Jinov svet

Za predvidoma 15 dni bo ta blog zaspal. Odpravljam se po Evropi. Ne bom mogel spremljati dogajanja v J. Osetiji, kar utegne biti eden izmed prelomnih konfliktov začetka tega stoletja. Okrepljena Rusija bo soočila svojo moč z zahodnimi vplivi na svojih mejah. Odrezan bom od ameriškega predvolilnega cirkusa in živcev mi ne bodo parali razpadajoči tuneli in divji tajkuni. Žalostno.

Zato pa se nadejam, da spoznam nekaj novih krajev in svoje misli preusmerim na povsem nove stvari. Kar je navsezadnje tudi dobro. In hej, počitnice so! Svet lahko tudi počaka. Ker, kakor pravijo, bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. To velja tudi za vse krize in vojne in politične razprtije.

Gruzinske sile so Južno Osetijo napadle sredi noči. Silovito obstreljevanje se je nadaljevalo vso noč, kmalu so prevzele oblast nad večino uporniške republike. Zdaj bi je naj nadzorovali že tri četrtine. Deset ruskih mirovnikov bi naj bilo ubitih. Ruska vojska se premika v J. Osetijo. Na ta olimpijski dan se je začela nova vojna.

Pred tem je predsednik Gruzije še lažnivo obljubljal premirje. Njegova beseda, tako se zdi, ne pomeni nič. Vojne, ki jo je začel, pa v resnici ne more zmagati. Stopil je na nevarno pot in zahodne pomoči, tudi če jo zahteva, ne bo dobil. Še več, Gruzija še zelo dolgo ne bo videla članstva v NATO paktu, sploh je vprašanje, kaj se bo z državo zgodilo po ruskem obračunu. Ker ta bo prišel in rusko vodstvo bi bilo strašno neumno, če ne bi izkoristilo te priložnosti. Uniči lahko sovražno entiteto na svoji južni meji in zavaruje ljudi, ki so jo vedno imeli za svojo zaveznico in zaščitnico. ZDA, ki nimajo ne denarja, ne sil, da bi se po katastrofi v Iraku in Afganistanu lahko uprle ruski moči na Kavkazu, ne bodo storile ničesar. Predsednik Medvedjev je že izjavil, da je’ dolžan varovati življenja naših državljanov, kjerkoli že so. Ne bomo dopustili, da bodo tisti krivi za smrti naših državljanov ubežali pravici.’

Prijatelja

Glede medijev, sploh zahodnih, lahko zdaj pričakujemo veliko propagande. Rusija, to je očitno, je označena za sovražnika in pri tem ni pomembno, če se podpira laži avtokrata iz Gruzije, ki se na oblasti drži s sumljivimi sredstvi in ki nikakor ni prvoborec za demokracijo in svobodni trg, kakor se sam rad predstavlja. Mnogo bolj sumljivimi, kot na primer ruske oblasti, ki jim očitajo od potvarjanja volitev, pranja možganov državljanov in zastrupljanja neljubih novinarjev.

Pričakujemo lahko poročila o ruskih grozodejstvih, bombardiranju bolnišnic, šol in nedolžnih civilistov, ob tem pa pravljice o desetinah sestreljenih ruskih letalih, stotinah uničenih ruskih tankih in tisočih mrtvih ruskih vojakih. Da bi se kdo obregnil ob to, da je glavno mesto Južne Osetije po bombardiranju, ki je moralo biti pripravljeno že veliko prej, porušeno, ni pričakovati. Tudi bo kdo trdil, da je Gruzija tista, ki je napadena. Neumnost, seveda, saj so njihove sile zavzele že tri četrtine Južne Osetije, kar samo priča o že dolgo načrtovani operaciji. Gruzija je agresor, o tem ne more biti dvoma. Zdaj bodo tisti, ki so morijo začeli, morali plačati ceno.

Vsaj začasno, politično, v tej državi. Naj vas ne preslepijo razni socialni dodatki pri političnih strankah, tudi ne tisto socialno pred eno demokracijo. To je vse samo maska. Resnica, kruta resnica je, da so se vsi pomaknili na desno in veselo fantazirajo, kako bi umaknili državo iz gospodarstva, znižali davke, privatizirali kar se da in živeli fantastično kapitalistično gospostvo. Delavci so obrobna pasma.

Potrebno bo počakati na druge čase.

V ponedeljek je Janez Drobnič zapustil Novo Slovenijo. Morebiti se bo pridružil novim Krščanskim demokratom, čeprav tega sam ni hotel komentirati. Jasno je le, da je NSi tik pred volitvami v krizi in da se bo kmalu morala soočiti z morebitnim izpadom iz parlamenta.

Desno od sredine polom grozi dvema strankama. Tudi v SLS so na trhlih nogah, čeprav se je z menjavo na vrhu stranke zdelo, da bodo ljudski skušali z vrha desnice v enem izmed naslednjih mandatov strmoglaviti Janeza Janšo. To jim ni uspelo, predvsem zato ne, ker jih je prvak slovenskih demokratov uspel povezati s tako imenovanimi tajkuni in jih zatreti že v kali. Utegne se zgoditi, da bomo po volitvah na desnici imeli samo eno stranko.

Kljub temu predsednik SLS-a Bojan Šrot napoveduje boj za deset procentov. To je povsem nerealno in vsakomur je lahko jasno, da tega sam pri sebi v resnici ne pričakuje. Uspeh bo že pet ali šest procentov, uspeh bo mogoče že samo preživetje stranke v parlamentu. Kar bi bilo za stranko s takšnim številom županov dokaj tragično, čeprav ne dokončno usodno.

Če se je potrebno vprašati, kaj je SLS zadnja štiri leta počela v vladi, pa je drugo vprašanje NSI. Navsezadnje se kljub vsem kritikam finančni minister Bajuk lahko pohvali s presežkom in zadovoljivo gospodarsko rastjo, vse krivde za višjo inflacijo pa mu ob slabih svetovnih razmerah tudi ne moremo pripisati. Kje torej iskati odgovor, zakaj SDS tako zelo dominira politični prostor na desnici, medtem ko so njihovi soborci potisnjeni na rob in dejansko skoraj popolnoma uničeni.

Iz današnjega Žurnala:

Beograd (STA). V Avstriji živeči Srb trdi, da naj bi se general bosanskih Srbov Ratko Mladić skrival v nekdanjem Titovem bunkerju v hribih na jugu Srbije na meji z Makedonijo. Varovalo naj bi ga okoli dvesto do zob oboroženih stražarjev.

Eh, vidite, to pa vam je novinarstvo v najboljši izdaji

Rebelde je telenovela, ki je obnorela najstnike po svetu. Tako zelo, da so se spremenili v divje potrošnike in do vrha napolnili žepe nekaj genijalcev, ki so znali izkoristiti pravi trenutek in na trg plasirati izdelano skupino, plus malo morje izdelkov. V bistvu primer Rebelde predstavlja kapitalizem v svoji čisti moderni obliki. Ustvarjanje potreb in zadovoljevanje le teh.

Izredno dober prispevek na Demosu . Igor piše o tem, kako so marketinški guruji posilili svet’, in prav ima. Kako deluje moderni kapitalizem, na kak način na ljudi vpliva ustvarjanje potreb, ki jih še pred nekaj dnevi ni bilo in ki so dejansko povsem umetne, dobro priča tale odstavek:

žNa drugi strani Slovenije je 11 letnica na smrt jezna na svojo mamo, ker je ni peljala na koncert. Vse prijateljice so šle, razmišlja, ko gleda poster od RBD. Mama je v sosednji sobi, sedi na postelji, boli jo hrbet, ker je skoraj devet ur stala za tekočim trakom. Zasluži 400€ neto, trd kruh, prigaran na normo. Ve, da je hči jezna nanjo, vendar ne ve, kako naj ji situacijo razloži. Bo že razumela, ko bo starejša si reče, ko gleda položnice za stroške stanovanja. 170€. Čez tri dni se sošolke v šoli pogovarjajo o koncertu. Zakaj pa ti nisi šla? Eee, mama je morala v službo, jo je sram. Tri najbolj priljubljene v razredu se malo nasmehnejo in spogledajo. Tudi zato, ker naša 11 letnica ne diši po parfumu Rebelde in nosi malček ponošene čevlje.

Kako otroku razložiti, da so Rebelde umetno skonstruirana skupina, ki bo že čez nekaj let utonila v popolni pozabi, kakor so prej izginili že kakšni New Kids on the Block, ali kaj podobno umetnega? Kako razložiti, da mu čisto nič ne bo manjkalo, če ne bo videl koncerta ali ne bo imel zadnje zgoščenke? Navsezadnje je res, da je vse skupaj navadna neumnost, kakor je tudi prenažiranje s čokoladicami kakšne znane firme neumnost, a če vsi vrstniki to počnejo, postane malemu izobčencu v njihovi družbi izrazito težko. Če vsi poslušajo določeno skupino, je težko biti drugačen. Hja, vedno je zelo težko biti drugačen. Saj zato je tako zelo malo ljudi, ki bi se odreklo pridobitvam napredka, recimo mobilnim telefonom. Večina jih ne potrebuje za normalno funkcioniranje, nekateri so celo, ki jim večna dosegljivost pošteno para živce, a če ga že nimaš, te večina smatra za vsaj malo čudnega.

Znotraj kapitalističnega sistema je zelo pomembno ustvarjanje novih potreb, večinoma povsem nekoristnih. Na tak način je mogoče zaslužiti denar, na tak način se gospodarstvo razvija. Vprašanj je torej, kako ustvariti nekaj, česar drugi niti pod razno ne potrebujejo, in jim to potem prodati kot življenjsko nujnost. Če je teh življenjskih nujnosti vedno več, je tudi jasno, da dohodka nikoli ni dovolj, čeprav je tudi tega po večini zmerom več.

Če se vrnemo nazaj k tisti deklici iz zgoraj citiranega odstavka. Otroci so dobra tarča. Če se odrasli še lahko odrečejo marsičemu, če lahko gredo v trgovino z lističem, na katerem so zapisane res samo nujne stvari in se ognejo zapeljivim produktom, pa je z otroci težje. Kateri starš pa ne bi rad videl svojega otroka srečnega? In mali nergači znajo povrhu zelo dobro prepričevati. V tem se namreč urijo od malih nog naprej. Če torej mali nadebudnež vidi dober oglas po tv, ki je bil narejen ravno za takšno ciljno publiko, bo zahteval od svojega starša, da mu pridobi željen objekt. Tako, vidite, otroci postanejo eden izmed poglavitnih ciljev. Pa še veliko več prostega časa imajo kot starejši, tako da lahko celo trošijo čas in denar za stvari, za katere je njihovim staršem škoda truda.

Vsak otrok enkrat odraste, porečete. No, Igor ima malo drugačen odgovor, in jaz se kar strinjam:

Ah, bodo že prerasli, si mislite. Poanta pa je v tem, da se je s takšnim konceptom mladinskih telenovel, poimenujmo ga kar »popolni paket« ustvarja sodobni potrošnik. Ravno ta mladina bo gonilna sila sistema čez nekaj let, ko pride do služb. Telenovela za mladostnike je pomemben košček v mozaiku, ki teži k temu, da se zastavlja čim manj pomembnih vprašanj, ter da se čim več porablja. Če klecne še šolski sistem, in bodo v šolah za domače branje brali Potterja, potem je to konec. Zaton vsakršne kritične misli, vzpon enoumja in popolnega konformizma.

Stopimo malo nazaj in se zamislimo. Mar niso tudi nas tako vzgojili? V popolne potrošnike, ki smisel življenja iščemo v tem, kar imamo, ne kar smo. To, kar imamo nas definira bolj, kot vse naše vrednote, oziroma, naša glavna vrednota je po večini imeti več. Smo materialisti, zato so nas tudi veleblagovnice polne. Volišča nekoliko manj. Mnogim je mnogo bolj pomembno, kakšne cunje si bodo kupili, kot kdo jih bo vodil naslednja štiri leta. Da, zgodi se nam lahko, da nas bodo zaprli v zlato kletko. Če že nas niso. Samo kaj, ko je v naravi stvari, da ta kletka ni za vedno zlata.

McCain in njegovi se znova in znova trudijo Obamo prikazati kot premladega, neizkušenega, človeka, ki pač mora še malo odrasti, si pridobiti izkušenj in znanja, da bi lahko zasedal mesto predsednika ZDA. Toda McCain sam zna včasih izustiti kakšen prav poseben biser, kar vse sproža dvome v njegove sposobnosti in znanje.

Dobro, jasno je, da se pri urah in urah govorov in pogovorov, pri odgovarjanju na nešteto vprašanj, med njimi so mnoga izrazito negativna, zna zgoditi napaka. To se dogodi tudi najboljšim. Seveda, ne v takšni meri, kot Bushu, ampak vendarle. Tudi John McCain ima svoje napake.

Recimo, razmer v Evropi očitno ne pozna preveč dobro, saj je govoril o Češkoslovaški, ki je ni več od leta 1993. Hja, mogoče ga bomo kdaj slišali govoriti tudi o Jugoslaviji. Da obstaja država imenovana Slovenija, se mu po vsej verjetnosti niti sanja ne. John McCain že dolgo ni pogledal na evropski zemljevid. No, ne samo na evropskega, tudi druge celine mu delajo težave. Tako je govoril o iraško-pakistanski meji. Pozabil je, da je vmes še Iran. Ampak mogoče si je samo mislil, da bo potem, ko bo sam predsednik, Iran njegova tarča in uničen, tako da si bosta prej omenjeni državi delili mejo. Afrika je tudi problem zanj. Ko je razpravljal o Darfurju, se je spraševal, kako povečati pritisk na Somalijo. Darfur je v Sudanu.

Mnogo bolj mu seveda gre zameriti, da je Putinu enkrat pripisal vladavino nad Nemčijo, ko ga je označil za predsednika Nemčije. In to je človek, ki bi Rusijo vrgel iz G8.

Predsednik ZDA, nacije ki same sebe smatrajo za vladarje sveta, bi moral vsaj približno vedeti, kjer je katera država in kdo je tam na oblasti. John McCain, katerega strategija je tudi samega sebe prikazati kot neprimerno bolj izkušenega od demokratskega tekmeca, bi moral potemtakem vedeti še neprimerno več kot kdorkoli drug.

Med drugo svetovno vojno so Nemci na Danskem zgradili 8000 bunkerjev, od tega 7000 na zahodni obali. Večino so po vojni Danci izropali in odnesli vse kar je bilo vrednega. Pred nekaj meseci pa je močno neurje odkrilo štiri še ohranjene bunkerje, ki so bili vsa ta leta zakopani pod peskom. Dva devetletna fanta sta opazila vedro pred vhodom v enega izmed njih.

Jens Andersen iz Hanstholmskega muzeja, ki je specializiran za nacistične fortifikacije, navdušeno pravi:

Tako fantastično je, da smo jih našli kompletno opremljene s posteljami, mizami, komunikacijskimi sistemi in osebnimi stvarmi vojakov, ki so živeli notri.

O odkritju so poročali pri lokalnem časopisu in kmalu je vzbudilo ogromno pozornosti v javnosti, tudi med tatovi. Pove danski strokovnjak za evropske bunkerje:

To je bila tekma s časom zaradi tveganja tatvine. Lagali smo, da je samo en opremljen bunker in da je varovan 24 ur na dan, kar ni bilo res. Ampak tudi tako je prišlo do dveh poizkusov vdora.

V bunkerju je živelo devet vojakov in njihov poveljnik. Na dvajsetih kvadratnih metrih so preživeli pet let. Za njimi so ostali ključi, steklenice, knjige, nogavice in škornji, znamke, zdravila.

Reakcije na odkritje so različne. Medtem ko bi en komentator bunkerje preprosto razstrelil, se drugim zdi, da bi to dediščino bilo potrebno ohraniti, da bi spominjala na dogodke med drugo svetovno vojno.

Povzeto po Yahoo

Ruske oborožene sile bi naj po besedah visokega častnika v naslednjih desetletjih zgradile šest letalonosilk in pripadajočih bojnih skupin, ki bi služile pri severnomorski in tihooceanski floti. Trenutno ima ruska mornarica le eno letalonosilko, ki pa se ne more primerjati z ameriškimi letalonosilkami.

Prvo letalonosilko bi naj začeli graditi leta 2012. Pričakovati je, da bodo cene nafte in plina na svetovnih trgih ostale podobno visoke kot do zdaj in da bo ruski obrambni proračun poln. Denarja bo tako dovolj, drugo vprašanje je, kdo bo te letalonosilke gradil. V Rusiji se niso lotili tako zahtevnega projekta vse od propada Sovjetske Zveze, zgraditi kar šest letalonosilk, ki bi lahko konkurirale ameriški pomorski dominaciji, pa zahteva sodobne ladjedelnice in izobražene strokovnjake. Vprašanje je, če Rusija po letih propadanja, ki so se končala šele s Putinovimi reformami, premore vse potrebno. Utegnilo bi se zgoditi, da bi se gradnja zavlekla in bi država na koncu končala z manj plovil za višjo ceno.

Po drugi strani ni videti pravega razloga, da bi se Rusija sploh lotila takšnega programa. Še pred leti se je namreč slišalo povsem drugačne napovedi. Rusija bi naj upokojila edino letalonosilko in je ne bi nadomestila z novimi. Mornarica bi naj skrbela za obrambo priobalnega pasu in bi bila sestavljena iz manjših plovil. Večja sredstva bi dobila le podmorniška flota. Rusija seveda je kopenski imperij, ki ne potrebuje sredstev za projekcijo sile v oddaljene kraje sveta, razen če bi hotela obnoviti nekdanji sovjetski vpliv, kar pa je povsem nesmiselno. Če Rusija kaj potrebuje, je to vlaganje v letalstvo in reforme kopenskih sil, ki se morajo spremeniti v dobro plačano, izurjeno in opremljeno profesionalno vojsko.

Vendar pa je po izjavah, ki prihajajo iz Kremlja in vojaških krogov, mogoče opaziti, da si mnogi želijo konkurirati ZDA, ali se vsaj pripraviti na tekmovanje z vedno močnejšimi silami, kot so Indija, Kitajska in Brazilija, ki bodo v prihodnosti bržkone želele imeti več letalonosilk in svojo silo projicirati ne samo v bližnjo soseščino, ampak po vsem svetu. Želijo si tudi obnoviti nekdanjo sovjetsko moč, to še najbolje kažejo obnovljeni poleti strateških bombnikov nad svetovnimi morji.

To je povsem nerazumno. Država potrebuje sredstva, ki bodo druge velike sile odvrnile od napada, kar predstavlja jedrska oborožitev plus podmornice, medcelinske balistične rakete, bombniki, sateliti in kar je še potrebnega za delovanje vsega sistema. Potrebuje letalstvo in protiletalsko obrambo, ki se bosta sposobna spopasti z najsodobnejšimi svetovnimi letalstvi. Profesionalno vojsko, sposobno hitrega reagiranja na mejah države. Mornarica z letalonosilkami pa predstavlja predvsem znamenje imperializma, ki sam po sebi ponavadi stane več, kot prinaša koristi. Sovjetska izkušnja bi morala vladajoče v Kremlju opozoriti, da je res potrebno skrbeti za obrambo države, a da je pri tem potrebno najti pravo mero in vlagati predvsem v razvoj države.

V ZDA vam lahko ob vstopu v državo  preiščejo in zasežejo računalnik, brez da bi vam za to podali poseben razlog. V modernih ZDA je lahko vsak turist že terorist, ki ga je potrebno maltretirati, da si ne bo drznil misliti slabega o svetilniku demokracije in svobode. Da, ravno zato imajo ministrstvo za domovinsko varnost. Vrli agenti sistema bodo pregledovali računalnike in iskali nezaželene informacije. Ker noben terorist ni dovolj nor, da bi s sabo tovoril načrte za jedrsko bombo, bodo cilj takšnih ukrepov nedolžni popotniki.

Prosim lepo, v takšno državo bi naj potovali kot turisti? Tudi če je zdaj tam vse poceni, ker gre $ počasi k vragu, to ne more odtehtati nevšečnosti na mejah.  Zdaj bo potrebno tri dni pred odhodom v deželo svobode izpolnjevati papirje z butastimi vprašanji, kot je, ali si ti, Janez, kdaj bil član teroristične organizacije. Mislim.  Čestitke za brihtnost.

John Littlebrain: Ahmed, si član teroristične organizacije?

Ahmed bin Terorista: Ne.

John Littlebrain: Ahmed, še enkrat vprašam, imaš v kovčku eksploziv?

Ahmed bin Terorista: Ne

John Littlebrain pregleda kovček in ne najde ničesar: OK, lahko greš.

Ahmed bin Terorista se zahvali za prijaznost, se odpravi v bližnji supermarket, nakupi nekaj žebljev in vnetljivih snovi, si v najetem stanovanju sestavi bombo in se drugi dan razstreli sredi New Yorka.

John Littlebrain: Fuck!

‘On je največja zvezda v svetu,’ pravi zadnji McCainov oglas o Obami. ‘Toda, ali je sposoben voditi državo?’ V štabu Johna McCaina so se odločili, da se nad demokratskega tekmeca spravijo z izrazito negativno kampanjo.

Baracku Obami njegova svetovna turneja doma ni pomagala. Morebiti so ga v Nemčiji pričakali kot zvezdo in tudi iraški premier je podprl njegovo zamisel o urniku umika ameriških vojakov iz Iraka, a doma so ankete pokazale, da bo boj v ključnih državah oster in da se mu prednost pred republikanskim kandidatom nikakor ni povečala. Kot kaže četrtkova anketa Quinnipiac instituta, na Floridi vodi za bora dva procenta, prav tako v Ohiu, bolje mu kaže v Pensilvaniji, kjer ima sedem procentov prednosti. Od leta 1960 noben predsedniški kandidat ni zmagal volitev, če ni zmagal dveh od teh treh držav.

To, da Obama ni sposoben za predsednika, je nekaj kar bodo v McCainovem štabu skušali vbiti v glavo Američanom. Če se bo negativna kampanja obrestovala, pa bomo še videli. Študija Oglaševalskega projekta pri univerzi iz Wisconsina je pokazala, da medtem ko le deset procentov oglasov demokratskega kandidata omenja McCaina, na drugi strani kar tretjina oglasov republikanskega kandidata v negativni luči predstavlja Obamo. Obtožbe se vrtijo. Od tega, da je Obama socialist in levičarski skrajnež, do tega, da noče obiskati ranjenih vojakov (kar se je izkazalo za laž) in seveda, da hoče izgubiti vojno v Iraku. Demokratski kandidat bi naj ‘raje izgubil vojno, da bi le zmagal v politični kampanji.’

Eden izmed McCainovih oglasov:

Za negativne kampanje sicer nekateri pravijo, da se ne izplačajo in da škodijo predvsem tistemu, ki se spusti na tako nizek nivo, a resnica je takšna, da bi se jih vsi ogibali, če ne bi imele učinka. Tudi McCain je dolgo časa trdil, da hoče civilizirano debato, sploh ker je v svoji kampanji leta 2000 doživel kar veliko udarcev pod pas. Od tedaj se je spremenilo to, da je Obama prešel v vodstvo in je bilo potrebno zaposliti bolj agresivne jurišnike, takšne, ki so se svojega posla naučili pod Karlom Rovom, republikanskim strategom, ki je pomagal na oblast Georgu Bushu.

V službi se je med pogovorom izkazalo, da sem eden redkih, ki ima službo za nedoločen čas. Drugi imajo triletne pogodbe. Bomo kmalu prišli v situacijo, ko bo potrebno koga zaposlenega za nedoločen čas iskati s povečevalnim steklom? Kaj to pomeni za občutek varnosti pri zaposlenih? Kaj to pomeni za kvaliteto življenja? Nekje smo se podali na napačno pot in težko bo popraviti napako.

Se še spomnite časov, ko sta se SKD in SLS hoteli združiti? In se potem sta, pa sta na koncu Peterle in Bajuk ustanovila novo stranko. Bilo je burno, na koncu pa smo pristali pri starem. Namesto ene močne desno sredinske stranke imamo zdaj SLS in NSi. Saj ne, da bi to bilo eno in isto, a očitno z združevanjem na desnici ne gre in ne gre.

Da je NSi velika poraženka koalicije, je jasno vsakomur. Medtem ko se je SDS razbohotila čez desnico in je Janša postal nesporni voditelj desno od sredine, je Bajukova stranka pred volitvami v zelo slabem položaju. Možno je, da ji ne bo uspelo priti v parlament. Hja, možno je, da tudi SLS ne bo uspelo priti v parlament. Kar bi pomenilo, da bi vsa desnica na slovenskem naenkrat bil Janez Janša. In tudi to je neke vrste zmaga! Zanj.

Zdaj so ustanovili še eno stranko, ki bo konkurirala zgoraj omenjenima: Krščansko demokratska stranka. Da, znova bomo dobili SKD, samo da se bo tokrat imenovala KDS, ker je pač SLS po združitvi iz leta 2000 naslednica SKD. Stranka se bo zavzemala za krščanske vrednote, kot so vera, družina, svobodno poslovanje. Vsaj tako trdi generalni sekretar stranke in nekdanji član NSi, Marko Štrovs.

S tem je politični prostor še malenkost bolj razdrobljen, še nekaj glasov se bo porazgubilo. Posledično je za pričakovati, da bodo večje stranke, še posebej prvi dve, pridobili.

America’s Middle Class Can’t Take Much More Punishment by Matt Taibbi

We’ve all seen the stats — median income has declined by almost $2,500 over the past seven years, we have a zero personal savings rate in America for the first time since the Great Depression, and 5 million people have slipped below the poverty level since the beginning of the decade. And stats aside, most everyone out there knows what the deal is. If you’re reading this and you had to drive to work today or pay a credit card bill in the last few weeks you know better than I do for sure how fucked up things have gotten. I hear talk from people out on the campaign trail about mortgages and bankruptcies and bill collectors that are enough to make your ass clench with 100 percent pure panic.

Celoten članek 

Rusko kapelico, ob kateri se zdaj že tradicionalno na nek simbolni način obnavlja slovensko rusko prijateljstvo, so zgradili med prvo svetovno vojno. Med gradnjo ceste na prelaz Vršič je snežni plaz zasul ruske ujetnike, pri čemer jih je umrlo tristo.

Ruska cerkvena in državna delegacija, ki jo je vodila podpredsednica Dume Ljubov Sliska, se je zahvalila za slovensko skrb za kapelico. Na slovesnosti sta bila še predsednik vlade Janez Janša in podpredsednik državnega zbora Vasja Klavora, namesto predsednika republike pa je imel slavnostni govor njegov svetovalec Dušan Snoj.

Kljub prijetnemu druženju pa slovensko ruski odnosi niso na posebej visoki ravni, saj je očitno, da je Slovenija majhna država, ki mogočni Rusiji ne more pomeniti ravno veliko, povrhu pa med narodoma ni podobne povezave, kot med Srbi in Rusi. Da takšne povezave ne pomagajo dosti, kaže tudi to, da Rusija za Srbijo razen neke načelne podpore v Varnostnem Svetu ZN ni storila veliko in da tudi ni pomagala obraniti srbskega nadzora nad Kosovom. Torej gre predvsem za simbolično ohranjanje vezi med dvema slovanskima narodoma.

Bolj kot simbolično ohranjanje vezi, pa zna po žepu udariti nakup orožja. Slovenija bo tako v zameno za odpis ruskih dolgov, dobila rusko plovilo Svetlyak. Ladja nas bo stala 35 milijonov $ plus usposabljanje, strelivo in sistem upravljanja z oborožitvenimi sistemi. Veliko torej za državo, ki ima le malo morja in ki ji takšno plovilo v času vojne vsekakor ne bo pomagalo. Ladjo bi naj gradili osemnajst mesecev, toda glede na izkušnje drugih držav z ruskimi orožarji, lahko pričakujemo, da ta še dolgo ne bo priplula v slovenske vode in da bo na koncu stala precej več kot sprva predvideno.

Slovenija vsekakor potrebuje dobre odnose z Rusijo. Zapiranje starih dolgov spada k temu. A po drugi strani, mar je resnično v našem interesu, da se gremo rusko igro, ki se jo ti zdaj tako radi gredo, da svoje dolgove vračajo s prodajo orožja, pri čemer skrbijo za svojo vojaško industrijo in še nekaj malega zaslužijo? Plus tega, Vietnamci so te ladje dobili za mnogo manj denarja.