico srbskega stanja. Brezposelnost je po drugi strani tam okoli 40%. Ampak gremo stavit, da bodo nekateri Kosovo predstavljali kot zgodbo o uspehu, Srbijo pa kot državo na robu preživetja!

Po nekaj letih sem spet obiskal Herberstein, majhen grad in živalski vrt na avstrijskem Štajerskem. Vmes se je slišalo marsikaj, zaradi afere so že skoraj zaprli živalski vrt. Govorilo se je, da bodo nekatere živali pobili, druge pa poslali v druge živalske vrtove. No, k sreči je vse skupaj ostalo precej podobno, čeprav je res, da je prišlo do nekaterih sprememb in da vse skupaj na prvi pogled ni več videti tako urejeno kot pred leti.

V gradu je vse še po starem. Mislim, da v teh nekaj letih niso premaknili niti kosa pohištva. Me pa veseli, da lokvanj še vedno živi.

Zdaj imajo bele volkove, ki so zelo lepi, mnogo lepši, kot tisti, ki jih vidite v ljubljanskem živalskem vrtu, pa še več prostora imajo na razpolago.

Najbolj zabavne pa so te male opice, ki pridejo zelo blizu, ampak se tudi hitro izmaknejo. Niso napadalne in ne kradejo.

Še en prav čaroben kotiček. Teh je kar nekaj.