Jinov svet

Včeraj je bila na RTV Slo oddaja o prelomnih dogodkih okoli Janše, padca bivšega režima itd. Enkrat se je komentatorju zareklo, da je berlinski zid nedvomno najprej začel pokati v Sloveniji, kar je čista neumnost, saj se nič ne bi spremenilo, če v Kremlju ne bi sedel Gorbačov, pa če si naši lokalni matadorji še tako mislijo, da so bili mojstri svoje usode.

Ampak zamislil sem se ob nečem drugem. Kazali so tudi našega ljubega oligarha Bavčarja, kako je pridigal množicam. V nekem drugem posnetku so se upokojenci pritoževali nad stanjem v državi. Pa si mislim, kaj so ti ljudje v resnici pridobili s spremebo režima? Gotovo, razvoj je šel naprej, kakor bi šel naprej tudi, če bi se komunistični režim obdržal, kar nam dokazuje že primer Kitajske. Lahko bi bilo seveda mnogo slabše, ali pa celo mnogo bolje, ampak to so samo če-ji. Bi bile vse tiste množice  še vedno tako glasne, če bi lahko pogledale v prihodnost?

Navada je že, da razne diktature, ki so skozi zgodovino, ali pa še dandanes, zatirajo svoje podložnike, razni desničarji imenujejo za komunistične ali socialistične. Da, zelo radi uporabijo povezavo komunizma in diktature, s tem pa doma grozijo svojim sosedom, kaj vse se jim bo zgodilo, če bodo delavci dobili malo več pravic, če bodo sindikati močnejši ali pa bodo socialistične stranke prevzele oblast. Zanimivo, da se nikdar ne spomnijo kakšne diktature označiti za kapitalistično?

Pa vendar bi lahko Kitajsko prav tako kot za komunistično diktaturo  označili tudi za kapitalistično. Kdo pa pravi, da prosti trg, kot si ga zamišljajo razni njegovi verniki, ne more iti skupaj s policijsko državo. Saj, če pogledate podrobno, ima ta prosti trg kar nekaj varoval, s katerimi onemogoča nižjim slojem, da bi dejansko uspeli, ima pa na voljo tudi kar nekaj sredstev, s katerimi onemogoča svoje tekmece. Tisti, ki v Pinochetovem Čilu vidijo znanilca lepše dobe, tudi ne bi smeli imeti veliko pomislekov ob kitajskem urejanju zadev, saj navsezadnje tam deluje ogromno velikih korporacij iz zahodnih držav, ki jih ne brigajo človekove pravice, pa pa vidijo samo velike dobičke.

Tudi to, da nikoli ne slišimo izraza kapitalistične diktature, ima velik pomen in kaže na to, kako zelo zagovorniki prostega trga, beri privilegijev ozkega sloja bogatašev na vrhu, obvladujejo govorico ne samo medijev, pač pa celotne družbe.

Kot poroča CNN, so pri iranski Press TV na dan prišli z drugačno zgodbo okoli uboja mlade Nede, ki je v preteklih dneh postala simbol protestov proti rezultatom volitev. Po njihovem sploh ni bila del demonstracij in je bila ubita na območju, kjer ni bilo varnostnih sil. To zgodbo je potrdilo kar nekaj očividcev.

Da, ta zgodba je skrajno sumljiva. Le kako za vraga je posnetek njene smrti takoj zaokrožil po vsem svetu, so vsi kar naenkrat vedeli njeno ime in jo izkoristili v propagandne namene? Iranci se sprašujejo, ali ni bila žrtev zarote CIE, saj je bila ustreljena s tipom orožja, ki ga iranske varnostne sile sploh ne uporabljajo. Bi kdo rekel, da je to samo propaganda, če Američani dejansko ne bi podpirali terorističnih in separatističnih organizacij, ki so zakrivile že kar nekaj napadov znotraj Irana in če ne bi z denarjem zalagali tudi opozicijskih nevladnih organizacij.  Brez dvoma, ameriške obveščevalne službe delajo na tem, da bi oslabile Iran in mogoče celo zrušile njihove oblasti. Podpreti povolilne proteste bi bilo povsem logično.

Zdaj, tole z Nedo bo težko. Sam sem skeptičen, že odkar je Romunov v komentarjih poslal povezave, ki so kazale na to, da vse skupaj smrdi. Ampak, kljub temu bodo glavni mediji še naprej trdili svoje. To, da CNN prenaša poročila iranske televizije, je že nekaj posebnega, v prihodnosti bodo zgodbo verjetno pokopali ali pa kot papagaji ponavljali eno in isto. To je še toliko lažje, ker v ZDA skoraj ni večjega medija, ki se ne bi z vso energijo postavil na stran protestov in mnogi, ki so bili prej del liberalne opozicije iraški vojni, zdaj Obamo pozivajo k odločnejšim dejanjem. Vse skupaj je kot pravi plaz in  druge strani nihče ne upošteva.  Zdaj smo celo na slabšem kot pod Bushevo vladavino, saj je v očaranosti nad novim ameriškim predsednikom večini povsem popustila pamet.

Torej, jasno je, da so protestniki poraženi. Bilo je jasno že kar nekaj časa, čeprav nekateri potrebujejo dlje, da vidijo očitno, ali pa preprosto gonijo propagando, v upanju da se bo vendarle nekaj  spremenilo. Zaupajte mi, ne bo se. Ahmadinežad bo še naprej predsednik zdaj še malo bolj izolirane islamske republike.

Zelena je barva revolucije, kar spominja na barvne revolucije: in kaj je z angleščino, koga v resnici nagovarja?

In kaj se je v resnici zgodilo? Moja razlaga je  naslednja: V Iranu ima dejansko večino konservativna struja, kakor je pred volitvami že pokazala anketa The Washington Posta. Ahmadinežad, ki deluje kot človek množic in se po njegovih besedah bori proti korupciji ter za malega človeka, hkrati pa je oster pogajalec z zahodom, ima kar nekaj podpore. Po drugi strani so progresivne sile manjše, kot se na prvi pogled zdi. Kajti, medtem ko ima študentarija dostop do interneta in reformiste podpirajo bogatejši, bolj izobraženi sloji, konservativci na podeželju in v revnejših predelih mest niso tako sposobni svoje mnenje izražati preko spleta. Zato se zdi, kakor da je ves Iran na strani opozicijskega kandidata, čeprav je resnica takšna, da imajo ti pač premoč na spletu, medtem ko je večina Irana lepo tiho. K temu pridejo še tuji dopisniki, ki se pač družijo z angleško govorečo mladino, ne hodijo pa ven na podeželje ali v konservativna območja ter posledično tudi ne slišijo njihovih mnenj.  Nekateri so celo povsem na strani reformistov in niti nočejo slišati drugačnih mnenj. Na tem mestu se lahko spomnimo Moldavije in njene twitter revolucije, ko se je pokazalo enako, s tem da je bilo tam vmešavanje zahodnih sil še bolj očitno.

V Iranu glavne besede nima predsednik države, ampak vrhovni voditelj. Vsi kandidati za mesto predsednika morajo biti odobreni in tudi glavni opozicijski kandidat je človek blizu režimu, zato ne gre verjeti, da bi v primeru zmage karkoli bistvenega spremenil. Spomnimo se Khatamija, ki je res delno liberaliziral družbo, ko je bil predsednik, a veliko v resnici ni naredil. Tudi Mousavi ne bi. Če izhajamo iz tega dejstva,  gre  verjeti, da gre v prekucijah prej za spopade znotraj vladajoče elite, kot za spontan upor množic. Torej, verjamem, da med določenim delom iranskega prebivalstva živi upanje po demokratizaciji ali po spremembi sistema, da pa predsedniški kandidati kot so, tega njihovega upanja v resnici  ne delijo, temveč se samo borijo za položaje.

Ko je enkrat prišlo do odprtega spopada znotraj vladajočih elit v Iranu, so tudi tuje sile začele izkoriščati tako imenovano zeleno revolucijo. Kar nekaj napadov je bilo v preteklosti znotraj Irana, ki jih lahko pripišemo separatističnim in terorističnim organizacijam, ki jih podpirajo  ZDA.  Politika ZDA je sicer usmerjena v zamenjavo režima, če pa to ni mogoče, v njegovo oslabitev. Ker je resnica takšna, da ni videti, da bi režim lahko padel, prej v slednje in potem gre tudi razumeti, da jim ni v interesu, da Ahmadinežad izgubi, saj lahko  tako lažje manipulirajo svetovno javno mnenje in to v korist bolj agresivnih akcij zoper islamsko republiko. Pričakujemo lahko, da tuje obveščevalne službe aktivno nudijo pomoč vsaj pri spletnih variantah protestov, da pa imajo svoje ljudi tudi na terenu in da je eksplozija tu in strel tam tudi njihovo delo. Kdo ve, mogoče je mlada Neda umrla prav v kakšni takšni operaciji.

V prihodnjih dneh se bodo razmere umirile, iranske oblasti pa se bodo znašle še bolj osamljene kot do zdaj, saj bodo notranji boji še potekali in bodo člani elite padali od milosti, mnogi demonstranti pa bodo končali v zaporu. Američani si lahko z novim predsednikom, nad katerim je očaran skoraj ves svet, marsikaj privoščijo in mnogi pozabljajo, da se njihova zunanja politika ne spreminja  z zamenjavo človeka v Beli Hiši, pač pa ostaja enaka v obrambi ameriških interesov. Le slog  se spreminja.  Hkrati ima poveljstvo nad mediji, pa tudi večji del blogosfere je zaljubljen vanj, tako da lahko izvaja zunanjo politiko, ki je precej podobna Bushevi. Saj, če pogledamo realno, samo premika vojake iz Iraka v Afganistan ter nadaljuje operacije znotraj Pakistana in zdi se, da bi vse to počel tudi Bush, če bi še bil na oblasti. Ne pustimo se preslepiti sladkim besedam! Močan Iran ni v interesu ZDA in tako bodo te še bolj pritiskale nanj, predvsem v obliki gospodarskih sankcij.

Ob vsem skupaj moramo biti zelo zaskrbljeni.  Da, res je, da se je na sceni pojavilo nekaj alternativnih virov novic, saj pomembnejše države po svetu ustanavljajo svoje programe, ki poročajo v angleščini in res je tudi, da je na spletu vedno več neodvisnih spletnih strani. A dogodki v Moldaviji nam kažejo, da je splet mogoče uporabljati kot podaljšek, recimo jim imperialnih medijev, preko katerih že tako gre večina novic, ki jih potem manjši samo povzemajo. Splet vedno bolj postaja samo dvorana odmevov, kjer se  ponavlja že stokrat slišane trditve. Prava alternativa se pri tem preprosto razgubi in v vsem hrupu je še težje  priti do resnice.

Dvakratni guverner Južne Karoline je za nekaj dni preprosto izginil. Njegovi sodelavci so zaprepadenim novinarjem začeli pojasnjevati, da je odšel v Apalače, kjer bi si naj zbistril glavo, žena pa je povedala, da je odšel, ker je hotel nekaj prostora zase in svoje pisanje in proč od otrok. Kontaktne telefonske številke za seboj ni pustil in tako ga ni bilo mogoče priklicati, je pa se vmes javil sam, kadar se mu je tako zahotelo. Vsekakor delikatna situacija, saj bi v primeru kakšne naravne katastrofe v državi zavladalo brezvladje. Zakonodaja pač ne ureja, kdo bi naj prevzel njegove dolžnosti, če se on sam ne potrudi, da bi jih za čas svoje odsotnosti predal.

A Mark Sanford, eden izmed mnogih republikanskih upov za naslednje predsedniške volitve, sploh ni bil v ZDA. V resnici je pohajkoval po Argentini, kjer je čas preživljal s svojo ljubico. In to vam je človek, ki je pred leti na veliko obtoževal Billa Clintona, ko je ta varal svojo ženo in pozneje lagal pod prisego. Ni se spravljal samo na demokrate, tudi o svojih republikanskih kolegih je na to temo znal povedati marsikaj ostrega. Naslednje je izjavil  o laganju:

Vprašanje laži je verjetno najbolj škodljivo, če hočete, sistemu demokratične vlade, predstavniške vlade, zato ker spodkopava zaupanje. In če spodkoplješ zaupanje v  sistem, spodkoplješ vse.

Da so takšnega človeka dobili, kako vara svojo ženo, sicer vodjo njegove kampanje in žensko, ki mu je s trdim delom omogočila, da je sploh prišel na položaj, pove veliko ne samo o njemu, pač pa o vseh gorečih prerokih moralne čistosti. Namreč, Sanford ni edini, ki so ga dobili pri varanju, potem ko je imel veliko povedati o obnašanju drugih. Lahko bi ga celo vrgli v tabor tistih, ki v homoseksualnih zvezah vidijo grožnjo družini in se trdno držijo konservativnih vrednot. Dokler jih ne dobijo pri umazanih dejanjih. Kdo je torej tukaj bolj nevaren za institucijo družine? Homoseksualni pari, ki se hočejo poročiti kot vsi drugi, ali hinavski politiki, ki varajo vse okoli sebe, tudi tiste, ki jih najbolj ljubijo, da njihovih volivcev ne omenjamo.

Guverner Južne Karoline je vse priznal in se opravičil. S tem je politično mrtev in na naslednjih predsedniških volitvah gotovo ne bo kandidiral, čeprav se za zdaj še drži guvernerskega mesta. Pozivi k odstopu so že prišli in še bodo prihajali. Bo pa, upajmo, to še ena lekcija vsem tistim, ki slepo zaupajo zagovornikom konservativnih vrednot, da je bolje kot poslušati lepe besede, gledati kako ljudje resnično živijo. Bolj kot besede namreč vedno prepriča vzgled vzornega življenja. Za republikansko stranko pa je to še en udarec več, saj se nikakor ne more postaviti na noge, medtem ko Obamova administracija in demokrati kljub gospodarski krizi obvladujejo politični prostor, kot redko v preteklih dveh desetletjih.

Če dobro premislim, napad na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča ni prišel tako nepričakovano, kot   se na prvi pogled zdi. Minil je nekako mesec, odkar sem pisal o sovraštvu do homoseksualcev in o tem, kako me ta tema niti ne zanima. Glej ga no, očitno bi me morala, če se je v tej državi pripravljeno zbrati osem ljudi, organizirati napad in ga potem zamaskiranih izvesti. Ne, tukaj ne gre samo za površne žaljivke, ki jih je mogoče odmisliti, tukaj gre za organizirano nasilje. Kdo je naslednji? Kam vse to vodi?  Očitno primitivni čvek zelo hitro lahko vodi v dejanja.

Roman Kuhar iz Mirovnega inštituta (citira ga Večer):

Ne preostane mi drugega, kot da pripravim kovčke in se odselim. Ampak tega seveda ne bom storil. To je vse, kar si ti fašistični idioti želijo. Ti strahopetci, ki jih spodbuja politika, ko cinca okrog zakona o homo porokah in namesto o človekovih pravicah razmišlja o svojih političnih točkah, ki bi jih lahko izgubila. Spodbuja jih, ko v parlamentu legitimira nestrpni govor.

Spodbujajo ga vsi tisti, ki se v šolah zgolj nasmehnejo, ko se otroci obmetavajo z besedo ‘peder’. Na vse vas kažem s prstom.

Kuhar je bil v času napada v lokalu Cafe Open. Kakor jaz, se tudi on sprašuje, kaj bi se lahko zgodilo. Kajti, ne glede na to, da nekateri dvomijo v vse skupaj (in ob takšnih napadih se vedno najde kdo takšen, ki za vse okrivi žrtev), lahko predpostavljamo, da je imelo osem mož načrt, kako prestrašiti, ali pa raniti čim več ljudi. Blažič, ki je slučajno šel ven na cigaret, je bil prvi na vrsti, ena izmed gorečih bakel, ki so jih nosili s seboj, pa je priletela tudi v lokal. So mar hoteli ljudi žive zažgati? Bi lahko, če bi se stvari drugače obrnile, zdaj govorili o več ranjenih ali celo mrtvih? Bodo, če jih policiji tokrat ne uspe dobiti, naslednjič metali bombe?

Kot je dejala notranja ministrica Katarina Kresal,  samo z zagotavljanjem varnosti tega problema ne bomo odpravili, pomembno je, da se družba sprijazni s tem, da imajo istospolni enake pravice. Da, prav ima. A kljub temu se mora policija v tem primeru maksimalno potruditi, sicer bodo nasilneži menili, da lahko storijo karkoli hočejo, pa jih kazen ne bo doletela. Kajti, tukaj ne gre za osamljeni primer, tudi v Mariboru je  24. junija ob šesti Akciji strpnosti prišlo do incidenta:

Že ob postavljanju stojnic se je v bližini začela zbirati skupina desetih fantov, ki so komentirali priprave na Akcijo. Eden izmed njih je nato odtrgal leseni del dežnika in z njim začel mahati proti udeležencem Akcije in nakazovati, da jih bo pretepel. Organizatorji Lingisum in MKC Maribor so zaradi tega sprva želeli odpovedati Akcijo strpnosti, vendar so se pozneje odločili, da jo vendarle izvedejo.

Delovanje policije je eno, vsa družbena klima pa drugo. Vse preveč je prikritega sovraštva, še več posmehovanja, da bi se homoseksualci lahko počutili sprejete in da kakšnemu zabitežu na misel ne bi padlo, kako bi bilo lepo v obrambo čistosti domovine pretepsti kakšnega aktivista ali udeleženca parade ponosa. Tukaj ni dovolj ritualno izpovedovanje politike, češ da je odločno na strani pravic istospolno usmerjenih, tukaj je potrebno marsikaj več. Na nek način smo poklicani vsi, tudi jaz in ti, da se ob žaljivkah prenehamo smehljati, ampak da povemo, da takšnega govorjenja ne bomo več tolerirali. Različna mnenja je vsekakor potrebno dopuščati, saj je le tako mogoč napredek, vendar pa ima vse svoje meje.

Po sporazumu se morajo ameriški vojaki do torka umakniti iz iraških mest. To predstavlja veliko prelomnico v odnosih med iraškimi oblastmi in ZDA, saj bodo Iračani odslej morali sami skrbeti za mir po mestih, po drugi strani pa bo za njih to tudi pomemben korak proti samostojnosti. Vendar pa Američani ne bodo šli prav daleč.

Po besedah ameriškega generala Roberta Caslena, bodo ameriški vojaki obkolili iraška mesta, saj bodo operirali iz oporišč na podeželju. V primeru, da Iračani sami ne bi zmogli nadzorovati razmer, pa bodo lahko tudi takoj posegli v dogajanje. V Mosulu bodo vojaki še naprej ostali, saj so tam razmere še preveč nestabilne. Pravi, dokončni umik ameriških sil bi naj prišel šele do leta 2011.

Po letih vojne, se ameriške oblasti trudijo ohraniti obraz v vojni, ki so jo dejansko izgubile. Potem, ko so oblast predale šiitski večini, kar je bilo z uvajanjem demokracije seveda pričakovano, so ameriški strategi kasneje začeli podkupovati sunitske upornike, s čimer so osamili radikalne sile in si tako zagotovili večji mir. Napadi niso povsem ponehali, kar dokazujejo tudi eksplozije v tem tednu, je pa prišlo do umiritve, ki je služila predvsem za razglasitev zmage pa tudi mediji so skoraj povsem utihnili o dogajanju. Zdaj pač vsi govorijo samo še o Afganistanu, pa še to ne pretirano.

Pokazalo se je, da so vojne tudi medijske operacije in da lahko skoraj povsem izginejo iz zavesti, če se o njih ne poroča. Tako Irak dejansko ni več tako zelo pomemben, čeprav je umrlo na tisoče ljudi in je požrl velik del ameriškega proračuna, zaradi česar ni bilo in še ni denarja za druge, bolj pomembne projekte doma. Spomnimo se, da je na začetku kot ‘breaking news’ veljala skoraj vsaka smrt ameriškega vojaka, medtem ko je zdaj že skoraj prezrt napad z nekaj deset mrtvimi Iračani, medtem ko se na padle ameriške vojake nihče več ne ozira, čeprav zanje ubijanja še nikakor ni konec. Kdo bi lahko celo trdil, da bi Američani že zdavnaj lahko zabeležili zmago, če bi vsem medijem preprečili vstop v iraško klavnico in bi preprosto lagali o dogodkih na terenu, hkrati pa uporabljali bolj brutalno strategijo uničevanja upornikov, recimo da podobno tisti, ki so jo Rusi uporabili v Čečeniji in potem posledično tudi zmagali.

Zdaj se zdi, da Američanom ni več toliko do Iraka in da je vse, kar ostaja, vprašanje koliko vojaških oporišč bodo obdržali v državi. Prisotnost ameriških sil je zelo pomembna za nadzor nad celotno regijo in težko se bodo temu odrekli. Pri tem upajo, da se šiitska večina ne bo pretirano vezala na sosednji Teheran in da notranja trenja v državi ne bodo privedla do državljanske vojne, hkrati pa, da bodo lahko v prihodnosti vsaj delno vplivali na iraške oblasti. Na popolni umik bržkone ne mislijo.

Minilo je že več kot leto, odkar sem bral Grega Palasta in njegovo Armed Madhouse, v kateri je trdil, da je nafte v resnici dovolj in da Američani v Iraku počnejo vse, da ceno nafte držijo umetno visoko. No, prišla je gospodarska kriza, cene nafte so strmoglavile, o koncu naftne dobe pa spet ni sledu, čeprav nam že zelo dolgo napovedujejo, da je bo začelo primanjkovati.

Palast je tudi trdil, da je nafte v obliki težke nafte (ni mi znano, kako se pravilno prevede tar sands) dovolj v Venezueli in Kanadi in da jo je smotrno črpati le ob višjih cenah nafte po svetu, da pa je v interesu Saudijcev, da se to ne zgodi, saj bi bilo s tem konec njihovi moči. Torej, želijo, da so  cene nafte nekaj časa visoke, potem pa spet padejo. No, to se je zgodilo, pa zdaj težko ocenim, ali je to samo posledica krize, ali pa nekdo to počne zanalašč.

Kot piše na Wikipediji:

As a result of the development of Canadian oil sands reserves, 44% of Canadian oil production in 2007 was from oil sands, with an additional 18% being heavy oil, while light oil and condensate had declined to 38% of the total.

Glenn Greenwald ima zanimiv članek na svojem blogu. Zdaj že verjetno vsi vemo za mlado Nedo, ki jo je med protesti v Teheranu ustrelil ostrostrelec in je izkrvavela pred kamerami. Ta posnetek je postal ena najmočnejših podob dogajanja v Iranu in mobilizacijsko sredstvo proti iranskim oblastem. No, tudi Obama se je moral soočiti s vprašanjem na  to temo in je odgovoril v skladu s pričakovanji. K sreči so na svetu še ljudje, ki znajo postaviti prava vprašanja in, no, hvala Bogu za Helen Thomas.

As Obama was answering — attesting to how “heartbreaking” he found the video; how “anybody who sees it knows that there’s something fundamentally unjust” about the violence; and paying homage to “certain international norms of freedom of speech, freedom of expression” — Helen Thomas, who hadn’t been called on, interrupted to ask Obama to reconcile those statements about the Iranian images with his efforts at home to suppress America’s own torture photos (”Then why won’t you allow the photos –”).

Hja, kdo bi se lahko vprašal tudi, kakšna je razlika med ameriškimi pokoli civilistov v Afganistanu in Pakistanu na eni strani in med zatiranjem opozicije s strani iranskih oblasti na drugi strani. Vsi vemo, da ameriška vojska v svojem lovu na upornike pobije mnogo več nedolžnih ljudi, kot so jih do zdaj ubili privrženci iranskega nazadnjaškega režima. To seveda ničesar ne opravičuje, res pa je še vseeno.

Kakorkoli, celotno situacijo soditi po enem posnetku ali fotografiji je malo poenostavljeno, sploh pa je grdo, če hinavsko napadaš drugo stran, sam pa počneš enako, ne glede na to, če to počneš v imenu nekih visokih idealov. Še huje pri vsej tej zgodbi je, da, kot piše Greenwald, po anketi The Washington Posta/ABC Newsa, okoli polovica Američanov dejansko podpira mučenje. In takšni bi se potem še zgražali?

Aurelio Juri zapušča SD. Za glavni vzrok svojega odhoda navaja politiko do Hrvaške,  ki po njegovem ni v skladu s pravo politiko socialne demokracije ali z njegovim pojmovanjem, kaj bi naj bila levica, po drugi strani pa naj ne bi bilo dobre komunikacije znotraj stranke, saj se s Pahorjem že dolgo ne pogovarjata več.

Pred časom so se razširile govorice, da Vlado Dimovski ustanavlja novo  stranko. Juri je zanikal, da bi se hotel priključiti tej novi stranki, saj bi naj o tem izvedel iz medijev. Mar levica potrebuje novo stranko? Odgovor je ne, če pogledamo, da je tam že zdaj gneča, a po drugi strani je vse več nezadovoljnežev, ki si želijo drugačnega pristopa. Vse več jih je, ki se ne strinjajo ali s slogom predsednika vlade, ali s splošno usmeritvijo trojčka, ki za seboj pušča stare social demokratske modele, ali se nič več ne sramuje laži in pozabljenih obljub.

Seveda, pričakovati, da bo Borut Pahor konservativen socialni demokrat, ves rdeč v svoji veri v sindikate, delavstvo in krepitev države kot agenta delovnih slojev v prerazporejanju skupnega ustvarjenega produkta Slovenije, je naivno in neumno. Že zelo dolgo se namreč Pahor giblje po meglenih poteh tretje poti in njegov vzornik nikakor ni kakšen stari revolucionar, ampak prej Tony Blair in njegova laburistična stranka, ki je ogromno prevzela od svojih konservativnih  tekmecev, da se je sploh lahko zavihtela na oblast in se tam dlje časa tudi obdržala. Borut Pahor torej ni tipičen socialist in kot takšnega ga ne smemo slikati.

Ampak tudi ljudje okoli njega in v zavezniških strankah to niso in prav zaradi tega ima vedno večji sloj ljudi v državi občutek, da jih nihče ne zastopa. Zato se  delavec, ki bi po logiki stvari moral podpirati sindikate in voliti rdečo, lahko poistoveti tudi z Janševo SDS, saj na koncu koncev niti ne vidi kakšne posebne razlike. Naše vodilne stranke se pač gibljejo po podobnih tirnicah in si ne upajo preveč zaviti na levo ali na desno, radikalne v reformah pa prav gotovo niso. Celo Janša se je ustrašil ljudstva in si ni drznil uvesti enotne davčne stopnje. Po drugi strani nikar ne pričakujte, da bo Pahor nacionaliziral pol gospodarstva, ogromno zvišal davke bogatim in se šel večanja pravic delavcem. Vse kar naše stranke še znajo, je najedati s prastarimi delitvami in deliti pogačo priviligiranim posameznikom, ki so trenutno v pravi stranki in na pravem mestu.

Da, mogoče bi pa res potrebovali novo, socialistično stranko, ki bi naredila red na tako imenovani politični levici. Potem bi mogoče celo spet lahko delili naš politični prostor na levo in na desno, zdaj je vse skupaj samo novinarska pogruntavščina in stvar navade, saj se nikomur ne da na dolgo in široko razlagati pravih razlik med strankami, ki jih niti ni toliko, če pa lahko vse preprosto označi s starimi oznakami še iz časa francoske revolucije.

Takšna stranka bi vsekakor morala biti prej stranka ljudstva, kot elit, ki so si do zdaj že nagrabile dovolj in so državo vodile le povprečno dobro. Tudi bi morala delovati bolj ideološko, se pravi, imeti bi morala neke vrednote in program, ki bi tem vrednotam ustrezal, ne pa da bi program bil le priročno sredstvo za predvolilni boj, kakor se zdi, da je zdaj primer pri večini strank. Morala bi imeti namen reševati probleme, s katerimi se ubadamo že kar nekaj časa. Ključno je namreč, da enkrat za vselej za seboj pustimo probleme, kot so izbrisani, varčevalci naših bank južno od nas, mejne probleme, drugo svetovno vojno in kar je prišlo po tem. Usmeriti se moramo na spreminjanje države tu in zdaj, na boljšo šolstvo, zdravstvo, socialno varnost, večjo izbiro pri iskanju zaposlitve, delujoče in hitro sodstvo, gradnjo moderne infrastrukture, vlaganje v razvoj, prijazno in učinkovito birokracijo, pospeševanje trgovine. Potrebno je tudi širiti bolj pozitivno naravnanost, preganjati strah, ki tako pogosto prevzema mnoge, saj se bojijo neuspeha v šoli, izgube zaposlitve in tega, da bodo za borno pokojnino morali delati skoraj do smrti. Potrebujemo tudi načelne politike, ki si bodo drznili povedati resnico, tudi če večini ta ne bo všeč, politike, ki bodo živeli za program stranke in bodo spreminjali stvari na bolje, ne pa samo skrbeli za svoj žep ali za blagostanje svoje občine ali svojih prijateljev v gospodarstvu.

Da, pričakovati takšno stranko se zdi naivno in v resnici je ne pričakujem. Takšno kot je stanje zdaj, se bojim, je v resnici stanje ’slovenske duše’ in politični prostor je samo preslikava razmer med večino prebivalstva. Dokler se večina ne bo spremenila, in tukaj govorim o načinu delovanja povprečnega Slovenca, ki mu ni težko kršiti prometnih predpisov ali se riniti naprej po sistemu zvez, se tudi slovenska politika ne bo. Tako lahko dobimo novo stranko, ki pa bo le nov poizkus prevzeti oblast, ne bo pa prinesla nič posebej novega. Mnogim je morala lekcija z Zaresom že biti dovolj, da jih je pognala v skrajno apatičnost in zapiranje vase in svoje probleme.

Zdaj sem že nekajkrat slišal pri poročilih, da se ameriški vojaki umikajo iz Iraka in to celo do konca junija. To seveda ni res, umaknili bi se naj le iz mest in nadzor prepustili iraškim varnostnim silam, medtem ko bi se naj umik končal šele leta 2012. Če.

Počakati moramo, kaj bo s sporazumom SOFA, ki ureja ameriško vojaško prisotnost v Iraku, videli bomo tudi, kaj bo z mesti, ki se še vedno utapljajo v nasilju, kot sta Kirkuk in Mosul. Lahko se zgodi, da se ameriški vojaki od tam še ne bodo umaknili.

Obama sicer obljublja umik iz države, ampak dejstvo je, da se končni datum odmika. Za manjšanje števila žrtev med ameriškimi vojaki je gotovo zelo pomembno, da se umaknejo iz mest in delo prepustijo Iračanom, to pa še ne pomeni, da se odrekajo nadzoru nad državo. Do pravega umika in do trenutka, ko bomo rekli, da je Irak resnično svoboden, bo minilo še kar nekaj časa.

Ravno sem bral prispevek na RTVSlo in se čudil, da so ruski ostanki na Aljaski še vedno prisotni. Gotovo se je po prodaji tega ogromnega kosa zemlje Američanom mnogokateri Rus še zelo jezil, ampak dejstvo, da so jo Rusi prodali, nam kaže kateri deli sveta so v resnici pomembni centralnim oblastem v Moskvi in kje je ta v preteklosti videla svojo pravo interesno sfero.

Sibirija je ogromna, pravi kontinent za sebe, ampak vedno  ga je bilo izredno težko izkoriščati, kaj šele da bi bilo Kremlju mar za Severno Ameriko, ki je bila daleč proč. Prav tako se Rusi niso bali, da bo hud napad prišel s tiste strani, saj je prišel samo enkrat v obliki uničujočega mongolskega pohoda, po drugi strani pa so za njimi bila stoletja napadov iz zahodne in južne strani. Ne, za Ruse je bila Ukrajina vedno bolj pomembna kot neka Aljaska. Z usodo te zdaj neodvisne države se je spremenilo razmerje moči med dvema velikima slovanskima državama, katoliško Poljsko in pravoslavno Rusijo. Zdi se zdaj gotovo mnogim, da je Poljska bila vedno nepomembna kot je zdaj, a bil je čas, ko je bila največja evropska država in je bila Rusija v izrazito podrejenem položaju. Šele ko je pravoslavno kozaštvo v sedemnajstem stoletju pod Hmelnitskim prešlo na rusko stran in si je ta po krvavem boju, v katerem so Poljaki požgali  več kot tisoč  pravoslavnih cerkva, uničili cele vasi in pobili nekako 100000 prebivalcev do tedaj svojega vzhodnega dela države, pridobila pol Ukrajine, se je razmerje moči premaknilo v njeno korist. Začel se je zaton poljske aristokratske republike, dokler  ni povsem izginila z zemljevida.

Ukrajina je še vedno izredno pomembna. Če gledamo z ruske strani, predstavlja pomemben branik proti zahodnim silam in zato je gotovo nočejo videti v kakršnikoli vojaški povezavi, ki bi jih v prihodnosti lahko ogrožala. Tudi zato je pričakovati, da bo Rusija prej ali slej posegla po Ukrajini, četudi bo to vodilo v državljansko vojno med proruskim vzhodom in prozahodnim zahodom. Da bo v to igro močno vmešana tudi Poljska, ne gre dvomiti, saj tudi v Varšavi poznajo nekaj zgodovine in si od močne Ukrajine na svoji strani obetajo zaveznika proti Moskvi. Poljska sama je šibka, Poljska na čelu zavezništva z  baltskimi republikami in Ukrajino pa pomeni obnovitev prastare zveze z veliko močjo. Že če samo preštejemo skupno prebivalstvo, pridemo do tega, da vse te države premorejo okoli 100 milijonov prebivalcev, kar ni več toliko manj od Rusov. Skupaj z močnim zunanjim zaveznikom, bodisi z Američani ali zahodnimi Evropejci, si lahko brez skrbi zagotovijo varnost.

Zato je potrebno Ukrajino pozorno opazovati. Medtem ko ZDA in zahodne države nimajo veliko možnosti, da bi dolgoročno nadzorovale Centralno Azijo, kjer se bo prej bil boj med ruskimi in kitajskimi interesi in potem, ko so Rusi odločno posegli po južni strani Kavkaza v svoji vojni z Gruzijo lani poleti, s  tem pa dokazali, da si na tistem območju krepijo obrambne pozicije, kot glavno jabolko spora med Rusijo in njeno soseščino, v tem primeru zahodnimi državami, ostajata Belorusija in Ukrajina. Belorusija je pod svojim avtoritarnim predsednikom za zdaj izven kakršnekoli igre, razen tistih spletk, ki ji je skoraj nemogoče videti, Ukrajina pa je en velik kaos, ki utegne silovito počiti.

Rusija neobhodno teži k svojim naravnim mejam in Ukrajina pravgotovo je znotraj teh meja. V preteklih desetletjih se je njena moč skrčila in nekdanji sovjetski imperij je izgubil ogromne kose svojega ozemlja, na pogorišču pa so ostale obubožane republike, od katerih je Rusija ostala edini pravi naslednik nekdanje imperialne in komunistične slave. A izgubila je ogromno, tako da se je ozemeljsko, vsaj če gledamo njen zahod, vrnila nekam v sedemnajsto stoletje. Zdaj, ko se država zopet krepi in se postavlja na  novih temeljih, bo znova posegla po svoji stari slavi, pa tudi po izgubljenih ozemljih.

Pri tem ne gre samo za  imperialno politiko, ampak za stremljenje po povratku mnogih zgodovinsko ruskih dežel pod okrilje matere Rusije, pa za željo številnih, ki se počutijo za Ruse, da živijo v skupni državi. Gre tudi za čisto jasno željo, da se zagotovi obrambne pozicije pred izredno agresivnim širjenjem vpliva nekaterih zahodnih držav, ki svoje ne preveč prijazne nakane odkrito kažejo tudi drugod po svetu, za sabo pa puščajo smrt in uničenje. Kakor Ruse uči zgodovina, je le vprašanje časa, kdaj se bo na zahodu zopet pojavil krvav osvajalec in jih ogrozil in zavoljo tega se morajo pripraviti na nov spopad. Hitler vsekakor ni bil edini, ki je klal po stepah in požigal pravoslavne cerkve.

Z izgubo Aljaske so se Rusi  že sprijaznili, z izgubo Ukrajine pa gotovo ne in se tudi ne bodo. Saj, če pogledamo zgodovinsko, bo od boja za Ukrajino odvisno, ali bo Rusija znova mogočna sila ali ne. Od tega bo tudi odvisno, kakšne bodo njihove obrambne pozicije, saj na tem območju ni vseeno, ali je meja 500 km proti vzhodu ali proti zahodu. Je pa res, da se po drugi strani nadaljuje velika upa polna zgodba osvajanja Sibirije, ki bi morala sčasoma pridobivati na svojem pomenu ne samo kot naravnih virov polna zakladnica, ampak tudi kot gosteje poseljen in s tem pomembnejši del Ruske federacije. Na nek način, in to bo odvisno tako od ruskega demografskega razvoja kot razvoja tehnologije, bo največja država sveta svojo največjo moč dosegla le, če bo enkrat končno izkoristila vse svoje razsežnosti in bo za seboj pustila boje v vedno manj pomembni Evropi.

A to je stara zgodba: razviti in izkoristiti notranje vire, ali pa se širiti navzven in pridobivati na podlagi vedno večjih osvojitev. Videli bomo, kakšno pot bo Rusija ubrala, vsekakor pa bo Ukrajina ključni del te igre.

Video iz ruskega filma Admiral.

Tako poslušam po radiu in se sprašujem, čemu bi se naj tukaj čudil? Ne, niso krivi mediji, ni kriva gonja čez zdravnike, krive so vse te napake, za katere skoraj nikoli nihče ne odgovarja, še bolj pa je kriv prav klavrn odnos do ljudi, ki jim je potrebno pomagati, ne pa jih imeti za živino.

Dokler se ne bo našel nekdo, ki bo stvar uredil zlepa ali zgrda, se bo to nadaljevalo, ljudje pa bodo vedno bolj agresivni. Jasno je le, da zdravnikov nima smisla spraševati po mnenju, ko se bo zdravstveni sistem reformiralo.

Protesti v Iranu so pravzaprav prišli ob pravem času, da se je pozornost preusmerila od ameriških vojn po svetu in od gospodarske krize, ki vsak dan terja več brezposelnih in več podjetij potiska na rob prepada. Kar naenkrat se lahko zgražamo nad diktaturo, ki svojim ljudem ne dovoli, da bi demokratično izbrali svoje voditelje, trepetamo za pogumne študente, ki si drznejo tvegati svoja življenja v neenakem boju z represivno državo in sanjamo, da človekova želja po svobodi na koncu vendarle privre na dan, kakor žive vode s Siona.

Pozabimo na to, da so stvari malo manj jasne, kot nam jih nekateri hočejo prikazati. Ne vemo niti tega, ali so volitve bile res ukradene, ali pa se tuji dopisniki malo preveč družijo z izobraženo in angleško govorečo mladino po premožnejših delih nekaterih iranskih mest, medtem ko si ven na podeželje ali pa v bolj revne predele države ne upajo ali niti nočejo. Na podlagi takšnega poročanja, bi lahko celo v Sloveniji, potem ko se bi pogovarjal samo s prebivalstvom ene četrti, prišel do sklepa, da je država absolutno naklonjena samo Slovenski nacionalni stranki, medtem ko bi bila resnica seveda povsem drugačna.

Vedno bolj je jasno, da je opozicija zamudila pravi trenutek in da revolucije ne bo, četudi si mnogi želimo, da bi Iran postal bolj svobodna in demokratična država. Oblasti so se že prilagodile in so nedvomno pripravile vse za končni obračun z nezadovoljneži. Ti tudi očitno nimajo toliko podpore, da bi na svojo stran spravili vojsko in policijo. Reformisti ne bodo izginili, spoznali pa bodo kmalu, da tokrat ne bo nič z velikimi spremembami in pripravljati se bodo morali začeti na naslednjo večjo priložnost.

Mogoče se komu na prvi pogled zdi, da si ves svet želi zmage opozicije in malo bolj zmernega človeka na mestu predsednika, ampak to je samo vtis. Resnica je pač takšna, da je zdaj islamsko republiko mnogo lažje predstavljati kot nevarnega sovražnika, kot pa če bi se na oblast zavihtel zmernež, ki bi si celo želel dialoga z ZDA. Gotovo bi takoj zatem prišli na dan z resnico, da predsednik Irana ni najmočnejša oseba v državi in bi še naprej pritiskali s sankcijami in grozili z vojaškimi napadi, a njihovo delovanje bi bilo mnogo težje prodati. Če pa na oblasti ostane Ahmadinežad in večina ljudi po svetu verjame, da je islamska republika navadna diktatura, ki krvavo zatira proteste svobodomiselne mladine, potem je vse mnogo lažje. Kdo ve, morebiti bodo Izraelci še vseeno uspeli svoje zaveznike Američane prisiliti v vojno, ne glede na to, da so ti trenutno zasedeni že drugod in si težko lahko privoščijo novo fronto. Izraelci sicer lahko napadejo nekatere cilje v Iranu, a vojne ne morejo dobiti in tega se zavedajo. Za zmago potrebujejo Američane, ki pa bi v vojni na koncu tudi težko dosegli svoje cilje, razen če bi cilj vojne bil samo pobiti čim več ljudi in uničiti čim več infrastrukture.  V tem primeru, ker je težko pričakovati, da bi celo ZDA bile ob vseh svojih težavah sposobne vojaško zavzeti Iran, bi umrlo tudi ogromno tistih, ki zdaj protestirajo proti režimu.  Pa saj ne, da bi mnoge, ki navijajo za ostrejše ukrepe, to kakorkoli motilo.

Zelena revolucija ugaša (in vsakič ko se kakšen upor poimenuje po barvah, zasmrdi po barvnih revolucijah), zahodni svet, sploh pa mediji in politika, kakor da so nadvse veseli nad tem, da lahko pozornost odvrnejo od perečih težav, s katerimi se ves svet ubada. Celo ZDA in njihove vojne po svetu naenkrat pristanejo na drugem tiru, sploh pa je lažje molčati o nenehnem zatiranju Palestincev s strani izraelske države. Da, tudi Obami se zavoljo tega ni potrebno ukvarjati z drugačno politiko do Izraela in celotne regije. Po drugi strani pa se lahko znova slepimo, da svobodoljubje vedno prevlada nad nazadnjaštvom in da je končni cilj človekovega razvoja liberalna demokracija. Kakor da bi bilo spet leto 1989 ali 90 in bi se nedemokratični režimi rušili.