Jinov svet

Nekdo je pred vhodna vrata v Vegrad podstavil bombo. Ki so jo potem onesposobili in odstranili. Naslednjič mogoče ne bodo te sreče. Ampak nevarnosti vrenja jeze v ljudstvu bi se lahko vladajoči, tako v politiki kot v gospodarstvu, zavedli že tedaj, ko so v parlament letele granitne kocke. Pa se niso.

Za Zasavje sem pred časom napisal članek pod naslovom Pahorjeva vlada proti vsem:

Pa vendar smo s študentskimi in dijaškimi protesti, ko je nekaj granitnih kock zletelo v poslopje Parlamenta, že videli napovednik morebitnih hujših protestov. Nezadovoljstva, jeze, nabranega sovraštva, je več kot dovolj. In tudi nič posebnega to ni, niti v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju ne, kakor nam kažejo protesti drugod po Evropi.

Ugotavljal sem, da je ta vlada s svojimi reformami in zategovanjem pasov vsem napovedala vojno. Posledice bodo kmalu vidne. Stavke so napovedane, kaže, da vladi ni do tega, da bi se sporazumela, da hoče svoje krčenje proračunskih izdatkov, ne glede na to, da jim lahko javni sektor pod nogami zablokira državo in jih stane veliko več, kot bodo na koncu privarčevali. Tudi vprašanje, če se kriza poglobi, kako bodo na naslednjih volitvah volili uslužbenci v javnem sektorju. In ne, pritisk na javni sektor ne bo služil navadnemu delavstvu ali trgovkam ali malim kmetom, to si kar izbijte iz glave. Ta igra ni tako zastavljena, v tej igri bo pridobival samo zelo majhen sloj prebivalstva. Bo pa veliko politike tipa deli in vladaj, to zagotovo.

Kar je zanimivo in poučno, je da si ta vlada nikjer ne ščiti hrbta. Niti s policijo ne. Resnično, kmalu bo v tej državi z množičnimi protesti možno tako zlahka izvesti revolucijo, kot še nikoli ne. Varnostni aparat države bo za tistih nekaj sto evrov težko tvegal svoje glave, da bi branil tiste, ki jih tako malo cenijo. Pavel Gantar bo lahko potem, ko ga bo razjarjeno ljudstvo neslo iz parlamenta, na veliko vpil o tem, kakšne kazni jih bodo doletele, a kazen bo bržkone doletele le njega in druge. Če bodo vladajoče elite v tej državi v Slovencih zbudile Kirgize, se bodo morale same soočiti s posledicami.

Ampak recimo, da do tega ne bo prišlo. Slovenci nismo ravno eksploziven narod. Ni pa rečeno, da to jesen ne bomo doživeli nasilnega dejanja kakšnega posameznika, ki se mu bo preprosto utrgal film. Kajti, prav čudno je, da se nikomur še ni.  če se bo to zgodilo, bo odgovornost na vladi in na nikomer drugem, to si velja zapomniti, ne glede na to, če bodo peli litanije o svoji nedolžnosti. Tudi za razmere v gospodarstvu, kjer se je ponekod razpasla prav neverjetna nesramnost, skoraj moderni sužnjelastniški sistem, ki ga vlada, tako se zdi, sploh ne skuša popraviti.

1. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev se je srečal z Bonom iz glasbene skupine U2 in to bržkone izkoristil za nabijanje svoje priljubljenosti med državljani. Po drugi strani se je odločil zamrzniti projekt gradnje avtoceste skozi gozd Khimki, ki so si ga v bran vzeli številni aktivisti. V preteklosti je prišlo celo do nasilnih protestov, s katerimi so hoteli preprečiti gradnjo 8 milijard $ vredne avtoceste med Moskvo in Sankt Peterburgom.   Jevgenija Čirikova, poslovna ženska, ki je bila ena izmed najbolj glasnih kritičark gradnje avtoceste, je že razglasila zmago civilne družbe, ki bi naj napovedovala še več zmag v prihodnosti.

2. Ruski predsednik vlade Vladimir Putin  je v preteklih dneh  na sporedu imel  vožnjo z novo Lado po novi avtocesti po Sibiriji.  Z rumeno Lado Kalino se je popeljal 2000 kilometrov daleč med Habarovskom in Čito, na koncu pa še obiskal gradbišče novega kozmodroma Vostočni, ki bi naj po letu 2018 nadomestil polete iz Bajkonurja. Ob tem je omenil, da ima Rusija s Kazahstanom dobre odnose, vendar pa potrebuje svoje okno v vesolje. Tudi sicer se je predsednik vlade razkazoval medijem skoraj v podobi akcijske figure. Med požari se je tako usedel v kabino letala Be-200 in poletel na gasilsko akcijo, na svojem obisku daljnega vzhoda Rusije je s čolna streljal na kita in raziskoval ostanke mamuta.

3. Predsednik mlade garde vladajoče stranke Enotna Rusija, triintridesetletni  Ruslan Gattarov, je napovedal odstop, potem ko se je razvedelo, da so bile fotografije in posnetek pripadnikov mlade garde, ki se borijo s požari, lažne.  Z ognjem bi se naj borili v rjazanski regiji.  Mladi politiki Enotne Rusije so si prislužili tako kritike Vladislava Surkova, ki ima na skrbi prokremeljske mladinske skupine, kot tudi pripadnike drugih skupin, predvsem Naših. Gattarov je sicer zanikal, da bi odstopil zaradi pretvarjanja, ampak naj  bi bila že prej sprejeta odločitev, da je potrebna pomladitev.

4. Požari so zelo znižali proizvodnjo žitaric, saj so kmeti do zdaj poželi 42,5 milijona ton, kar znaša več kot 30% manj kot lani. Napoveduje se od 60 do 65 milijonov ton pridelka, lani ga je bilo za 97 milijonov. Kljub temu v državi pomanjkanja ne bo, saj so rezerve iz prejšnjega leta velike.

5. Finančni minister Aleksej  Kudrin je napovedal, da bodo v desetletju ruske ceste popravljene, celo evropske kvalitete, ravne in bo po njih mogoče voziti (da je izjavil kaj takšnega, priča o katastrofalnem stanju ruskih cest). Nek komentator pod člankom na Komsomolski Pravdi se je pošalil, da bo potem vzhodni del Rusije provinca Kitajske. K razvoju ruskega cestnega omrežja naj bi prispeval federalni cestni fond, ki se bo financiral iz trošarin na bencin, po logiki, kdor več vozi, več plača. Takšen fond je že obstajal, a so ga leta 2001 ukinili zaradi zlorab.

6. Kako zelo je Južna Osetija, republika, ki se je osamosvojila od Gruzije z rusko pomočjo, odvisna od dobre volje severne sosede, pričuje že odstotek sredstev, ki jih v njihovem proračunu predstavlja ruska pomoč. Kar 98% je je, kakor je to povedal južno osetijski predsednik vlade Vadim Brovtsev. Država tako ne more biti neodvisna, a takšno stanje je vsekakor boljše, kot trpeti pod gruzijsko nadoblastjo, kjer nori Miša še naprej grozi z zavzetjem tako Južne Osetije, kot tudi Abhazije. Sredstev za to seveda nima, nit podpore zahodnih držav. Povrhu je v obeh republikah na tisoče ruskih vojakov, ki ju varujejo pred kakšnim ponovnim nenadnim nočnim napadom.

7. V svetovnih morjih nevarna igra podobna tistim iz hladne vojne. Tako je ruska podmornica tipa Akula zasledovala britansko jedrsko podmornico tipa Vanguard, da bi posnela njen akustični  signal. Te podmornice imajo na krovu rakete tipa Trident in so pomemben del britanskega jedrskega arzenala. Če bi Rusi v primeru vojne poznali njihove skrivnosti, bi jih mnogo lažje uničili, mogoče še prej, preden bi lahko lansirale svoje rakete.

8. Ramzan Kadirov je v svoji domači vasi lastnoročno likvidiral 12 teroristov (banditov, mogoče poznajo Rusi še kakšno drugo poimenovanje za svoje nasprotnike), to se pravi upornikov.  Ubitih je bilo tudi pet policistov. No, čisto lastnoročno jih ni pobil, je pa vodil spopad. Čečenija je delno še vedno nemirna, a ruski človek v republiki, velikokrat brutalni Kadirov, razmere drži pod nadzorom.

Zdaj vse polete s človeško posadko in izstrelitve civilnih satelitov izvajajo s Kazahstanskega Bajkonurja, medtem ko vojaške satelite izstreljujejo iz manjšega izstrelišča Plesetsk v Rusiji. Bajkonur imajo Rusi v najem do leta 2050 in so od leta 2004 za najem Kazahstancem plačali 115 milijonov $. V prihodnosti bodo uporabljali svoje izstrelišče Vostočni na vzhodu Rusije, 5800 kilometrov vzhodno od Moskve.

Kot je na obisku poudaril ruski predsednik vlade Vladimir Putin, ima Rusija res dobre odnose s Kazahstanom, vendar pa je strateško pomembno, da ima svoj dostop do vesolja. Prve izstrelitve satelitov v Vostočnem pričakujejo v začetku leta 2015, polete s človeško posadko pa leta 2018.   Po besedah namestnika predsednika vlade, Sergeja Ivanova, bo prva faza gradnje, ki se bo začela leta 2011, stala 780 milijonov $.

Novi center bi naj zaposloval 20 do 25000 ljudi.

Povzeto po Dailypress in Ria Novosti

Najprej video:

Ne morem se strinjati. Problem je v tem, da tukaj ni upoštevana ne neracionalnost posameznega potrošnika ali podjetja, ne zadolževanje, oziroma tiskanje denarja, kot vir sredstev za stimulus.Res je, da uničeno okno samo po sebi ne prispeva k rasti gospodarstva in da tudi če bi, to ne bi pomenilo, da bi bilo dobro uničiti celo poslopje ali celo mesto. Vendar je razlika med uničenim oknom in med uničenim mestom. V prvem primeru je na voljo dovolj delovne sile in sredstev, da je mogoče kupiti novo okno, če je uničeno mesto, sredstev preprosto ni, ni industrije, vse je treba začeti od začetka, kar pomeni zelo dolgo dobo obnovitve prejšnjega stanja, kaj šele, da pride do rasti v primerjavi.

Kar se tiče državnih sredstev za ustvarjanje delovnih mest, ki da prihajajo iz žepov davkoplačevalcev, ki bi denar porabili za potrošno blago, je tukaj velik problem in napaka v razmišljanju. Kajti, ljudje brez službe ne morejo kupovati po trgovinah, s čimer gospodarstvo ne more prodajati svojih izdelkov in na novo zaposlovati. Preprosto pada proti prepadu, kjer se nekje ujame na najnižji točki, da bi potem spet raslo. Cikli v svoji najgrši obliki.

Drugi problem tukaj je zadolževanje. V videu posledično inflacija, vendar pa to tudi pomeni, da si država sposoja od bodočih generacij, da bi rešila to in gospodarstvo vzpodbudila k rasti. Če je zadolževanje namenjeno ustvarjanju novih služb in nove infrastrukture, lahko vsa ta sredstva gospodarstvo poženejo navzgor, zaradi česar v proračun pride več sredstev, nakar je v letih debelih krav dolgove mogoče odplačati. Problem je le, da v dobrih letih nihče ne misli, da bodo nekoč prišla slaba leta in ne skrbi za to, da se proračun uravnoteži, da se nabira denar za leta krize, ko bo spet potrebno prekomerno zapravljati na programih obnove infrastrukture in ustvarjanja delovnih mest. Keynesianisem se napačno razume kot nenehno zadolževanje, ko je v resnici tako, da se zadolžuje ali državna sredstva usmerja v različne programe samo v času krize, ko pa je gospodarstvo uspešno in proračun poln, se varčuje za slabe čase.

Potem je tukaj še racionalnost potrošnikov in celotnega prostega trga. Država z investicijami v infrastrukturo, ki je nek podjetnik ne zgradi, prav tistemu podjetniku lahko omogoči hitrejši razvoj. Torej, preko davkov mu vzame nekaj denarja, da bi mu zgradila novo cesto, novo elektrarno, ga povezala s hitrim internetom, itd. S tem mu dejansko koristi. Da, vem, to je za mnoge bogokletje, ker verjamejo, da je zasebni lastnik bolj racionalen kot država in da zna bolje razmisliti, kaj v resnici potrebuje. Ampak s tem se ne strinjam vedno, v primeru gradnje infrastrukture pa sploh ne. Ali v primeru izobraževanja, ko lahko država vzpostavi dober izobraževalni sistem in s tem pripomore gospodarstvu, ki lahko črpa iz večjega bazena strokovnjakov (V Sloveniji tega očitno nimamo, glede na prevlado družboslovcev).

Na koncu, malo bedno je, da se v en koš meče tako tisto razbito okno, zapravljanje denarja za vojne, kot tudi vladne programe ustvarjanja delovnih mest in investicij v infrastrukturo. V infrastrukturo, ki bi recimo brez tega propadla. S tem, da se poudarja nesmisel uničevanja dobrin, se hoče dokazati tudi nesmisel ustvarjanja, če to ustvarjanje pride skozi državni denar.

Kaj mislite?

In tako je Patria spet tukaj, kakor pred prejšnjimi volitvami. Janez Janša, orožje, podkupnine. Stare povezave, ki jih že poznamo. Pa tudi ostrih odzivov predsednika SDS-a, Janeza Janše, smo vajeni. Tako ni z ničemer varčeval, ko je v svojem odzivu obračunaval s tožilko Hrastarjevo in z Mladino, ki je poskrbela za ta del nadaljevanke o Patriji. Takšne so njegove besede na spletni strani SDS-a:

Hrastarjeva torej prizna, da nima dokazov za obtožbo in to opraviči z znanim retoričnim obratom iz stalinističnih procesov. Tudi tam so žrtvam očitali, da so nedvomno krivi, čeprav ni dokazov. Teh dokazov pa ni zato, ker so se obtoženi zavedali svojega zločinskega početja in so jih zato tako zakrili, da jih preiskovalci niso mogli najti. Zaradi tega so jih še strožje obsodili, češ da so vse počeli premišljeno, naklepno. Ni kaj, tožilec Krivic iz montiranih Dachauskih procesov in tvorec komunistične represivne zakonodaje Ljubo Bavcon bi bila nedvomno ponosna na Hrastarjevo.

Vse v tej zgodbi je predvidljivo. Janeza Janšo povezovati z orožarskimi posli ni nič novega. Da se ta brani s teorijo zarote, po kateri državi še vedno vladajo nasledniki komunističnega režima, ki se na svoje nasprotnike spravljajo s totalitarnimi sredstvi, tudi. Dejansko je vse skupaj čisto razumljivo. Za obe strani v konfliktu takšno povezovanje deluje. Trditi bi si upal, da Janševi nasprotniki zdaj že sveto verjamejo, da je Janša kriv, medtem ko njegovi zagovorniki prav tako sveto verjamejo, da je žrtev zarote, pri čemer jih nič ne more prepričati v nasprotno, Iskanje resnice nima veliko pri tem. Delitev volilnega prostora po drugi strani skoraj vse.

Dejansko ta obtožnica vladajočim strankam v tem trenutku pride zelo prav, saj pozornost odvrača od številnih problemov v državi. Seznam le teh je dolg, razočaranje in jeza velika in obnavljati jih tukaj ni smiselno, ker jih vsi poznamo. Zato je in to tudi še bo, predvolilna tema. Veliko verjetno ne bo spremenila, nekaj malega pa mogoče le. Če kaj, potem lahko mobilizira nasprotnike Janeza Janše, da se sami pri sebi vprašajo, ali hočejo SDS-u na lokalnih volitvah prepustiti zmago. Preusmerja debato, ki je na lokalnih volitvah seveda malo drugačna, kot na državnih, ampak vseeno, s problemov vlade, na delitev za Janšo -proti Janši. In Janez Janša lahko v takšni debati samo izgubi.

Kakor se stvari vlečejo, bo ta tema na tapeti še čez dve leti, pred parlamentarnimi volitvami. Oziroma, tako dolgo, dokler bo Janez Janša v politiki. Sodni mlini meljejo počasi in nikar ne pričakujte, da bo sodišče že jutri odločilo, ali je predsednik SDS-a kriv ali ne. Do tistega trenutka bodo možna različna mnenja in vse do tedaj bo ta tema v medijih, včasih zato, ker se bo zvedelo kaj novega in bodo mediji to hoteli objaviti, včasih zato, ker bo kakšen boter iz zakulisja dal navodilo, da je sovražnika potrebno malo potisniti navzdol. Takšna je narava politike, seveda ne samo slovenske in seveda ne samo tistih, ki so trenutno na oblasti. Le spomnite se brezplačnikov in vseh svinjarij in neutemeljenih obtožb, za katere nihče ni odgovarjal.

Sicer je pretirana razprava o tem, ali je Janša česa kriv ali ne, izgubljanje časa, razen če niste eden tistih, ki na eni in drugi strani s tem pridobivate volivce, saj je edino sodišče tisto, ki lahko odloči (To je tako, kot da bi še zdaj vsakodnevno razpravljali o Kresalovi, Senici in bulmastifih. Po določenem času razprava o enem in istem izgubi smisel, mnenja pro in kontra se zacementirajo in odloči lahko edino sodišče. V političnem prostoru potem postane pomembno, na kaj usmerjaš pozornost, da bi si pridobil čim več glasov.) Do tistega trenutka ni mogoče reči ne da je kriv, ne da se mu dela krivica, mogoče je le premlevati koščke zgodbe, ki pricurljajo v javnost in se pri tem zavedati, da je v obzir treba vzeti  tudi motivacijo, tistih, ki to curljanje omogočajo.

Na koncu je jasno, da se je pri odločanju na lokalni ravni potrebno spraševati o drugih stvareh, kot pri odločanju na državni ravni. Komu dati glas mora biti odvisno od tega, kaj bo le ta storil, ali je že storil, dobrega ali slabega. Vladna vojna skoraj proti vsem, obtožbe na račun Janeza Janše, vprašanja zunanje politike, itd., pri tem ne bi smele imeti večjega pomena.

Krščanski rock, kakor to gre. Fireflight - For those who wait:

Čas, da se malo ozrem v preteklost. Zdi se že cela večnost, ko je LDS Pahorju žugala z izstopom, ko je zavoljo generalne tožilke Barbare Brezigar grozil razpad koalicije. No, potem se ni zgodilo nič dramatičnega, Barbara Brezigar je še vedno generalna državna tožilka, Aleš Zalar je lepo tiho, Borut Pahor pa je dokazal, da je šef. In LDS zelo majhna stranka, ki si ne more domišljati, da bi lahko vladala koaliciji.

Razlaga, zakaj je temu tako, bi šla v smer strahu za položaje. Če bi koalicija razpadla in bi prišlo do novih volitev, bi LDS bržkone zelo slabo končala. Po najhujšem scenariju bi celo prišlo do velike koalicije in potem stranka ne bi imela popolnoma nobenega vpliva več. Strah za stolčke v teh kriznih časih, je umiril pregrete glave, Borut Pahor pa je imel dovolj prostora, da je lahko uveljavil svoje želje. In potem, bržkone mu je bilo v interesu, da eni stranki, v tem primeru LDS-u, ne dopusti v svoje roke nagrabiti preveč moči naenkrat.

Stranka še vedno vztraja s Katarino Kresal, kar niti ni tako presenetljivo. Ne glede na to, da so se pred meseci pojavile govorice, da se išče rešitelja. Sploh po neljubi ‘pasji aferi’.  Spomnimo se vsega cirkusa, skoraj cenzure zgodbe, ki je na oblast vrgla zelo slabo luč.

Po tisti aferi, potem ko je Niko Kavčič razburil levico in Katarini Kresal svetoval, naj se umakne, sem zapisal:

Toda, s kom jo naj v LDS-u nadomestijo? Spet, potreben je čas, da zasije nov obraz in ob Katarininem, bo težko kateri sijal močneje. Ženska ima pač določen stil, ki privlači vsaj določen del volilnega telesa, če pa se spomnimo recimo na Jelka Kacina, temu ni bil ravno primer.

Bržkone bo na tem položaju do naslednjih parlamentarnih volitev, kajti zdaj je že prepozno za iskanje novega obraza, sicer pa se zdi, da ima vajeti trdno v rokah in ji ne grozi kakšen puč.  Razvoj stranke je medtem zanimivo opazovati, ker se, no, resnici na ljubo nič takšnega ne godi in ni od nikoder nekega velikega načrta, ki bi stranki začrtal novo smer in ji dal večje upanje za uspeh na naslednjih volitvah, ali vsaj znaten porast podpore. Za zdaj se zdi, da vztrajajo na isti poti in upajo, da bodo podporo dobivali z napakami nasprotnikov. Vsaj tako se zdi tako od daleč.

Zanimivo je, kako zelo stabilen je naš političen sistem, čeprav proporcionalni volilni sistem vsakokrat izvrže takšno število političnih strank, da je potrebno ogromno dogovarjanja. A strah poslancev pred predčasnimi volitvami očitno sistem stabilizira, slovenski politiki pa svojih groženj z izstopom iz vladne koalicije po večini niso pripravljeni uresničiti.

Na globalne podnebne spremembe in na boj z njimi, sta po mojem mnenju možna dva krščanska  pogleda, kar bi pojasnjevalo, zakaj je pri tem vprašanju mogoče najti dva povsem različna odgovora.

Namreč, po eni strani lahko na naš planet gledamo, kot na Božje stvarstvo, ki smo ga dobili v upravljanje in ga moramo zato ohraniti čim bolj zdravega. Če ga s svojimi dejanji uničujemo, to pomeni, da se moramo spremeniti. Če gremo dalje po tej poti, nekega lepega dne lahko celo pridemo do točke, ko imeti toliko otrok, kot jih Bog da, ni več smotrno in je bolje načrtovati družine, dasi tukaj po naravni metodi, predvsem z vzdržnostjo, itd… Kajti, na koncu koncev lahko naš svet celo uničimo.

Temu ni tako po drugem pogledu. Karkoli storimo, kakorkoli se obnašamo o planeta, bo na koncu  Bog tisti, ki bo odločil, kaj se bo zgodilo z nami. Mi planeta nikakor ne moremo uničiti sami, to se bo zgodilo ob koncu časov, kakor je zapisano v Svetem Pismu. Kdorkoli nas opozarja, da se to lahko zgodi po naši volji, laže. Tudi zato je v tem primeru vse skupaj lahko navezati na hudičevo delovanje in razumeti, zakaj ta del ne verjame teorijam globalnih podnebnih sprememb in jih skupaj z mednarodnim povezovanjem, sploh v Združenih Narodih ali v primeru Evropske Unije, ima za zaroto.

V prihodnje se utegne ta razcep še zaostriti, saj bo ena stran zagovarjala ostrejše ukrepe, da bi rešili planet, druga bo pa videla le ukrepe, medtem ko globalnih sprememb ne bo priznavala, ali pa jih bo imela za čisto naravne in nepovezane s človekovim delovanjem. Te ukrepe bo potem imela za poglavitno nevarnost. To se bo najbolj izkazalo v ZDA, kjer razne protestantske skupine že tako živijo v obleganem svetu in muslimanski terorizem, socializem, mednarodne povezave, globalno segrevanje, Izrael, itd., mečejo pod rubriko delovanja zla, ki hoče uničiti ZDA in krščanstvo.

Ta razcep na nek način deluje v vsakem kristjanu, saj ima na eni strani vero v Boga, na drugi pa lastno odgovornost do okolja. Zato tudi ni preprosto začrtati jasne delitve na dve nasprotujoči si skupini znotraj krščanstva. Marsikaj je tudi odvisno od okolja. Tako bolj liberalna Evropa na kristjana in na njegov odnos do te teme vpliva drugače, kot bolj konservativne ZDA.

Razmišljam. Naletel sem na mango Highschool of the Dead, tako, čisto slučajno pri enem facebook prijatelju. Zgodba je čisto preprosta. Japonsko ogrožajo zombiji in preživeli se borijo za svoj obstoj. Kar se mi tukaj zdi bolj pomembno je, da zombijev ne smatrajo več za ljudi.

Zdaj, saj je logično, da pošasti, ki te hočejo ubiti, ne moreš več imeti za ljudi in z njimi piti čaja in razpravljati o človekovih pravicah. Če jih lahko, jih pobiješ. Toda ravno tukaj je problem. O tem, da podobno vlogo v Gospodarju prstanov igrajo orki, sem že pisal. Torej, svojega sovražnika zvedeš na nekaj manj od človeka, zato ti potem ni treba več razmišljati, ali imeti vesti, ko ga ubiješ. Kaj se boš pa sekiral, če ubiješ orka, mar ne?

Podobno so sami sebe prepričali Nemci med drugo svetovno vojno. Podgano ali podčloveka, ki dela samo škodo, lahko ubiješ, oziroma, moraš ubiti. Posledice so nam vsem znane. Milijoni uničenih življenj. Zelo je nevarno, če svoje nasprotnike spremenimo v enolično skupino, in to mora biti skrito nekje globoko v nas, ki jo potem označimo za manj vredno, primitivno, necivilizirano, hudobno, nečloveško, itd…

V filmu Levi za jagenjčke (Lions for Lambs) spremljamo tri paralelne zgodbe na treh koncih sveta, na Univerzi v Kaliforniji, v senatorjevi pisarni v Washingtonu in na bojišču v Afganistanu.  Film, ki je  tri leta po produkciji še vedno aktualen in nam kaže delovanje medijev, politike in spreminjanje vojaške strategije skozi čas, ki nam predoči vse besedne trike, s katerimi nas vladajoči prepričujejo v možnost in potrebnost zmage na drugem koncu sveta in ki nam nazorno prikaže krvave posledice.

Film Levi za jagenjčke je prej kot ne dokumentarec, saj kakšnega posebnega užitka zaradi akcije ali neverjetnih zapletov, ne boste videli. Ali, recimo da gre za predavanje o spreminjanju sveta in o tem, kakšna je cena takšnega spreminjanja. Večine takšni filmi ne zadovoljijo, ampak jih zaradi navajenosti na hiter tempo in akcijske prizore, kakorkoli butasti so že ti, pustijo hladne, celo prazne. Na žalost smo prišli v dobo, ko večina ni več sposobna poglobljenega razmišljanja, kaj šele, da bi se pripravila spremljati dolgočasna predavanja. Morebiti je ravno zaradi tega Žižek tako popularen: ker nihče noče več poslušati duhomorna, četudi koristna besedičenja, s strani manj eksplozivnih filozofov.

Mladi republikanski senator Jasper Irving (Tom Cruise je ravno pravšnji za vlogo republikanskega politika, zategnjen, s popolno frizuro, širokim nasmehom, prekleto dobro pazi, da ne bi uporabil kakšne napačne besede)  v svojo pisarno povabi liberalno novinarko Janine Roth (Merryl Streep), da bi ji prodal novo strategijo za Afganistan. Vojska bi z majhnimi skupinami  zavzela vrhove in s tem nadzorovala doline ter Talibanom preprečila gibanje. Še en načrt po šestih letih vojne pač (zdaj že devetih), s katerimi bi zlomili odpor in v državo pripeljali demokracijo. Senator se strinja, da so v preteklosti bile storjene napake, a gledati na njih, bi bilo narobe: zdaj se gre usmeriti na prihodnost, do končne zmage, ki je spet, kako predvidljivo, takoj izza vogala. Potrebna je le odločnost.

Sem edini, ki se mi pretirana bližina novinarja in politika, tako imenovani dostop do informacij, zdi sumljiva?

To zdaj poslušamo že zelo dolgo, skoraj celo desetletje. Z odločnostjo bodo ZDA prevladale nad svojimi primitivnimi sovražniki, ki živijo v srednjem veku in hočejo uničiti vso svobodo na planetu, izkoreniniti ves napredek in nas  pahniti v versko suženjstvo.  S takšnimi ljudmi ni možen pogovor, možen je le boj do konca. Navsezadnje so enajstega septembra napadli ZDA (da, tudi to je predvidljiv izgovor za vztrajanje v vojni). Od tu je le še korak od trditve, da je muslimanski terorist  na pohodu in si bo podvrgel kmalu ves svet, če bo zahod popustil.

Medtem ko senator novinarki razlaga novo strategijo, to na drugi strani sveta, v Afganistanu, uveljavljajo v praksi. V letalskem oporišču Bagram poveljnik vojakom, ki jih bo s helikopterjem poslal na enega izmed vrhov, ki jih namerava zavzeti, razlaga vse tisto, kar slišimo pogosto. Sovražnik je razbit, a zaradi tega še ne poražen, ne verjemite vsega, kar piše v časopisih,  uporniki v Afganistan prihajajo preko Irana ali terorizirajo domačine, da jim dajo svoje sinove za boj, sicer jih pobijejo,  itd… Standardna propaganda, ki se je človek po devetih letih naveliča.  Kakorkoli, nova strategija se začne z neuspehom, saj vojaki naletijo nad odpor, helikopter je poškodovan, dva vojaka pa ostaneta sama na vrhu, v snegu, medtem ko se jima približujejo Talibani. Spet, film ni akcijsko naravnan, ampak, k sreči bolj prikaže pravo delovanje, torej spopad brez vsega tistega obveznega pretiravanja, kot smo ga vajeni drugod. Ameriških žrtev ni  veliko (kakor jih tudi ni v vojni), nasprotniki preživijo napad jurišnega letala (v tej vojni se popolna letalska prevlada še ni izkazala za odločilno) in na koncu ubijejo oba vojaka. Prav tako ne znajo streljati (poročila kažejo, da so Talibani obupni strelci, saj imajo zastarelo orožje, pa še izurjeni niso).

Ko na terenu v Afganistanu vojaki umirajo, v Washingtonu politik svojo zgodbo predaja novinarju, v Kaliforniji profesor Stephen Malley na sestanek pokliče nadarjenega študenta Todda Hayesa. Med njima se razvije debata, ko profesor študenta želi pripraviti, da bi postal bolj aktiven, ta pa vztraja v svoji apatiji. In za to ima razloge, ki so, če jih premislimo, dokaj modri. Politika je le pretvarjanje in na vrhu se ne da ničesar spremeniti. Študent svojemu profesorju kaže  sistem, ki je pokvarjen in nespremenljiv in v katerem je bolje najti svoj vrt in tam uživati (če ga že ne obdelovati v stilu Kandida), profesor vztraja pri angažiranosti.

Morebiti nam Redford hoče v vsej debati dokazati, da je boj vreden truda, ampak vse skupaj ni tako očitno. Še več, sam sem dobil občutek, da je študent le zelo hitro razumel, kam pes taco moli, medtem ko se profesor ne more soočiti s svetom, ki ga obdaja in sanja, da se ga da spremeniti. Nekako tako, ko zdaj starejši kritizirajo mlajše generacije, da so apatične in se nočejo boriti za svoje, kaj šele za pravice drugih. So te materialno preskrbljene bogate generacije  le spoznale, da je boj brezupen, da bojevati se pomeni, nekega dne postati del sistema, tisti republikanski senator, ki s politiko zlizanemu novinarskemu svetu prodaja rešitve iz svoje klimatizirane in urejene pisarne, medtem ko nekje drugje ljudje trpijo posledice teh rešitev?

V nekem trenutku profesor svojemu študentu pove, da so prvi, ki se prostovoljno javijo braniti domovino, prav tisti, s katerimi država ne ravna ravno najbolje, medtem ko se tisti, ki imajo vsega dovolj, raje umaknejo in opazujejo z daljave. In kasneje s povišanim glasom (očitno izgublja potrpljenje), ‘Sine, Rim gori!’ v smislu, da se ameriški imperij ruši in da ne bo mogel za vedno ostati  zunaj dosega ognja, v svoji varni apatiji. A morebiti  gre mnogo bolj kot to opozorilo, vzeti na znanje osupljivo vprašanje, kako to, da če je ves političen sistem res tako pokvarjen, kot trdi njegov študent, vse še nekako deluje.

Profesor tega ne izpelje do konca, ker prej vidi neko apokaliptično podobo propadajočega sveta, a tukaj smo pri nečem zelo pomembnem. Kako to, da če je vse tako pokvarjeno, še vedno deluje in to že zelo dolgo? Nekaj torej vendarle mora delovati tudi pozitivno. Torej, ali politika vendarle ni samo grabljenje denarja in izkoriščanje naivnosti množic, ampak je tudi delo v skupno dobro, ali pa je v samem sistemu vgrajeno, da kljub svoji pokvarjenosti proizvaja nekaj dobrega. Kakor radi rečejo zagovorniki kapitalističnega sistema, je sebičnost na koncu koncev, čeprav se temu na prvi pogled sploh ne zdi tako, dobra za celotno skupnost, saj jo sili k napredku. Morebiti (včasih) res.

Če se vrnemo k žrtvovanju za dobro skupnosti, v filmu se izkaže, da sta tista dva vojaka, ki se borita za novo strategijo republikanskega senatorja, bila profesorjeva študenta Ernest Rodriguez in Arian Finch, vendar sta drugače, kot si je ta zamišljal, razumela angažiranost. Namreč, da bi uspela v politiki,  sta se odločila stopiti v vojsko in si tako pridobiti podlago, lahko bi rekli kredibilnost, da bi kasneje lahko lažje prepričevala volivce. Nekaj, kar se sprevrže v tragedijo, ki jo šokirani profesor sluti, a v tem primeru daje razlago, zakaj se tisti, s katerimi država slabo ravna, najprej žrtvujejo. Kar umanjka, je odgovor na vprašanje, zakaj se žrtvujejo tisti, ki  takšnih ambicij nimajo. Zato si drznem kar sam postaviti odgovor, da so to tisti, ki jih v boj in sledenje tujim interesom žene nacionalizem  ali religija ali kaj podobnega presegajočega, v čemer lahko skrijejo svoje pomanjkanje individualnosti.

To so, lahko bi jih skoraj definirali, slabše izobraženi in revnejši patrioti: ozrite se okoli sebe, tudi v Sloveniji jih je veliko, ki bi brž tekli v vojno proti Hrvaški in bi tam tudi umirali, vse za slavo domovine.  Pri tem bi se bolj malo zavedali, da jih nacionalistična politika le zlorablja za svoje interese. Po drugi strani bi premožnejši stali ob strani, ali celo pobegnili iz države, potem pa se vrnili kot pravi zmagovalci. Gotovo, preživelim bojev bi ostala neka čast, zadoščenje, ampak, kakor številni pred njimi, bi spoznali, da si s tem ne da kaj veliko kupiti. Uspeh vojaka, ki gradi na svojem žrtvovanju domovini in se prelevi v politika, je dokaj redek.

Ko jima poveljnik razlaga, da so šiiti in suniti sodelavci, se vojaka sprašujeta, kako jim je uspelo premostiti svoje več kot tisočletno sovraštvo. A poveljnik le melje naprej.

Študenta in kasneje vojaka, si zelo zanimivo razlagata temo, ki jo morata predelati na predavanjih in ki se glasi, kako nek zunanjepolitični koncept prenesti na notranjo politiko. Izbereta si angažiranost. Spet, nič novega ne izvemo iz njune predstavitve, na koncu katere svoje besede podkrepita z dokazom, da sta se vključila v vojsko, a to ne pomeni, da poante njunega izvajanja ne gre ponoviti.

Namreč, predlagata ukinitev prvega letnika fakultete in nadomestitev z nekim delom v korist skupnosti, bodisi znotraj ali zunaj države. Kar tukaj dobimo, je nabor, le da ne za vojsko, ampak za neko vrsto mirovništva in dobrih del, skozi katere bi se študenti naučili, kaj pomeni delati za skupnost. Gre, jasno je, za odmik od skrajno individualiziranega obstoja večine študentov, ki investirajo svoj čas in energiji, tudi veliko denarja, da bi na koncu s fakultete prišli z nekim nazivom, ki bi jim prinesel dobro zaposlitev, ne pa da bi se žrtvovali za druge.

Takole, za konec še enkrat. Film ni posebej dober, a odpira veliko vprašanj, ki bi si jih vsaj družboslovci morali pogosto postavljati. Tudi ni tako naiven, da bi izpostavil nekega slabega igralca, ki bi na koncu skesano ali zlomljeno priznal, da se moti. To bi v neki liberalni mitologiji bil republikanski senator, a tale senator je vse kaj drugega kot beden vojni zločinec, ki ne bi imel pripravljenih odgovorov na kritična vprašanja. Kdorkoli spremlja ameriške debate okoli vojn po svetu, mu je jasno, da jih je zelo malo, ki bi na koncu spremenili mnenje, ali bi jim zmanjkalo besed, tudi če se zaradi tega nenehno vrtijo v krogu. Komu potem verjeti, je seveda drugo vprašanje. Zato ne morem drugače, kot filmu za beden konec, kjer se ne zgodi nič dramatičnega, dati velik plus. Kajti, tudi v resnici po vseh velikih govorih preteklih let, tistih za in tistih proti vojni, nismo dobili nič drugega, kot počasno spuščanje krvi, ki vedno manj koga v resnici zanima. Število žrtev je pač prenizko, doma pa tudi ne poka, da bi se morali vznemirjati. Svet gre  dalje.

Prejšnji teden, na praznik Marijinega vnebovzetja, je slovenska RKC ubrala dokaj ostre politične tone. Nadškof Anton Stres je na Brezjah govoril o hudih krivicah, ki se dogajajo v nekaterih podjetjih in o poteptani pravičnosti.  Govora je bilo tudi o svetosti družine. Nadškof je  poudaril, da ‘je treba storiti vse, da bo lahko čim več otrok odraščalo ob očetu in materi. Tudi to je naša krščanska dolžnost.’

Ampak pustimo to malo ob strani in se vrnimo k pravicam delavcev,  k razpadu solidarnosti, povampirjenem kapitalizmu in nedelujoči liberalno demokratični državi. Kajti za to pravzaprav gre zdaj, leta 2010, v Sloveniji in tudi drugje po svetu. Mnogi namreč trenutni sistem vidijo kot slab, nedelujoč ali delujoč le za interese manjše vrhnje plasti družbe, za politične, ekonomske elite.

Zveni znano? Nekako medvojno (med prvo in drugo svetovno vojno)? Se spet sprašujemo, kaj bi lahko nadomestilo kapitalizem, kakšen političen sistem bi bil boljši, da se vse zlo, s katerim smo soočeni vsakodnevno, ne bo dogajalo? Nekako tako. Na nek način se nam pripravlja podoben spopad, kot v medvojnem času. Le še komunistične celice morajo priplaziti iz kakšnega jaška, na fašistično stran nagnjenih imamo medtem že tako ali tako dovolj.

Med vojnama je RKC iskala rešitev za probleme tedanjega kapitalističnega sistema in v strahu pred širjenjem brezbožnega komunizma, marsikje v Evropi našla rešitelja v fašističnem korporativizmu. Gotovo, ni jim moglo biti vseeno, da se v Rimu novi veliki vodja bodočega italijanskega imperija pači kot kakšna opica, Hitlerjevi Nemčiji že v osnovi niso mogli zaupati, ker je izhajala iz stare, protestantske Nemčije, ki je katolike neusmiljeno preganjala za časa kulturnih bojev, a nek branik pred brezbožnim komunizmom je to vsekakor bil. In fašizem je tudi obljubljal, da prepreči razredni boj in ustvari pogoje, v katerih bo RKC obdržala, kar ima, stabilna družba pa bo nekako poskrbela tudi za konflikte, ki jih drugače povzročata kapitalizem in strankarska demokracija.

Na koncu se je to prav slabo izteklo in RKC je prevzela drugačen pogled na svet.

Zdaj, v enaindvajsetem stoletju nam jo je kapitalistični sistem z navidez kaotičnim razsulom liberalne, strankarske demokracije, spet zakuhal. Pač cikli. V resnici nič nenavadnega in nepričakovanega, ampak v časih, ko so tudi najnižji sloji pismeni in lahko širijo svoje mnenje, nevarnejše za stabilnost sistema kot v devetnajstem stoletju.

Zato se lahko vprašamo, kaj nam bo prinesla prihodnost, če se bo kriza nadaljevala in bo izkoriščanje vedno hujše. Kakšno stališče bo prevzela RKC?  Se bodo pojavile nove ideologije ali bodo s smetišča zgodovine vstale že pozabljene? Bomo govorili o revolucionarnem vrenju in pošastih, ki hodijo po Evropi?  Ali bo prevladala apatija in bomo nekako prejadrali viharno morje, da bi doživeli ponovno rast navzgor in lepše čase?

Leta 1923 je 60% Haitija pokrival gozd. Zdaj ga le še 2%. Posledica dolgoletnega izsekavanja gozdov. Prebivalstvo je v tem času tudi skokovito raslo, zdaj jih je v najrevnejši državi v regiji že devet milijonov, in s tem so rasle tudi potrebe. Da iz tega ne more priti nič dobrega, je jasno. Erozija tal vsako leto odnese okoli 61 kvadratnih kilometrov vrhnje plasti.

Slovenci smo lahko ponosni, da je naša dežela prekrita z gozdovi. Nekaj, kar moramo obdržati za prihodnost. Z uničenjem narave bomo namreč uničili tudi svoje možnosti, da živimo preskrbljeno življenje. K sreči slovensko prebivalstvo raste v nekem normalnem tempu (raste, da, ne glede na apokaliptične napovedi pred leti) in zato ni takšnega pritiska na okolje.

A pritisk vseeno je in naloga odgovorne politike je, da razvoj in blagostanje državljanov uravnoteži s skrbjo za okolje, v katerem bodo živele še generacije.

Bob, česa ne razumeš? Barack Obama je socialist, komunističen marksist, ki hoče uničiti ameriško gospodarstvo, da bi lahko uvedel diktaturo. Zdravstvena oskrba je del tega. Hoče tudi  odpreti mehiško mejo in ZDA spremeniti v muslimansko državo.

via Mother Jones

Bob Inglis je republikanski kongresnik iz Južne Karoline, ki ga je v republikanskih primarnih volitvah pred jesenskimi volitvami v Predstavniški dom in Senat, porazil kandidat z bolj konservativnimi načeli.

Gibanje čajank (Tea parties) v ZDA je v bistvu perverzija konservativnega tabora, ki se je po porazu proti Baracku Obami in demokratom, spremenila v trobilo sovraštva in nesmisla. Kako se ne bi, če so njihovi glavni mnenjski voditelji ljudje kot Glenn Beck, Rush Limbaugh in Sarah Palin. Da to pomeni radikalizacijo celega dela ameriškega političnega prostora in s tem tudi izolacijo od večine, bolj normalno razmišljajočih Američanov, da ne rečemo celo konservativcev, je tudi jasno. Na tak način bodo republikanci težko znova zmagali in če že bodo, bodo posledice lahko zelo hude, ker ne bo tako enostavno zlega duha sovraštva spraviti nazaj v steklenico.

Republikanski kongresnik Bob Inglis je to čutil na svoji koži, saj je bil premalo konservativen za ljudi, ki resnično verjamejo v vse tiste tragične smešnice, da je Obama v resnici socialist, musliman, da je na delu velika zarota, kako uničiti ZDA, da bo zdravstvena reforma ‘ubila vašo babico’  in tako dalje. Njegova volilna baza ga je odstrelila, ker ni bil pri volji ponavljati neumnosti, ne zato, ker ne bi hotel republikanske zmage. Ampak po republikanskem polomu na prejšnjih volitvah, je bila potrebna nova usmeritev in stranka se je priklonila sovraštvu in nevednosti. Ne zato, ker njihovi politiki ne bi poznali resnice, ampak zato, ker so potrebovali vozilo, s katerim bi se lahko pripeljali nazaj na oblast.

In tako so sklenili pakt s hudičem.

Težko je namreč z ljudmi, ki sovražnika vidijo vsepovsod. Recimo v islamskem centru na mestu uničenih dvojčkov v New Yorku, ki v resnici seveda čisto tam ne bo stal, povrhu pa blizu že zelo dolgo obratuje mošeja, ne da bi koga zmotila. Ali rasizem Shirley Sherrod, ki se je izkazal za konstrukt prenapetega blogerja, a je vseeno povzročil vihar v skodelici čaja. Ali teorije zarote, od Bilderbergov do ‘Obama je musliman in socialist.’ Če ne že kar antikrist.  V bizaro svetu hujskačev sovraštva se vsak dan pojavi kak dokaz, da peta kolona od znotraj nažira deželo svobode in pripravlja diktaturo, morebiti celo takšno pod vodstvom Združenih Narodov. In ker se na to veže še religiozna komponenta, je vse še bolj nevarno.

General David Petraeus, ki je prevzel vodenje sil v Afganistanu in ki ga v ZDA mnogi slavijo kot zvezdnika med generali, saj naj bi s svojo strategijo umiril Irak, ne ve ničesar o umiku iz vojne med Evfratom in Tigrisom.

Kako tudi bi, če v državi ostaja še 56000 vojakov. Tako tista, o umiku zadnjih bojnih enot iz države malo izgubi na vrednosti in bolj zveni kot zavajanje, glede na to, da, recimo jim nebojne enote, posedujejo zelo veliko orožja in bodo še naprej vpletene v spopade, le da bolj v podpornih nalogah. Ampak dobro, v svetu propagande, ki smo je v tej vojni videli že ogromno, smo spet doživeli nek mejnik, spet še en konec vojne in, kako prikladno, preimenovanje operacije v Novo zarjo.

Spomnimo se, da je maja 2003 George Bush na krovu letalonosilke  USS Abraham Lincoln že naznanil konec večjih bojnih operacij v Iraku.

Vojna še nikakor ni končana, a to že dolgo ni več važno. Važno je, da je država politično razklana in da šiitski del gravitira proti Teheranu, s čimer islamska republika vzhodno od Iraka izhaja kot edini pravi zmagovalec. Terorizem, sektaški spopadi, ameriška vojaška prisotnost, vse to bo še kar nekaj časa stalnica, le da je število žrtev po prestopu številnih sunitskih upornikov na ameriško stran dosti manjše (ampak vseeno je v državi letos umrlo 45 ameriških vojakov in mnogo več civilistov in pripadnikov iraških varnostnih sil).

Dediščina vojne bo tudi različno pojmovanje uspeha. Na eni strani bo za številne vojna ameriški poraz, na drugi strani bodo dokazovali, da gre za zmago po številnih letih truda. Še bolj pomembno, Američani bodo vojno skušali čim prej pozabiti, pri tem pa pozabiti tudi svojo nadaljnjo vpletenost v notranje zadeve Iraka. Tega se ne bodo hoteli kar tako odreči, po vseh žrtvah in milijardah $ že ne, sploh  pa še, ker se zavedajo nevarnosti, da Irak postane še bolj navezan na Iran in da se ustvari šiitsko zavezništvo, ki lahko resno ogrozi njihove in interese njihovih zaveznikov v regiji.

To postaja že tradicija. Vsako leto avgusta si vzamem nekaj časa proč od bloganja. Naslednjih 14 dni bom malo odklopil od interneta  in ta blog bo spal, razen če se ne zgodi kaj sila pomembnega.

Navsezadnje, kaj se lahko v resnici spremeni? Ne verjamete? Le poglejte si svet. Ali spodnji Eminemov video. Prej včasih so bile Busheve vojne, zdaj so Obamove, ljudje pa še kar naprej umirajo. Same ole, same ole