Rebelde je telenovela, ki je obnorela najstnike po svetu. Tako zelo, da so se spremenili v divje potrošnike in do vrha napolnili žepe nekaj genijalcev, ki so znali izkoristiti pravi trenutek in na trg plasirati izdelano skupino, plus malo morje izdelkov. V bistvu primer Rebelde predstavlja kapitalizem v svoji čisti moderni obliki. Ustvarjanje potreb in zadovoljevanje le teh.
Izredno dober prispevek na Demosu . Igor piše o tem, kako so marketinški guruji posilili svet’, in prav ima. Kako deluje moderni kapitalizem, na kak način na ljudi vpliva ustvarjanje potreb, ki jih še pred nekaj dnevi ni bilo in ki so dejansko povsem umetne, dobro priča tale odstavek:
žNa drugi strani Slovenije je 11 letnica na smrt jezna na svojo mamo, ker je ni peljala na koncert. Vse prijateljice so šle, razmišlja, ko gleda poster od RBD. Mama je v sosednji sobi, sedi na postelji, boli jo hrbet, ker je skoraj devet ur stala za tekočim trakom. Zasluži 400€ neto, trd kruh, prigaran na normo. Ve, da je hči jezna nanjo, vendar ne ve, kako naj ji situacijo razloži. Bo že razumela, ko bo starejša si reče, ko gleda položnice za stroške stanovanja. 170€. Čez tri dni se sošolke v šoli pogovarjajo o koncertu. Zakaj pa ti nisi šla? Eee, mama je morala v službo, jo je sram. Tri najbolj priljubljene v razredu se malo nasmehnejo in spogledajo. Tudi zato, ker naša 11 letnica ne diši po parfumu Rebelde in nosi malček ponošene čevlje.
Kako otroku razložiti, da so Rebelde umetno skonstruirana skupina, ki bo že čez nekaj let utonila v popolni pozabi, kakor so prej izginili že kakšni New Kids on the Block, ali kaj podobno umetnega? Kako razložiti, da mu čisto nič ne bo manjkalo, če ne bo videl koncerta ali ne bo imel zadnje zgoščenke? Navsezadnje je res, da je vse skupaj navadna neumnost, kakor je tudi prenažiranje s čokoladicami kakšne znane firme neumnost, a če vsi vrstniki to počnejo, postane malemu izobčencu v njihovi družbi izrazito težko. Če vsi poslušajo določeno skupino, je težko biti drugačen. Hja, vedno je zelo težko biti drugačen. Saj zato je tako zelo malo ljudi, ki bi se odreklo pridobitvam napredka, recimo mobilnim telefonom. Večina jih ne potrebuje za normalno funkcioniranje, nekateri so celo, ki jim večna dosegljivost pošteno para živce, a če ga že nimaš, te večina smatra za vsaj malo čudnega.
Znotraj kapitalističnega sistema je zelo pomembno ustvarjanje novih potreb, večinoma povsem nekoristnih. Na tak način je mogoče zaslužiti denar, na tak način se gospodarstvo razvija. Vprašanj je torej, kako ustvariti nekaj, česar drugi niti pod razno ne potrebujejo, in jim to potem prodati kot življenjsko nujnost. Če je teh življenjskih nujnosti vedno več, je tudi jasno, da dohodka nikoli ni dovolj, čeprav je tudi tega po večini zmerom več.
Če se vrnemo nazaj k tisti deklici iz zgoraj citiranega odstavka. Otroci so dobra tarča. Če se odrasli še lahko odrečejo marsičemu, če lahko gredo v trgovino z lističem, na katerem so zapisane res samo nujne stvari in se ognejo zapeljivim produktom, pa je z otroci težje. Kateri starš pa ne bi rad videl svojega otroka srečnega? In mali nergači znajo povrhu zelo dobro prepričevati. V tem se namreč urijo od malih nog naprej. Če torej mali nadebudnež vidi dober oglas po tv, ki je bil narejen ravno za takšno ciljno publiko, bo zahteval od svojega starša, da mu pridobi željen objekt. Tako, vidite, otroci postanejo eden izmed poglavitnih ciljev. Pa še veliko več prostega časa imajo kot starejši, tako da lahko celo trošijo čas in denar za stvari, za katere je njihovim staršem škoda truda.
Vsak otrok enkrat odraste, porečete. No, Igor ima malo drugačen odgovor, in jaz se kar strinjam:
Ah, bodo že prerasli, si mislite. Poanta pa je v tem, da se je s takšnim konceptom mladinskih telenovel, poimenujmo ga kar »popolni paket« ustvarja sodobni potrošnik. Ravno ta mladina bo gonilna sila sistema čez nekaj let, ko pride do služb. Telenovela za mladostnike je pomemben košček v mozaiku, ki teži k temu, da se zastavlja čim manj pomembnih vprašanj, ter da se čim več porablja. Če klecne še šolski sistem, in bodo v šolah za domače branje brali Potterja, potem je to konec. Zaton vsakršne kritične misli, vzpon enoumja in popolnega konformizma.
Stopimo malo nazaj in se zamislimo. Mar niso tudi nas tako vzgojili? V popolne potrošnike, ki smisel življenja iščemo v tem, kar imamo, ne kar smo. To, kar imamo nas definira bolj, kot vse naše vrednote, oziroma, naša glavna vrednota je po večini imeti več. Smo materialisti, zato so nas tudi veleblagovnice polne. Volišča nekoliko manj. Mnogim je mnogo bolj pomembno, kakšne cunje si bodo kupili, kot kdo jih bo vodil naslednja štiri leta. Da, zgodi se nam lahko, da nas bodo zaprli v zlato kletko. Če že nas niso. Samo kaj, ko je v naravi stvari, da ta kletka ni za vedno zlata.